RAZMIŠLJANJE O PISANJU

UKROČENA DOMIŠLJIJA

Vzela je pisalo v roke in se zastrmela v snežno belino pole pred seboj.

Bojevala je težek boj, ko si je z vsemi možnimi sredstvi skušala pokoriti nepremagljivo višjo silo – Domišljijo in se polastiti njene moči.

Domišljija je sprejela izziv, saj je bila radovedna, kako le se je bo lotila neka čisto navadna smrtnica. Ni se pretirano branila, samo blizu ji ni pustila. Kljub njeni očitni premoči pa ni bilo v njej zlobe, samo porednost otroka, ki preizkuša, kako daleč lahko gre. Ko se je naveličala igre »mačka in miš«, se je Domišljija napravila čisto brezbrižno in obmirovala.

Všeč ji je bila dekletova vztrajnost in sklenila jo je podučiti… Spregovorila je:

»Poslušaj, deklič, kaj ti bom zdaj povedala. S svojo taktiko pri meni ne boš veliko dosegla. Preganjaš me, kot da bi lovec šel nad divjad, kot da sem tvoja trofeja. Pa ne veš, da ga ni orožja, ki bi me prisililo k pokorščini. Moja moč je neizčrpna in se samodejno vedno znova obnavlja. Prihajam in odhajam, kakor me je volja in kamor se mi zdi vredno iti. Poznam take, ki bi me na vsak način radi izkoristili v svoje namene in take, ki me iščejo iskreno. Veš, na nek način si mi prirasla k srcu, ker sem opazila, da si v svojem iskanju pristna in v svoji zagnanosti odločna. Le to ti lahko svetujem, da se sprostiš in da ničesar ne počneš zaletavo in na silo. Veš, del tebe sem. Tega doslej še nisi vedela, ker si me iskala tam, kjer me ni… Izsiljevati se ne dam nikdar, a trenutno sem pri volji, da se ti razkrijem. Samo prepusti se in mi sledi, kamorkoli te povedem in stori tako, kakor ti bo rekel nek notranji glas. To je vse, kar lahko in moraš storiti, za ostalo bom poskrbela sama…«

»Kaj naj rečem? To presega moja pričakovanja. Počaščena sem, da si mi spregovorila in me povedla v svoj skrivnostni svet,« je zajecljala deklica.

»Veš, jaz začutim, kdo me je vreden in kdo me bo zlorabil. Izzvala pa sem te sama, nisi ti mene prva izbrala. Že od samega spočetja dalje si z menoj zaznamovana. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj boš začutila neznano hrepenenje po nečem, kar te presega. Hkrati pa je res, da te potrebujem tudi jaz. Ti mi omogočaš obstoj. Brez tebe sem samo neoprijemljiv pojem, nezajezena, nikomur potrebna energija. Tvoja tenkočutna narava mi ustreza, zato sem se naselila v tebi. Tudi če se ti bo kdaj zazdelo, da sem se ti izneverila, vedi, da sem nekje globoko v tebi prisotna ves čas. Obdarila te bom s svojo močjo, da boš zmogla uresničiti svoj življenjski sen. Zablestela boš zaradi mojega imena, ki ga boš proslavila, kajti dala ti bom vse, kar najboljšega imam…«

RAZMIŠLJANJE O PISANJU

»Ali sploh ima kakšen smisel, da o sebi pišem? Kaj naj še povem o sebi, saj sploh nisem zanimiva,« sem se upirala dobremu prijatelju, ki mi je rekel, da bi lahko začela pisati svoj življenjepis.

»Saj nikogar ne zanima, kdo sem, kaj mislim. In sploh se mi ne dogaja veliko…«

»Saj ti ni potrebno pisati izključno za druge. Stori to za svojo dušo. Gotovo te zanima smisel tvojega življenja in morda bi ga lahko iskala ravno v pisanju.« je še nadaljeval.

»Saj v resnici sploh ne znam pisati. Reci mi, naj ti napišem kakšen spis in dobil boš filozofsko razmišljanje z vsebino, zelo podobno kateremu izmed najinih pogovorov. Dobil boš veliko preveč odvečnih besed, in priznam, da ne bom znala biti povsem iskrena in nepristranska… Da bi zares dobro pisala, bi morala poprej prebrati na tone dobrih knjig, jaz pa zadnje čase skoraj nič ne berem, razen nekaj lahkotnejšega branja.«

Nič ni pripomnil, samo zamislil se je, zato sem nadaljevala:

