1. december 2010, letnik XIII
Čakam jutri, Požiram tablete, Razvajam ljubimca.
Neznosne noči. Brišem police- Da bi se izognila solzam.
Prišla je moda za suhe modele, Za prsa ženstvena, ne prevelika In za pesmi pisane brez rim...
Suha sem, moja kaprica, ne modna. Svoj pogled imam na lepoto Pesmi v rimah še vedno pišem ob jutrih.
Mi smo talci pomena – A vendar je treba delovati drugače ... Samo, če bo uspelo, to je še veliko vprašanje.
Se lahko živi izven časa, Hodi po svoji lastni poti
Druge poti ni?!
Vsakdo ima svoja pravila...
Da bi jih prelomila – moram biti razpoložena – Ni dovolj samo potreba!
Temu ne bo pomagal niti angel... Da ne bi bilo še huje – Sam moraš vztrajati!
Temu ne bo pomagal niti angel, Nič ne pride samo od sebe, Ne pade z dežjem izpod neba!
Rokopisov se ne zažiga, Mačke si pentljo nadane, Mojster ima svojo v sanjah – Ples in maškarada.
Samo mi še vedno zgledamo (In vemo zakaj) – V prelepem večeru
Ponedeljka.
Končno je prišla... V zlatosijoči barvi... Sončna jesen.
Koliko jeseni? Zlata, zemeljska morda V bakrenem sijaju.
Pobiram kostanje. Dajem jih v žepe. Kot talismane.
Listje šušti. V jesenskih sprehodih. Že tisoče let.