PRELAZ

Po polževo gre navkreber. Sploh nimam občutka, da bi se premikali. Vem, da se vzpenjamo na prelaz Lovari, da moramo priti na 3118 metrov višine, a vseeno se zdi, da se sploh ne premikamo. Ves čas smo v strnjeni koloni vozil. V razmajanem, škripajočem kombiju je vroče, vonjave se mešajo med sabo in vdirajo v pljuča z vso neprijetno vsiljivostjo nezaželenega. Levo ob cesti strmo pobočje, da mu ne vidim vrha, še slutim ga ne, desno pa globača, na dnu katere se peni divja reka, noseč s sabo drevesna debla, vejevje, iz revne prsti iztrgane korenine in morje blata s prelaza. Gledam sopotnike, domačine, ki brezbrižno klepetajo v svojem, zame povsem nerazumljivem jeziku, in se niti najmanj ne vznemirjajo zaradi okoliščin, v katerih smo se znašli.

»Ni šanse, da bi nam danes uspelo priti do cilja,« skrbi sina Andreja. »Obtičali smo!«

Prav ima! Pred nami neskončna kača vozil, za nami vozila, še desno se je nagomilalo lepo število tovornjakov, prekrasno okrašenih – prave umetnine. Obtičali smo v konglomeratu, iz katerega se nam lahko pomaga izmotati le kakšna višja sila. Kajti v tej nenavadni deželi, sredi Pakistana, v divjini proč od naselij, verjamejo v višje sile.

»Izstopite, prosim,« nas opozori voznik angleško, saj je na prvi pogled jasno, da smo tujci. Sname svojo tradicionalno rjavo sukneno »binladnovko«, kot ji pravimo Evropejci, z glave in si, udarjajoč z njo ob koleno, otrese s pokrivala oblak prahu. Nič zaskrbljen ni videti, mi trije pa že rahlo obupani! Zlezemo iz prenatrpanega vozila ali bolje, skotalimo se na prosto, saj so noge, ves čas dolge vožnje stisnjene med sedeže, povsem ohromljene, skoraj neuporabne.

»Pazi, da ne zdrsneš v globino!« me opozarja sin Andrej, Jože me pa zgrabi za roko. Kot omotična grem, kamor me vlečeta. Prebijamo se med pisanimi tovornjaki, odsluženimi kombiji in blatnimi osebnimi vozili. Teh je najmanj, praviloma so džipi, saj z navadnim avtomobilom bednim cestam tu v pakistanskih planinah ne moreš biti kos. Končno za ovinkom malo čistine. Da se razgledamo.

Pa imamo kaj videti!

Kot je povedal voznik, se je ponoči zaradi močnega deževja utrgal z gora plaz in povsem uničil cesto. Prelaz je neprehoden … in samo Vsevišnji ve, kdaj bomo lahko zapeljali čez. Tudi na drugi strani plazu nepregledna gmota vozil, ki bi rada nadaljevala pot v našo smer. Sredi med eno in drugo gomilo vozil pa plaz: na tone zmečkanega lesa, kamenja, blata in deroče, čokoladno rjave vode, ki šumeč hiti v globačo, kjer postane uničujoče telo reke.

»Ura je deset,« razmišlja Joži, «če bi tja do treh popoldan očistili cesto, bi nam morebiti uspelo.« Andrej si grizlja spodnjo ustnico, kar je zgovoren znak, da je živčen.

»Kaj pa, če ne bodo mogli očistiti ceste … bomo prenočili v kombiju?« sprašujem.

»Na oni strani prelaza je planinska koča in menda imajo tudi prenočišča,« skuša tolažiti Andrej. Stojimo in strmimo v katastrofo. Domačini hitijo na plaz in z zavihanimi rokavi na dolgih belih, sivkastih ali rjavih haljah začno kar z golimi rokami reševati nemogoč položaj: kamenje in velike skale valijo dol v reko, polomljen les pa nosijo na rob cestišča, od koder ga nalagajo kar na tovornjake. Nekomu bo prišlo kurivo zelo prav. Nihče se ne vznemirja. Sonce pripeka, da se potimo kot pujsi, pod veliko naglavno ruto čutim, kako mi še po lasišču polzijo kaplje potu. Kako rada bi odložila ruto in tudi jaz zavihala rokave svoje dolge, ohlapne tunike, ki spremeni žensko v brezoblično, bonbonasto tvorbo brez oblik in individualne podobe. Vse smo si podobne, le barve so drugačne. A v tem je tudi osnovni namen pokrival in halj: ženska se nima kaj razkazovati, ženska ni bitje, ki bi smelo imeti samosvoje značilnosti!

Krenemo proti plazu. Kričanje, hrup kotalečega se kamenja, šum deroče vode … vse udarja v uho kot morasta kakofonija – medtem ko čudovit sončen dan, toplota, očarljivi vrhovi gora, ponekod pokriti s snegom, navdihujejo s svojo lepoto.

