zdaj živimo kot nabiralci polžev
vsako jutro jih poberemo oni pa naslednji dan
prilezejo znova v neverjetnih množinah
ujetniki v zimi našega nezadovoljstva
dolgolasi deklici na sosednjem preveč pozidanem dvorišču
vsako jutro postaneta najbolj talentirani akrobatki
z levjimi skoki in kolesi izvajata svoje umetnije
med zapuščenimi rjavečimi avtomobilskimi lupinami
ponoči pa se z neba spusti velika plastična krogla
mlajša lepotica v zlatem dresu po vrvi spleza gor
in po čudni glasbi izvaja v obeh polovicah krogle
nekakšne zelo čudovite akrobatske plesne gibe
njen ples zlatih zavojev razkorakov premetov
spominja na plešočega zlatega angela brez peruti
angela ki se je sparil z velikim kuščarjem
začuda je vse še zelo zeleno
na breg pride z desne na sceno
(na sceno se pride vendar vedno z leve) rjavotigrasti maček
se usede pred malo bugenvilejo zoži pogled pobrska s šapo
in že ima v gobcu nekaj okroglega
potem se nekaj časa igra s plenom ki ga ne moremo razpoznati,
ga spusti iz gobca plen odskoči in skuša uiti
maček se naveliča in odide
in scena je spet cel dan prazna.
