1. december 2010, letnik XIII
Haiku
(pomlad)
ptičji spev pronica v jutranji sen ves dan sem ptica
deževna noč par žafranov v jutru družina
dan mučencev prijatelj si speče bananino torto
mlad slaščičar soimenjakinji kupita različne piškote
gregorjevo z veje zre vrabček na vdovin balkon
pomlad pred oknom stara gospa noče k okulistu
‘prepoved prometa’ češnja v cvetju prerašča streho
breskev odcveta prijatelj bi se z nekom rad skupaj staral
mamljivi vonj iz slaščičarne – glej regratov cvet
tako spogledljiv cvet jagodnjaka – kako bo šele plod
ne še povsem razcvetena – že ‘ljubi’ ivanjščica
le kot spremeniš: metuljeva senca v pesku naraste
sedem anten pomladni oblak s perjanico
urejam haiku javor pod oknom poje brez dirigenta
mlada trava dečku vanjo pobegne žoga za ragbi
zelene češnje kos požvižgava kot da so zrele
kanja na žici motri travnik – veter ji vzdigne pero
otroci so odšli nad vrtcem zaščebeta šmarnica*
tek v peto nadstropje pomladno sonce komaj še odsev
luna narašča rožnata sled poleta podčrta njen maj
majske zvezde opolnoči postanem lačna
(poletje)
čas kresovanja pajkova svila se svetlika v večer
češnje zorijo pod krošnjo zaspi ovčar
vrtnar obreže sivko – čmrlj ji sledi do vaze
ribiška barka kljubuje valovom galebu gre lažje
galeb se odžene s skale val tudi
ujeta riba sonce kormoranu pozlati vrat
veverica ga gloda v isti vdolbini orešček je drug
zagorela dlan zlata minica iz por srka Sun Mix
spodim ga z roke pajkec se vrne in obtke slane prste
oškrbljena školjka tudi polžek v oseki ni več cel
deklica s kitko v rdečo mrežo zajame morske kristale
morje rdeči samoten kopalec vanj meče kamenčke
kako spokojno po jutru s tramontano zadiha večer
turistka zvečer vztraja pod senčnikom oblak pa žari
desno od plaže tone sonce – ko bo nasproti, bo jesen
julijska luna s koliko imeni v njegovih poletjih?
kot Scila in Karibda morska oblaka – sonce le še sij
mirna mesečina zabrni čoln z močno svetilko
bor poveša vejo ladja v daljavi vsa razsvetljena
oddaljen svetilnik s terase odmeva Košulja plava
(jesen)
dnevi vse krajši muren opoldne hiti v njivo lucerne
hranil jo je in sončnico upognil k tlem deždeždeždeždež
brezov list pade na mostno ograjo reka dere naprej
pozneje vzbrstel se divji kostanj osuje pred lipo
miza za dva divji kostanj ves čas ob njeni nogi
prosojnih kril žuželka na oknu išče barve jeseni
razcepljen list na klopci – ob žili tri solze neba
kako pomladno med suhimi listi stopa petelin
listje odpada v belem socvetju vztraja muha
novi gojzerji nedeljski vzpon v barve jeseni
vnuk reče babici: vrani naju nosita v sončni zahod
jesenski pogled na čas – v minutah leto mojega rojstva
rastoča v jesen, luna zaide
(zima)
prvi dan leta robida nad avtocesto pleza v sonce
klopca na hribu v deviškem snegu vnukov podpis
dež s sodro razčesava smreko brez vrha
lačen golob bližnji pano ponuja kredit
gruli na južnem jest pride golob na severni balkon
nikoli ne puha ta dimnik – pred vrano se s senco baha
škriplje sneg na poti k soncu dim tekmuje z dimom
neoluščen storž koruze – mandala za ptice v snegu
kos pride in gre odtis nožic v inju ostane ves dan
snežni vrtinec kosa se stepeta za krmilnico
Tanka
V roki ljubezenske pesmi. V bližnjem vrtu se belo razcveta magnolija.
Ččččč / ččččččč / ččččč: brez teorije kos z repom in s kljunom napiše večerni haiku.
Trikotni sij nad besnim morjem. Iz stranice pod belim oblakom se izboči mavrica.
S celine on pošlje misel o mostu. Na njeni roki v morski sapi pristane pikapolonica.
Koliko školjk je plimovalo s tem kamnom, da je postal luknjičasto srce?
Je ta škrlatnost morskega zahoda dana le ribičem, galebom, vztrajnim ali … norcem?
Maminih osemindevetdeset nedoživetih jeseni. Streho preleti ptica črnobelih peruti.