1. december 2010, letnik XIII
V troje obokov vzidano okno:
stojiš ónkraj in oklevaš, skozi katerega bi pogledal.
Če izbereš srednjega, uzreš oleandre v glinenih loncih.
Pogled skozi levo okensko krilo se zaustavi na leseni klopi pod rdečo bukvijo.
Ko odpahneš okníce na desnem, zagledaš jato labodov, ki – zamah za zamahom – režejo zrak.
Kako boš? –
Oleandri so odcveteli, ko je tiho odšla ta, ki jih je zalivala z deževnico,
rdeča bukev še ni zrasla in tesar klopí še ni stesal.
In labodi? –
Kdo ve, kam letijo v tem ranem jutru?
Čas krpanja jader: vrhovi jamborov se stikajo z obalo ónkraj morjá.
Šel bi na krov in jadral in jadral, čez biserne valove,
ničesar več ne bi dejal, ne sebi ne meni, le plul bi in plul,
skozi slane sape, zdaj in potem in vselej, da bi slednjič
razširil roké, pogledal sinje nebo in ves srečen vzkliknil:
»Sonce!«
Koprene časa so zakrile senožeti njenih mladih let,
ko v zrelem žitu še zapeli srpi so nad klasjem sklonjenih deklet.
Kako dišal je kruh izpod ráskavih dlaní.
Vse, vse dala bi za žametni pogled zasanjanih oči,
ki zrle so zamaknjeno v daljave, tja, kjer v vetru šelestijo travnate planjave.
In sedaj, ko je že dolgo ni, jo spet uzrem tedaj, ko lahna sapa vzvaloví cvetoče trave.