»Lovari je eden najbolj zahrbtnih prelazov v Pakistanu!« pove moški glas za mojim hrbtom. Ozrem se in zagledam nasmejan, zelo simpatičen obraz temnookega moškega srednjih let. Opazuje in bi očitno rad navezal stik. Razgledan človek, njegova pižamasta oprava oziroma šalvar kamez, kot se ji reče, je brezmadežno čista, kot da se je pripeljal v osebnem avtomobilu in se mu ni bilo treba potiti v gneči. Meri nas, najbrž ugiba, kako smo med sabo povezani. Občutek imam, da nas je opazoval že pred tem, da nas je preštudiral in mu je kar jasno, kdo smo. Nagajivo pove: »Sin je pripeljal svoje starše na potovanje po Pakistanu. Drži?« In se prijazno smehlja.

Vsakokrat, ko sem imela priložnost stati v bližini pakistanskega moškega, se mi je utrnila hecna misel, da je videti kot otrok, ki je pravkar zlezel iz postelje. Malce »zatohel«, malo spoten, pomečkan in še sanjav, kot da bi samo čakal, da ga nekdo stisne k sebi ali poboža po štrenastih laseh. Pa tako podobni so si – temnooki, črnolasi, brkati, preiskujočih pogledov.

»Kaj menite, nam bo uspelo danes priti čez?« povpraša Andrej. Gospod spodbudno prikima, rekoč: »Potelefoniral sem. Mehanizacija je že na poti. Čez kakšnih pet-šest ur bomo nadaljevali pot.« Ljubi bog, čez pet – šest ur! Tako zlahka mu je zdrknila informacija z jezika, kot bi rekel keks, meni se je pa naježila koža! Šest ur, saj to je večnost! Kaj naj pa počnemo šest ur v brezizhodni situaciji, v gneči brez primere, pod žgočim julijskim soncem … Še se nisem navadila na misel, da se nam nikamor ne mudi, saj smo na potovanju. Nihče ne pričakuje od nas, da bi počeli kaj koristnega. Če bi hoteli, bi lahko ves dan lenarili v udobnem hotelu sredi Čitrala! Saj … če bi storili tako, bi sedaj ne bili v tem kaosu! Ali pa bi padli vanj šele naslednji dan – kdo pa ve?

Možak se spusti v izčrpen pogovor z Andrejem. Sprašuje ga, če je že poročen in ker ni, ga zanima, ali ima dekle, več deklet ali samo eno. Kako je s tem pri nas v Sloveniji? Zelo je radoveden, prav vsiljiv. Potem pove, da je profesor fizike v Pešavarju in da se vrača iz Čitrala, kjer je bil na poročni slovesnosti svojega dobrega znanca, ki se je odločil za drugo ženo. Pa doda, da ni preprosto, namreč to, da imaš dve ženi in vzdržuješ dve družini. Treba je imeti kar precej pod palcem. Morda je čakal, da se pozanimamo, koliko žena ima on, pa se ne Andrej ne Joži ni odločil biti tako zelo direkten.

Opazovala sem področje plazu. Med blatom, debli in skalami je mrgolelo ljudi. Vsi so delali, a podoba katastrofe se ni kaj prida spreminjala. Potem, po kakšnih dveh urah klepeta s profesorjem fizike, je hrup v dolini preglasilo vpitje množice. Z druge strani prelaza so se pripeljali težki stroji: bagri, buldožerji in tovornjaki. Množica je navdušeno vzklikala, kot da bi bili na vojaški paradi in bi ravnokar prispel predsednik države. Nekateri so zlezli celo na strehe kombijev, mahali, vzklikali in se veselili. Nekaj vendarle bo!

»Komaj se prebijajo proti plazu,« je komentiral Andrej. »Dobro uro bodo potrebovali, da se zrinejo mimo vozil na delovišče …«

»Ne skrbite, še pred nočjo bo cesta čez prelaz odprta,« je zagotavljal naš sogovorec in že ga je zanimalo, od kod smo prišli v Pakistan in kam nas vodi pot. Andrej je pojasnil, da smo skušali iz Čitrala leteti z letalom v Pešavar, a zaradi monsunskih neviht letalo že teden dni ni moglo poleteti, zato smo se odločili za lokalni prevoz. Čez štiri dni imamo let iz Pešavarja v Karači in od tam proti domu. Vse ga je zanimalo. Vsiljevala se mi je misel, da je vohljač, saj ne bi bilo nič nenavadnega – Pakistan je militaristična država, nemiren svet, kjer se vsak hip lahko zgodi še najmanj pričakovano!

Andrej in Joži sta mu odprla duši, pripovedovala na dolgo in široko. Zelo pozorno je poslušal, navdušeno prikimaval in tu pa tam kaj komentiral, predvsem pa budno sledil vsaki njuni besedi in temne oči so napeto, zelo pozorno opazovale.

Pogledala sem na uro: šele pol treh je bilo. Sonce se je nagnilo za planine, tako da je vročina popustila. Morala bi na vece. Joži se je ponudil, da mi bo za stražarja in tako sva se spustila po strmini proti reki. Mislila sem, da nama bo uspelo najti kak skriti kotiček, saj ne moreš kar počeniti in na očeh radovednežev opravljati svoje intimne potrebe, ne? A se je izkazalo, da ni druge možnosti. Povsod so bile gruče ljudi, vse dol do reke se je veselo klepetalo, pilo čaj, tudi cvrlo in peklo na ražnjih.

