Življenje je kakor pravljica,
mladost pleše razigrano,
zrelo je nemirno.
Starost škili nazaj.
Spomine melje, melje.
In mi?
Saj nismo še stari!
MARJETKE SAMO ZATE
Na slikarskem stojalu,
se zbirajo bele marjetice.
Kobacajo v svoji samoti,
v vazi zapletenega časa
molče sklanjajo glave,
kakor da bi poznale skrivnost,
kje umirajo cvetovi.
Ta trenutek za razmislek
se povije v objem,
ne v slovo.
Cvetovi marjetic,
so kakor glave otrok
v večnem pričakovanju
sanjskega plesa pikapolonic.
Dehtenje marjetic,
na platnu lanenem
nas naredi vnovič opojne.
Belina cveta za dušo,
ki se kot drobni tresljaji,
v minevanje potopijo.
