1. december 2010, letnik XIII
Širim predele mesa in štejem okna. Varím lisice. To be
close to your flesh. Móliti v bubo. E. A. Shaw. Kupiti časopise
s stojal, črn pas. Sonce se je obraslo. Sredi viharja
dvigniti mat kozarec. Paluba je zalita s štacunami. Ti, ti, klokotanje
puščavskih vžigalic. Spati na odprti strehi. Nositi očala. Ruminirati
cirkel. Brisati mošt. Zavihati rokav. Sploviti vijoličasti zadek. Gobe
pod kožo žarčijo. Čuva jih pošast, Master of the Story of Griselda.
Kupiti okroglo mizo. Zaliti prste na
usnju. Očediti grob. Očediti grob. Triumvirat lisic.
Voščen si, grob. Roboti živijo v glasilih.
Ladje s Kamčatke, podojile ste se. Vila odjé vdrtino.
Kaj ji vihra po bokih? Trava? Da bi
našla mucko in zajčka, ki bi se poljubljala
in stala, stala. Scvrla smaragde v očeh.
Vsi časi so črni. Vsi časi so oblečeni. Pred mojo trato
stoji kočija. Pokrita je s senom. Pravzaprav zakopana v
senu. V Titovi sobani je moj pavs papir. Vkopani
žafrani, vkopani žafrani, Kabirija ima špatolo. Jaz imam
pazduho, sonček je z vanilijo prekrit, z bitumnom. O, požigalci
jermenov, okrog česa se vrtite na trati? Pride mušica pred ribje
žrelo in se poboža po notranji strani solí. Krepí smaragd.
Kaj je preteklost? Kdo si ti, ki si preteklost?
Zdaj. Ti si preteklost. Luči gorijo.
Plešeš. Gol. Gol zame. Tu je kozarec.. Gora. Tu je kozarec.. Gora.
Grob se giba. Vseh pet prstov. Gibajo se. Kaj je preteklost? Sviter? Tam leži.
Črn zvezek in kôzica. Črn trakec čez zvezek in kôzica.
Bo zrasla? Poljubila oči? To naslonjalo je okroglo.
Ta štof, barvast, čez fotelj. Čez brod. Ne čez brod. Drsenje.
Veslanje. Roki. Veslanje. Kdo vesla? Kam greva? Kdo vesla?
Kam me pelješ? Grem in odprem predal.
In vzamem ven kitajske kroglice. Kitajske kroglice imajo zvok.
Zvok. Zvok groze. Zavit v rjuho. Lačen.
Gospa je zatikala prste v obe Nosnici detetu facebooka.
Bil je židane volje. Ribal je pločevino. Uhajal je
martirij. Blatno, ampak iz volne. Blatno, ne iz
bombaža. Daj mi kos kaplje. Očetu razrezati spolovilo. A hočeš kaj
več, vprašam? Plamen divja pod ploščo štedilnika.
Tresem se kot košarkar. V hula hup se spreminjata plin in sirup. Iz
globeli zasije fotka. Dravinja, Dravinja, hočem te.
Majhen, majhen, majhen, majhen. Čist, čist, čist, čist.
Postavljan z roko na glavo. Delta se opije.
Giba in pregiba nebo s tastaturo.
Bela, divja kolena slapov tekstov. Šakice so
počivale. Ti si tipkal. Piti
luno iz poševnega kozarca. Drvarji se kesajo.
Tu imajo žerjav za klavir. Dišiš v obliki V-ja.
Najel bom okno za tvoj trebuh. Z lotosom iz železa hodimo.
Boljše kot po hoduljah. Milo mi sije v obraz. Ko vrat
tipaš, veš. Ko vrat božaš, čakaš. Datlji so bili
zaviti v bale prahu. Nemškim ujetnikom smo sploščili
glave. Glina je rabila staccato. Češnja?
Bil je deseti november. Takrat ni cvetela.
Takrat je v banji ležal kos mesa. Na udaru je bilo pet peres.
Mojzes je po toči počival in si popravil krilo.
Zaman so na njega padale pikice. Majhne rdeče
živalice. Verigi izginotja, ki polira ladjo: trese se,
usta mu dol visijo, trese se. Objekt je subjekt, visi
nad pralnikom. Gospa Olga, težke roke imam, kaj
storiti? Veš, koga bi lahko razglasili za očeta
volne? Tebe. Skopil sem se, Buda. Tebi na čast.
To je bilo lepo videti, riti konjev, ko si bil
razčetverjen, oziroma, nisi mogel uživati, ker si
trpel, Hipolit. Štiri vprašanja melanholije nastopijo
večkrat. Segel sem mu v roko, ki je segel v roko Haile
Selasiju. Ta dečko je tudi razčetverjal, baje z drevesi, manj seksualno
in atraktivno. Škoda. Potem sem pobaral psa.
Kljuka ni končana. Je bleščeča, ampak ni končana.