»Počeni in opravi!« je hudomušno dejal Joži, prižgal cigareto in okipel. Saj me ni nihče gledal, hvala bogu. Nekoliko desno in malo pred mano je počenil domačin in se tudi olajšal. Skoraj me je zagrabil krohot ob misli, da odrasel moški opravlja svojo potrebo kot ženska!

»Poglej, kot da smo na veselici …« se je nasmihal Joži. »Vsi kaj jedo, srkajo čaj in jim je vseeno, kaj se bo ali ne bo zgodilo. Zdi se mi fino!«

Zanimiv svet. Že v Karimabadu v Hunzi me je prevzelo. Ljudem se nikamor ne mudi. Posebno moški živijo zelo lagodno, posedajo v čajnicah s pogledom na ulico, opazujejo, kakšno rečejo in srkajo čaj. Ves popoldan tako. Tudi odlični trgovci so. V eni od številnih trgovinic z izdelki domače obrti me je debelušen prodajalec tako obrnil, da sem namesto ene zapestnice iz lapisa kupila tri in še prstan zraven. Zunaj se mi je Joži smejal, rekoč:« Nisi dovolj hitro seštevala. Na koncu je njegov tako imenovani popust, če kupiš tri zapestnice namesto ene, s prstanom povsem izpuhtel. Prstan je bil toliko dražji, da je požrl popust!«

»Kaj nisi rekel, ko je bil čas?«

»Enako bi se končalo, ker tvoja matematika grozno šepa.«

Smejala sva se, saj končno vse skupaj ni bilo drago in ker mi vedno rad nagaja, potem pa hoče s svojimi tako zelo treznimi utemeljitvami zbuditi v meni slabo vest. Zadnje čase ne nasedem več, a kljub vsemu rad preizkuša mojo potrpežljivost.

Andrej naju pokliče s ceste: «Dobra novica! Stroji so se lotili dela!«

Povzpneva se po strmini. Res – stroji delajo s polno paro. Hvala bogu!

»Profesor fizike me je zapustil, češ da gre dremat, ker je vso noč preživel na nogah. Mislim pa, da je odšel, ker je zvlekel iz mene vse informacije, ki so ga zanimale,« je povedal Andrej.

Sedli smo na rob ceste in molče opazovali. Eno uro, dve uri … kot da se je čas ustavil, pognal korenine za vedno. Od nekdaj mi gre na živce vsakršno čakanje. Izguba časa. Ko je čas vendar tako zelo dragocen! Evropejcem! Ko smo bili pred leti v Peruju na Titikaki, me je nadvse osupnilo, da moški na otoku Taquile navdušeno pletejo. Lepo posedajo na betonski ograji sredi vaškega trga, se pomenkujejo in pletejo pisana pokrivala. Če ne bi videla, ne bi verjela. Tudi tam čas počasneje teče, ljudje so bolj mirni, bolj zadovoljni in se manj spopadajo z boleznimi. V tako imenovanem razvitem svetu smo pa vsak posebej svojevrstna tempirana bomba. Če se kaj nenadejano sfiži, te popade panika, stres, depresija in reakcije so zelo nepredvidljive.

Kaže, da sem zadremala. Joži me je rahlo stresel, saj sem mu skoraj že zdrknila v naročje, in rekel: »Poskusi, super je.« Mežikala sem in pogledala, kaj naj poskusim. Na iztegnjeni dlani je imel za pest nečesa oranžno-rjavega. »Suhe murve,« je pojasnil.

»Si misliš … mimo je prišel starejši moški in nama jih iz vrečke natresel za pol naročja. Pa še pojasnil, da so polne vitaminov in kalorij,« je dodal Andrej s polnimi usti. Res so bile odlične. V bistvu od jutra nismo zaužili ničesar, zdaj pa je bila ura že skoraj štiri.

»Še kakšno uro, pa menda krenemo,« je menil Joži.

Vstala sem in pretegnila ude. Res je bilo videti, kot da so stroji pregrizli plaz na pol in zvrtali vanj stezo, po kateri se bo mogoče previdno prebiti preko. A še so brneli na vso moč, potiskali debla, skale in blato dol v reko. Ljudje so se vračali k svojim vozilom. Kolona je bila neskončno dolga, tovornjaki in kombiji pa so se razvrstili na cesti v dvojno kačo. Če bi se zgodilo še kaj hujšega, bi se bilo nemogoče obrniti ali zapeljati iz gneče.

In potem končno poziv našega voznika: »Vsi k meni!« Kričal je, kolikor so mu dala pljuča. Zrinili smo se do kombija, a nam ni dovolil zlesti vanj. Naročil je, naj vzamemo ročno prtljago in gremo peš prek plazu, da bo bolj varno, on bo pa s praznim vozilom laže zapeljal na ono stran. Torej pot pod noge! Pobrali smo svoje stvari in se zagrizli v breg. Bilo nas je kot mravelj, kajti tudi drugi prevozniki so dali potnikom enako navodilo.

