Spraševala sem –
odgovora ni.
Molčiš tudi ti
kot mrtva zemlja.
Kaj me zmerja jarova deca,
ki je bila v zmoti že v zarodku,
sprašujem tebe,
ležečega v mojem domu
na mehkih strunah,
ki prepletajo moje telo.
Mar si zaspal,
utrujen od mojih vprašanj,
povezanih v klobčič.
Ne pusti,
da me obrekuje
jarova deca.
* * *
Tam gor sem odjezdila –
se oprijela plavajočega oblaka,
ki mu modrina razjeda perutnice.
Oba sva kot jeklena duša neuničljiva
našla obalo zase.
* * *
Nikjer me ni – a tu sem.
Nikogar ni pribitega na križu,
da mu vzamem kaplje krvi,
ki bi jo rana izcedila.
Le tu sem,
ko mi pod noge polagajo cvetje,
semenja pa vpija
zemlja spod križa.
* * *
Vene mi cvetje upanja
spomladi,
a ne dam,
da bi teptali to božje poslanstvo
zame.
V njem našla bom
že zdavnaj pozabljene
kot svet velike
izpolnjene obljube.
* * *
Zasijale so velike žalostne oči,
kot da bi iz globin dopotovale
po peščeni, ogreti cesti.
Tiho, skoraj neslišno
je srce grabilo čutenje.
S kletke, kjer so grabežljivci
spletli žice
sta sijaj in svetloba
rezala okovano okno
do mojega srca.
Lesket se je ustavil na žicah kletke,
a v nje se še vedno čuti utrip
svetlobe njegovih oči.