»Niti ne maram, da bi me vsi tako dobro poznali, kot me še najboljši prijatelji ne… In svojo knjigo bi gotovo grozovito dolgo pisala, ker sem zelo natančna in zelo verjetno bi zato ostala nedokončana. Moram se še prekaliti in ugotoviti, kje sem zares dobra. Veš, nekaj pa imam vseeno že spisanega, sicer res nič stoodstotno osebno izpovednega, pa vendar sem delček sebe že ubesedila. Ti bi me verjetno že prepoznal v kakšnem mojem razmišljanju, kot imenujem svoje tekste, ki ostanejo brez naslova… Sicer pa ne vem, s katerega vidika naj se obravnavam in koliko sebe sploh lahko dam tudi drugim. Naj se začnem gledati tako, kot me najverjetneje vidijo drugi ali naj povem tisto, česar nihče ne bi uganil o meni, že zaradi moje umirjene narave?« To vprašanje me je najbolj vznemirilo, zato sem z zanimanjem prisluhnila njegovemu odgovoru.

»Torej si se le pustila pregovoriti. Zares sem navdušen in radoveden obenem, tako kot verjetno tudi ti, kaj bo iz najine zamisli nastalo. Svetujem ti samo to: bodi to, kar si in ne želi si za vsako ceno ugajati. Prav tako ne kopiraj drugih in si ne pripisuj lastnosti in dogodkov, ki niso tebi lastni, niti ne bodi pretirano poetična za vsako ceno, sicer misel, ki se ti poraja, nehote izgubi na pomenu. Piši tekoče, doživeto in predvsem osebno. Lahko se predstaviš z vidika, kot te še nihče ne pozna. Seveda pa je skoraj nujno, da si poprej skiciraš osnutke, ki ti bodo za orientacijo. Draga moja, samo ne zapravljaj svojega talenta, ki ga čutim v tebi tako, kakor resnično sedaj govorim s tabo…«

Še mi je govoril, pa sem njegove misli preslišala, zakaj v mislih sem že ustvarjala. Polna novega zanosa sem morala v sebi še enkrat pošteno premisliti ves najin pogovor. Ne vem od kod mu to, da me vedno takoj spregleda, vendar mi je to v olajšanje. Ne vem, kaj bi brez njega, če si ob obilici svojih dolžnosti nikoli ne bi odtrgal časa zame, vsaj pol urice za kakšen zanimiv klepet ob kavici. Vse moje osnutke pozorno prebere in jih povsem nepristransko komentira, kar pri njem najbolj cenim. Pozna me v dno duše, pozna moje najintimnejše skrivnosti in četudi mu včasih pripovedujem nekaj, kar je že stokrat slišal, mi nikoli ne poreče, da se je te teme že naveličal… Lepo je imeti prijatelja, za katerega veš, da te nikoli ne bo razočaral, kaj šele, da bi ti očital pomanjkljivosti tvojega značaja. Zanj vem, da se ne bova nikoli odtujila, ker sva pač sorodni duši. Točno ve, kdaj ga potrebujem in takrat je zame tu, tako kot danes, ko rešujeva življenjsko pomembno vprašanje, ki se tiče moje prihodnosti in je od razpleta veliko odvisno. Nič se ne bojim, da sem mu morda zaupala že veliko več, kot sem sprva nameravala, ne bojim se, da najine skrivnosti ne bi ostale varne pri njem. Njegova bližina name tako blagodejno vpliva, da kar vre iz mene, ki sem po naravi redkih besed.

SPOMINSKA KNJIGA, PRODAJALEC IN DEKLICA

Nekoč je živela spominska knjiga. Bila je zelo zajetna, nihče ji ni mogel natančno prešteti strani. Zelo se je bala zanje. Bila je še nova, brez kakršne koli vsebine, a vseeno zelo privlačna za oko. Tičala je na polici med mnogimi njej podobnimi knjigami in knjižicami, a nobena se ni mogla kosati z njo. Skrivnost je bila v njeni izredni rahločutnosti in smislu za lepoto. Ni pa bila prevzetna in nedostopna, njeno držo bi prej opisali kot previdnost. Priznati moramo, da jo je bilo kar strah, kaj se bo vanjo zapisalo in kako. Verjetno bi kar umrla od groze, če bi jo v roke dobil nekdo, ki je brez srca. Zato je iz dneva v dan trepetala v srcu, a navzven je kazala prisiljen nasmešek, kakor so jo naučili njeni izdelovalci. Imela pa je srečo vsaj v tem, da je sedaj bila pod oskrbo nekega prodajalca, ki je bil z dušo in telesom navezan na reči, ki jih je moral prodati in je nekako čutil z njimi, zato je v mislih iskal vsaki izmed njih idealnega lastnika, pri čemer za glavno merilo ni vzel dobičkonosne plati, pač pa je ponudnika presojal bolj po značaju in prvem vtisu, ki ga je le-ta pustil ob srečanju.