»Ni hudič …!« je nenadoma zavpil Andrej, ki je hodil kakšnih deset metrov pred nama. »Poglejta v nebo!«

Gromozanski črn oblak se je vlekel nad vrhove okrog nesrečnega prelaza. Kot slutnja smrti je raztezal meglene tipalke levo in desno, postajal vse mogočnejši in čez nekaj trenutkov posrkal v svojo črnino tudi strme sive gore. Joži je predlagal, da stečemo. Čeprav me je poln nahrbtnik močno omejeval, pa še malha, nabasana s spominki z dolge poti po Osrednji Aziji, obešena čez levo ramo, me je tolkla po rebrih, sem kar poletela za njima. Groza mi je povsem zablokirala možgane. Samo teci, teci, teci! mi je kljuvalo v glavi. Steza, ki so jo za silo pripravili stroji, je bila mokra in spolzka, metalo me je sem in tja, a vsaj padla nisem. Razbijanje srca mi je dajalo pospešek, da so noge samodejno merile metre. Prve kaplje dežja so me ustavile. Velike in težke so bile, prvi hip sem pomislila celo, da je toča. Joži je vpil, naj ne mečkam … Pognala sem se za njima in čez kakšnih deset minut smo se uspeli prebiti do planinske koče. Bolje rečeno malo večje lesene kolibe, naslonjene v breg pod mogočno goro. Kot mokri cucki smo končno pritekli do cilja. Zdaj se je neurje silovito razbesnelo.

»Kakšna sreča!« je vpil Andrej, saj ga iz vznemirjene množice, ki se je zgrnila v skupnem prostoru stavbe, sicer ne bi mogla slišati. »Ujeli smo zadnje sekunde.« Otresla sem vodo z oblačil in tovora, naslednji hip pa me je naval prihajajočih potisnil nazaj, skoraj do zadnje stene velike dvorane, ki naj bi bila gostinski lokal v planinski koči. Krožniki in skodelice, kozarci in steklenice – vse je poletelo v leseno steno in se razbilo. Množica se ni ozirala na nič, vsi smo imeli v mislih le to, da se moramo preriniti na varno pod streho.

Čeprav me je davilo od vznemirjenja in vse večjega strahu, sem se nasmehnila Andreju preko množice mokrih glav in se stisnila k Jožiju, ukleščenem med skupino zaskrbljenih obrazov bradatih mož. Ni bilo pomembno nič drugega, samo dogajanje zunaj.

Narava se je razbesnela z vso silo, nakopičeno v težkih črnih oblakih. Tla pod nami so začela podrhtevati, kot da se tudi pod njimi dogaja nekaj nezaslišanega. Potem je treščilo na streho. Ni bila skala, bil je močan vodni curek, ki se je zlil s strehe mimo oken in nam zameglil pogled ven. Kot da se je rodil nad nami nov potok, reka ali slap. Silne količine vode so odprle streho in strop, da je začelo teči v prostor. Med grmenjem in prerivanjem, ko smo stali že do gležnjev v vodi, me je Joži skušal potegniti k izhodu, a bili smo kot zobotrebci v škatlici, še za centimeter prostora ni bilo med premočenimi, drgetajočimi telesi.

»Haha, odneslo bo kočo ...« se je pošalil Andrej za najinim hrbtom. »Prerinimo se proti vratom k izhodu!«

»Ne gre, nimaš kam!« je vpil tudi Joži. Množica se je začela čudno premikati na mestu. Kot bi zavalovilo morje. Začeli so glasno moliti k Alahu, besede so pospremili z gibanjem teles, da me je zibalo sem in tja. Bili smo povsem nemočni, v rokah mogočnih naravnih sil, ki niso nehale izlivati svojega divjega besa. Grmenje je vsakokrat pospremil množični klic k Alahu. Potok, ki nam je tekel nad glavami, se je krepil, tako da je začelo grozljivo pokati, škripati … ostrešje je popuščalo! Andrej je zatulil, naj se prebijeva k izhodu. Še Jožija je zgrabila panika. A vendar se je bolj obvladoval kot jaz. Morda so me rešile njegova treznost, preudarnost in premišljenost. Ko se je množica zagnala ven na prosto v silni naliv, me je zgrabil in potegnil v kot, kjer so se stikale tri stene stare stavbe. »Tu bova počakala! Če se stavba tudi zruši, bo tu najbolj varno.« Andrej pa: »Ven grem! Ne bom čepel tukaj!« In že ga ni bilo več.

»Če se mu kaj zgodi …« sem zastokala v grozi, ko ga ni bilo več. Joži je odkimal: »Zna poskrbeti zase, ne boj se. In koča …mislim, da je prestala že stotine takšnih katastrof … pa bo tudi današnjo!« me je miril. Oklenjena, stisnjena k zidu, sva komaj dihala in tako sva nemočna čakala, da narava popusti. Samo midva in gomila žensk z otroki smo bili še v mokri koči, ki jo je voda poplavila, da nam je segala že do sredine meč. Otroci so cvilili, jokali, matere pa histerično prosile boga za odrešitev. Dolge halje so pometale vodo, in ker jih je imela večina na nogah natikače, so le-te zbrcale z nog in tako je moj zgrožen pogled pritegnila množica pisanih obuval, ki so plavala na površini. Zakaj so to storile?

