Tako ne gre več naprej!
Vsega je v neznosnih količinah.
Kopiči se pred mojimi vrati,
sili čez prag.
Že zjutraj,
zgodaj zjutraj.
Krema za obraz
se na mojem vročem licu
stopi v masten hudournik,
zdrsne prek ust,
odprtih od zgroženosti,
do brade,
v divjem slapu
po vratu,
navzdol, navzdol.
Tako je s kremo za obraz.
Tuba z zobno paso
se iztiskuje v neskočnost.
Ni konca ne kraja
pisanega traku Colgate.
Na zobno ščetko,
prek ščetke,
na tla kopalnice,
leze navzgor po keramičnih ploščicah,
do stropa,
do stropa.
In še v enem loku
kot girlande,
dišeče po spearmintu,
zobna pasta se s stropa obeša.
In zob, koliko zob je treba ščetkati.
Obotavljaje sežem po milu,
slutim vagone pene,
mehurčke,
ki pokljajo tik ob ušesu.
Trebuh,
ki išče pot skozi milno peno
h kljuki na vratih.
Tako je z milom.
Glavnik bi drsel skozi lase ves dan.
Trmast zdrsi skozi vse vozle,
tesno skozi lasišče.
V kuhinji se kava kadi,
sopara iz skodelice
mehča tapete na stenah.
Maslo se nalaga na kruh
v desetih plasteh,
med se cedi prek skorje
in zvabi na okensko steklo sto čebel.
Vstanem in vsak korak
se mi potroji,
da pristanem brez torbe
v predmestju,
dva dni hoda od tam,
kamor sem se namenila.
Preveč cvetja ob poti,
vonjev, ki mi grizljajo gležnje.
Odbrcnem gozd,
ki se ponižno priplazi
s tisoč grmov in grmičev
na preplašenem hrbtu.
Vabi me, vabi:
Ostani tu,
kjer je vsega toliko
in se mora človek ves čas čuditi
s sto vzkliki.
Svet ne razume,
da ga lahko sprejemam
le v previdnih požirkih.
Svet, davim se.
Zatikaš se v mojem občutljivem grlu.
KER JE ČISTO ENOSTAVNO VSEGA PREVEČ.
* * *
Svetu se ponujam
vsak dan:
vzemi me, vzemi:
zabavna sem, poskočna,
že navsezgodaj klokota v mojih žilah.
Po vseh štiri se plazi v meni
razvajen otrok,
cmeravo zahteva,
da ga ljubi ves svet.
Poslušaj:
ta svet ne objavlja mojih pesmi
na tekočem traku,
mojih opozoril,
sporočil
o vibracij mojih notranjih organov,
smeri srčnega
krvotoka.
Vsaka moja beseda tehta dve toni.
Vsak dan bi se morala
zapisati čez nebo
temperatura
mojega prebujenega čela.
Ta svet bo propadel
v najkrajšem času.
Poslušaj:
rada imam,
da mi moški olupijo pomarančo,
jabolko razrežejo v enakomerne krhlje.
Jaz bi jim včasih kar z dlani jedla.
Poslušaj,
kaj naj ti rečem,
kaj naj ti položim na srce?
Kdor ne uboga,
naj se pazi,
da ga žoga ne oplazi.
Jaz sem mala žogica,
žogica, nogica.