Iz otopelosti me je stresel Andrejev vzklik: »Nevihta popušča … našega kombija pa ni nikjer!« Kakšno olajšanje. Otrok je tu in nič mu ni! Odcedil se je, kolikor se je dalo in naju objel okoli ramen. Skrben fant, najbrž je v najinih očeh prebral, da naju mora pomiriti, ker sva na robu panike. »Zunaj je groza! Avtomobili in vse drugo je povsem zasuto s kamenjem, blatom in velikimi kosi polomljenih dreves. Voda je od vseh strani prinesla material …«

»To pomeni, da …« sem hlastnila, a me je prekinil, rekoč: »To pomeni, da smo ujeti tu na Lovariju in nimamo kam. Nov plaz je povsem zasul pot, ki so jo utrli stroji. Mislim, da je še huje, kot je bilo pred tem. Sranje! A če vama pokažem, kakšne posnetke mi je uspelo napraviti zunaj, ko je narava najbolj besnela … dol padeta! Nekaj vozil je preprosto odneslo v dolino. Vse imam posneto.«

»Kako lahko razmišljaš o posnetkih, ko smo v takšni kaši … hudiča!« ga je nadrl oče, ki so ga zadnje novice končno iztirile. »Raje premišljujmo, kaj bomo storili. Zdaj gre za to, da si rešimo kožo.« Andrej se je široko nasmehnil in poln optimizma pomirljivo izjavil: «Draga moja, samo da smo preživeli, vse drugo bomo rešili, a ne?« Ljubeče naju je prižel na prsi in šele tedaj sem si oddahnila. Karkoli že nas čaka – preživeli smo!

Bobnenje je sicer ponehalo, a curki s stropa so drli z nespremenjeno močjo. Prerinili smo se mimo žensk in cvilečih otrok. Prvi pogled na položaj pred kočo je bil osupljiv, grozljiv: na stotine vozil je bilo skoraj do vrha koles zasutih z materialom, ki ga je deroča voda nanosila z gora. Narinjena eno k drugemu, tista na robovih napol prevrnjena, na strehah kosi lesa in drobnejše kamenje, pomešano z blatom … in množica ljudi, ki so že hiteli odpravljat škodo, čeprav je bilo že na prvi pogled jasno, da se kolona potujočih vsaj nekaj dni ne bo mogla premakniti z mesta. Andrej je šel pred nama, da bi poiskal naš kombi, kajti v njem oziroma na njegovi strehi so bili naši nahrbtniki z vso popotniško garderobo, knjigami in drugo kramo.

»Jezus, obtičal je spodaj v plazu … » nama je sporočil. »Nič, gremo dol!«

Tam, kjer se je na robu plazu končala kolona vozil, se je začela blatna reka. Po vsej širini plazišča reka. Kako hudiča naj pridemo čez do kombija, ki je stal na nekakšni izboklini sredi vode. Kot bi bil posajen na otok. Ob njem še en kombi in nekaj osebnih vozil.

»Počakati moramo, da vodni tok oslabi,« je vpil sin, čeprav sva ga dobro slišala. Tudi drugi so brez potrebe kričali, kot da se panika ne more ali noče poleči.

Tako nam ni preostalo drugega, kot da smo stali na robu reke in čakali, da se naravne sile milostno unesejo. Andrej je imel prav, saj je geograf in bolje ve, kako se narava obnaša. Čez kakšno uro, ko se je na Lovariju skoraj že povsem stemnilo, je vodni tok toliko oslabel, da smo se lahko podali do kakšnih petsto metrov oddaljenega kombija, ki je, vdan v usodo, čakal sredi plazišča. Drselo je in me zanašalo, a Andrejeva roka me je zanesljivo usmerjala po nevidni blatni poti. Joži je nosil največ tovora, a je šlo.

Voznik je zaskrbljen opazoval, kako se prebijamo po blatni vodi. Rekel je le: »Vračam vam prevozne stroške … kot vidite, dalje ne gre.« Andrej ga je prosil za nasvet, kaj naj storimo. Zmignil je z rameni, pomolčal, potem pa z obžalovanjem v glasu predlagal: »Najbolje bo, da se vrnete v Čitral. Tam boste počakali štiri do pet dni, da bo cesta spet prevozna. Morda se vam nasmehne sreča in ujamete letalo iz Čitrala v Pešavar. Kdo ve?«

»Nazaj v Čitral? To pa že ne!« se je uprl Andrej. » Do Čitrala je vsaj osemdeset kilometrov.«

»Ni druge rešitve,« je miril mladeniča izkušeni voznik. »Verjemite mi … pa saj ste sami videli, da je uničena tudi cesta na drugi strani prelaza. Niže v dolini boste dobili prevoz …tam ni bilo tako hudo … Ali boste v razmajani koči čepeli pet dni, morda še več?« Spogledali smo se. Čutila sem, da ima moški prav. Pa naj se narava še enkrat, dvakrat razbesni? Ne, ne bom čepela v stari, razmajani koči vrh Lovarija in čakala, da me odplakne v reko! Andrej se pa ni dal :«Gremo nazaj v kočo in najdimo kakršen koli prevoz do Pešavarja! Ne grem nazaj v Čitral!« Joži me je vprašujoče gledal. Čutila sem, da sva enakih misli. A prepustil je meni, da povem: »Ne, gremo v Čitral! Dvajset kilometrov manj je kot do Pešavarja. Četudi bomo vso noč in jutri ves dan hodili, nekako bo že …«

Bila sva dva proti enemu. Kolikor sem lahko v mraku videla, se je voznik olajšano oddahnil. Predal nam je nahrbtnike, da smo si jih otovorili, nam zaželel veliko sreče in se poslovil. Takrat nas je ogovoril moški srednjih let: »Lahko gremo skupaj … tudi jaz se bom z ženo in hčerko vrnil v Čitral.« Prijeten in prijazen glas. Dobra angleščina. Zabuljila sem se vanj, najprej nezaupljivo, potem pa me je prevzel občutek, da je njegova ponudba res dobronamerna. Dodal je: »Šofer ima prav. Čeprav bo naporno, je boljša rešitev Čitral. Iz Čitrala imate na izbiro več možnosti za nadaljevanje poti. In bliže je kot Pešavar. Zaupajte mi, poznam pot in vem, kako bo naslednje dni. Morda bo trajalo več kot teden, da usposobijo cesto. Se strinjate?«

»Hudič, kaj pa naj!« je godrnjal Andrej slovensko. Krenili smo v noč. Sploh nisem čutila več ne mraza ne mokrote ne blata na nogah – osredotočili smo se na hojo. Moški z ženo je stopal pred nami. Deklico, staro kakšnih deset let, je nosil v naročju, ker je bila brez obutve. Verjetno ji je voda v koči odplaknila natikače. Ženska jih je pa imela na nogah, a nam je v njih po razriti spolzki poti komaj sledila. Ponudila sem ji svoje rezervne adidaske iz nahrbtnika, a se je le plašno nasmehnila in odklonila. Če bi bila na njenem mestu, bi ponujeno brez pomišljanja sprejela. A to je drugačen svet in ljudje so tako zelo nenavadni, trmasti v svoji nezaupljivosti do tujcev. Mogoče bi se Alah zmrdoval, če bi obula adidaske k svoji pisani, do gležnjev segajočemu šalvar kamezu in črni naglavni ruti . Kdo pa ve? A smilila se mi je. Mokra večplastna oblačila so jo ovirala med hojo, potem pa še natikači …

»Ni mogoče nikjer prenočiti?« je že bolj prijazno vprašal Andrej.

Moški je očitno tudi razmišljal v tej smeri: »Niže doli … čez kašna dva kilometra, je kmetija, kjer bi morda dobili kakšen prostor, seveda če nas ne bo kdo prehitel. Ste videli, koliko nas je bilo na Lovariju!« Dva kilometra! Najprej me je zmrazilo, potem pa sem prenehala razmišljati o kilometrih. Če moraš, moraš!

Telo opravlja posel, ki mu je naložen. Hodimo po razritem, spolzkem asfaltu, ko ga zmanjka, se povzpnemo na obronke ceste in se prebijamo po blatnih strminah, da spet najdemo cesto, se motamo med parkiranimi vozili v dveh kolonah, polnih ljudi, ki nimajo kam …

»Kmetija!« vzklikne Andrej, ko zagledamo na desni luči in čez deset metrov tudi že obrise hiše ob cesti. Naš molčeči vodnik potrdi, da smo res prehodili približno dva kilometra poti in da je torej pred nami kmetija, ki bi nam lahko pomenila odrešitev. Vstopi v stavbo, a najprej se mora preriniti med tovornjaki, ki zapirajo pot. Kolone vozil pa še zdaleč ni konec!

Ko se čez nekaj minut vrne, pove, da smo žal zamudili, kajti gospodar je tistih nekaj prostorov v svojem domu že oddal hitečim z Lovarija. Kaj pa zdaj?

»Nataknimo si naglavne svetilke in gremo dalje proti Čitralu!« je odločno dejal Andrej. »Do jutra bi nam lahko uspelo priti do prvih vasi v dolini in tam bi se dogovorili za prevoz …«

»Nikakor!« se je uprl naš vodnik. »Utrujeni smo, moja hči je dokaj težka, ne morem je več nositi … naj se komu kaj zgodi, saj je cesta povsem uničena …v bližini ni zdravniške pomoči! Prenočili bomo, jutri pa nadaljevali pot v dolino. To je najboljša varianta.« Bil je še bolj odločen, trmast kot Andrej. Molče sem se strinjala z njim. Nog že dolgo nisem več čutila, težak nahrbtnik se mi je zalepil na pleča kot morasta usoda, obe roki sta me skeleli od manjšega priročnega nahrbtnika in malhe, polne spominkov.

»Prenočili bomo? Kje pa?« je s težavo izustil Joži.

»Prenočili bomo v enem od praznih tovornjakov,« je odločno dejal moški in se spustil v pogovor z voznikom najbližjega tovornjaka. Dolgo sta se menila v domačem narečju, potem pa je končno le sporočil, da se voznik strinja, da nas vzame pod streho. V tovornjak? Sploh me ni vrglo iz tira, kajti kar koli je bilo tisti hip bolje kot hoditi dalje po hladni noči brez ceste ali prebedeti noč v hladu, ves premočen in na smrt zgaran od prestalih dogodkov. Polna luna, ki se je prikazala iz zadnjih nevihtnih oblakov, je obsijala svet in zdaj smo lahko vsaj približno videli, kje sploh smo. Kolona tovornjakov se je vila še dalje po strmini in ob vsakem vozilu se je menila gruča temnih senc. Očitno to noč nihče ne bo zatisnil oči. Tudi naš vodnik je menil tako: »Po vsakem hudem neurju se zemlja tako razmoči, da se lahko še nekaj ur kasneje sprožijo plazovi. Ljudje so zaskrbljeni. Tovornjaki so zbiti drug ob drugem, nimajo se kam umakniti … možje bodo bedeli in stražili, za vsak primer. Mirno lahko zaspimo.«

Zlezemo v drobovje tovornjaka. Velik prazen prostor, po tleh razsuto žitno zrnje, v kotu stare, razcapane odeje, iz katerih zaudarja po vlagi, olju in še čem. Mrzlo je. Nagonsko se stisnemo v prednji del, tik ob voznikovo kabino. Iz nahrbtnika izvlečemo vse, kar nam bo olajšalo noč na trdih tleh v hladnem prostoru: puloverje, dokolenke, trenirke, anorake. Moški sprejme ponujena oblačila, ženska se pa zvije v klobčič na kupu odej, stisne k sebi deklico in zdi se, da že v naslednjem trenutku zaspita. Noče imeti stika z nami. Moški je pa zgovoren. Pove, da je poklicni vojak, med preoblačenjem nam pokaže veliko, grdo modro brazgotino na desnem stegnu, ki jo je staknil v boju s talibi in zaradi katere šepa.

»Ob meji z Afganistanom je neprestano nemirno,« pove. »Provokacije, samomorilski napadalci, mamila, tihotapljenje orožja, plemenski boji … kar naprej nosim glavo naprodaj … a plača je dobra, moram zdržati še nekaj let.« Stresem se, ko odloži velik nož, ki ga je imel za pasom, nato še enega, večjega. Andrej mi namigne, naj molčim. Saj imam grlo čisto zadrgnjeno, ne bi spravila iz sebe glasu. A pomislim, da nas med spanjem zlahka zabode, pobere denar, dokumente … nihče ne bo pozoren, nihče ne bo vedel … takšne stvari so v tej nemirni deželi vsakdanja realnost. Joži vidi, da me davi strah, leže poleg vojaka, tako da sem v sendviču med možem in sinom … rahlo pomirjena.

»Brez skrbi lahko zaspite, čuval vas bom,« pove vojak z nenavadno toplim glasom. Vliva zaupanje. V polmraku komaj zaznam smehljaj na njegovem licu., vidim, da ljubeče prigovarja ženi, skrbno pokrije deklico … in potem pride odrešilni spanec …

Zbudijo me glasovi in snop žepne svetilke. Vrže me pokonci. Tujca se sklanjata nad nami in posvetita na vsakega posebej. Jezus, menda nas ne bosta … Pogledam proti ležišču, kjer je bil vojak, preden sem zatisnila oči. Ni ga, a žena in hči sta še tu. Menda ga niso …

Stresem Jožija, ki smrči kot za stavo.

»Zbudi se vendar … čudni ljudje so tukaj …« Srce mi podrhteva, plapola, da sem vsa omotična. Možaka s svetilkama pa kar buljita vame in si šepetata.

»Kje je vojak?« se zdrzne Andrej in sede. Napeto čakamo, kaj bo. Spogledujemo se in nič ni jasno. Že se sprijaznim, da smo opleli, ko močna roka odgrne ponjavo in v kamion zleze vojak. Pove, da sta moža voznika tovornjaka in da ju je zadolžil, da stražita, dokler ga ne bo. Ni mogel spati in se je šel malo razgledat. Da je zunaj obup. Ljudje so zaskrbljeni, ker se spet kopičijo nad prelazom dežni oblaki.

Pogledam na uro. Fluorescentni kazalci kažejo, da je pol petih. Zunaj se dani.

»Najbolje bi bilo, da krenemo,« pove vojak. »Dolga pot je pred nami.«

Vsi trije si oddahnemo. Groza je mimo.

»Nehaj paničariti,« me je miril Andrej, «niso vsi zločinci! Doslej smo imeli samo prijetne izkušnje, misli na to in vključi pozitivno energijo. Treba je zaupati.«

Oprtamo si tovor in krenemo. Vojak hodi spredaj, deklica v mokrih oblačilih caplja za njim, ženska se vsa zavije v svoje blatne halje in je zadaj najšibkejši člen naše verige. Vsake toliko zdrsne in pade po tleh, a ne reče besede. Ko bi vsaj sprejela ponujeno obutev in suha oblačila. Njej bi bilo laže in hitreje bi napredovali. Ampak … kako bi si Pakistanka drznila obleči trenirko, adidaske, majico s kratkimi rokavi! Nepojmljivo! Videvali smo celo ženske v burkah! In takšne, ki so hodile ponižno kot psi meter-dva za svojimi možmi – gospodarji.

Vzpenjamo se, lezemo preko velikih nanosov kamenja, lesa, blata, prečkamo hudournike … zdi se, da poti ne bo nikoli konec. Molčimo. Stiskam zobe in se na vse pretege trudim, da ne bi zaostajala. Moja telesna kondicija je na resni preizkušnji. Takšnih naporov res nisem vajena, kajti naše potovanje po svilni cesti je bilo minuli mesec prijetno lagodno. Moram se zelo krotiti, da ne stokam od bolečin, ki se širijo po vsem telesu. Ne bom kazala svoje stiske! Po vseh štirih se povzpnem na goro kamenja, nato pa me nenadejano vrže naprej, in kot bi bila na saneh, zdrsim dol v globino … in pristanem v deročem potoku. Nihče ne komentira, nihče ne priskoči na pomoč. Vsa potolčena, mokra in blatna se skobacam na noge in pohitim naprej. Ni izbire, moram zdržati. Bolečina me otopi, kar je dobro, kajti vojak pove, da bo treba hoditi do prve vasi še kakšni dve uri. Telefonira z mobilca. V dolini že čakajo kombiji, da prepeljejo množico v Čitral. Široko, spodbudno se nasmehne in doda, da bomo ob enih ali dveh že lahko kosili v hotelu, kjer bomo na varnem. Oblijejo me solze olajšanja in polglasno jočem. Ne morem si pomagati … saj nihče ni pozoren. Vojak nas priganja, naj pohitimo, ker se bo ulilo. Da ne bi spet obtičali, kajti nimamo se kam zateči. Zdaj smo sredi NIČA, levo in desno strmi vrhovi, v sredi deroča reka, tu in tam grmičevje, kakšno drevo … ničesar ni, kar bi nas obvarovalo pred grozečim besom nepredvidljive narave. Pomislim, da huje že ne more biti, saj smo do kože mokri, blatni, zgarani, skoraj že na robu obupa. Najraje bi ves tovor zagnala v reko!

Res padejo prve dežne kaplje, velike in težke kot prejšnji dan. Potem se nebo odpre na stežaj. Na srečo ne grmi in ne bliska, samo lije, kot da bi nam z vedrom vlival vodo na glavo. Hitimo in ne vznemirjam se več. Če smo toliko prestali, nam mora uspeti. Mora!

Sredi najmočnejšega naliva vojak nenadoma obstane, se ozre na četico za sabo in zavpije: »Pred nami je prva vas! Še malo, pa smo na varnem!« Ves žari od nekakšnega notranjega ognja. Edini je, ki z lahkoto premaguje vse ovire. Zdaj spet nosi deklico v naročju, za ženo pa se ne zmeni. Ženska je ves čas kakšnih sto metrov za nami. Zdi se, da smo polni novega zagona, noge premagujejo mokre metre kot za stavo. Prve hiše, ljudje, ki nas radovedno gledajo, prihitijo iz svojih skromnih domov in nam ponujajo kose kruha, suhe marelice, vodo. Uspelo nam bo! Spodbujajo nas, sporočajo, da je cesta uničena še na naslednjih šestih kilometrih … tam pa bomo že lahko sedli v kombi in se odpeljali v civilizacijo. Še šest kilometrov! Kot da si jih želim … teh šest kilometrov. Zdi se mi, da nič več ni pretežko. A moja druga polovica je povsem ohromljena, še misliti ne morem več. Hitimo … hitimo … dež pa lije, kot da je zadovoljen, da nas lahko hladi na zadnjem delu naše kalvarije.

Padem, kakor sem dolga in široka! Vsa omotična se za nekaj trenutkov povsem izgubim in kar obležim v deroči vodi. Kot bi odpovedale vse telesne funkcije. Andrej skoči in mi pomaga vstati … in Joži hitro pograbi malho s spominki. Še vojak bi pomagal, a se potem odloči, da ne bi bilo primerno.

»Prispeli smo … vidim ljudi, kombije …!« zaslišim dekličin glas. Prvikrat jo slišim govoriti. A njen glasek je prava odrešitev. Rešeni smo! Vroče zmagoslavje me preplavi z mogočnim optimizmom, začutim, kako vre v meni nova energija, kakršne še ni bilo. Objemamo se, se smejemo, Andrej poskakuje kot kak pokavec in celo vojakova žena izdavi iz sebe droban smeh, se obesi možu okoli vratu in začne na ves glas jokati od sreče. Nato se nenadoma zasuka in objame še mene. Še dekletce se stisne k nama. Trdno se objamemo.

»Uspelo nam je, uspelo je …« vriska Andrej in se vrtinči v dežju kot klopotec, ki je izgubil orientacijo.

Samodejno iztegnem roko proti vojaku, čeprav v deželi muslimanov ni primerno, da ravna moški z žensko kot z enakopravnim bitjem. A ker nas je izjemna izkušnja močno povezala, si ne pomišlja – sprejme ponujeno roko in mi jo krepko stisne. Nismo več tujci. Kot da bi se dva svetova prepletla med sabo in ustvarila nove, brezčasne vezi prijateljstva. Neverjeten občutek: topel, presenetljiv, ljubeč, nov, tak, ki ga ne pozabiš nikoli!