Spominska knjiga mu je zelo prirasla k srcu in kadar ga nihče ni videl, se je ljubeče pogovarjal z njo in sploh skrbno pazil, da se ji ne bi zgodilo kaj neprijetnega. Ona pa mu je v zameno vračala pozitivno energijo.

Oba pa sta se boleče zavedala tega, da se bosta nekega dne morala nepreklicno ločiti - takšno je pač življenje. Zato skrbni prodajalec ni izgubljal časa, ampak se je na vse možne načine skušal dokopati do pravega človeka, torej do osebe, ki bo po značaju skladna s spominsko knjigo. V ta namen se je veliko pogovarjal s strankami, ki so prihajale in odhajale - hotel je ugotoviti njihov pristni nagib, zaradi katerega so povpraševale po tem ali onem izdelku. Imel je nekako prirojen in izostren čut za to, da je znal pravilno sklepati, kaj komu najbolje ustreza in pristoji. Ta čut ga še nikoli ni prevaral. Bolj kot prodajalec je bil neke vrste krušni oče vsem tem izdelkom, ki so se na kakršen koli že način znašli na njegovih prodajnih policah. Njemu osebno bi pristajal prav vsak izmed teh izdelkov, ki so bili na prodaj. In vedno mu je nekako uspelo, da je stranka odšla iz njegove prodajalne malce bolj vedra in za odtenek srečnejša, kot je bila poprej. Ljudje so ga upravičeno imeli radi, še bolj pa »njegove stvari«.

Nekega dne pride v prodajalno dekletce blizu dvanajstih let. Dolgi pšenični lasje so ji prosto padali na ramena, pogled modrine morja pa je bil plašen in odločen hkrati. Nekaj časa se je razgledovala okrog sebe, naš prodajalec pa jo je hotel čim bolj natančno »prečitati«, kakor je bil tega vajen doslej. Ni se vmešaval z besedami, pustil jo je samo z njenimi mislimi, saj je dobro vedel, da je postavljena pred težko nalogo odločiti se pravilno. Pri tem jo je z velikim zanimanjem opazoval. Njene oči so se samo za hip ustavile na neki sestavljanki, zdrsele nato preko plišastih igračk do police s slikanicami in pobarvankami, a niso zažarele. Tako je pregledala celotno vsebino prodajnih polic in parkrat zmajala z glavo. Prodajalec je postajal že rahlo nestrpen, česar pa navzven na srečo ni pokazal.

Tedaj deklica uperi pogled na najvišjo polico, kjer so bili zvezki in spominske knjige. Dolgo, dolgo si jih z zanimanjem ogleduje, nato se povzpne na prste in proseče pogleda prodajalca.

»Aha, sedaj je pravi trenutek,« si reče le-ta, ustrežljivo pristopi in z očmi sledi dekličinemu kazalcu. Le-ta se slednjič le ustavi, in to ravno na nenavadni spominski knjigi, o kateri smo govorili na začetku.

Prvič v svoji karieri je bil prodajalec pošteno presenečen nad to izbiro. Takega odziva res ni pričakoval. Na nagloma se je skušal vživeti v dekličin svet, da bi ugotovil, kaj jo je privedlo do te odločitve. Čutil je potrebo, da začne pogovor:

»Torej ti je všeč tista spominska knjiga, ki ima na prednji platnici takšno ljubko sončece. Zakaj pa, če smem vprašati?«

»Ker imam rada sonce. In morje tudi,« se je odrezala.

»Kaj pa boš s to spominsko knjigo? Če imaš rada sonce in morje, bi ti prej svetoval kakšno slikanico z lepimi ilustracijami ali pa pobarvanko.«

»Zato, ker sem že velika deklica in rada pišem, pa tudi drugi mi kaj napišejo, pa se mi potem popisani listi papirja samo nabirajo in celo kdaj izgubijo,« je pojasnila.

»Ti si pa zelo resna za svoja leta,« si komaj opomore od presenečenja, malo pomisli in nato nadaljuje: »Saj pisala bi lahko tudi v zvezek. Pa še ceneje bi te prišlo.«

»Ne, ne, ne bi bilo enako. To mora biti nekaj posebnega. Veste, za rojstni dan sem dobila malce višjo žepnino in so mi starši rekli, naj si izberem nekaj, kar mi bo zares všeč in česar se ne bom tako kmalu naveličala...«

Prodajalec je razumevajoče prikimal in dejal: »Ker si tako velika deklica, ti bom sedaj nekaj povedal. Veš, tale spominska knjiga je zelo dragocena in vedno sem upal, da ji bom našel lastnika, ki bo nekaj posebnega, tako kot je ona. In ti imaš nekaj v sebi, to sem ugotovil že, ko si vstopila v mojo prodajalno. Všeč mi je, da točno veš, kaj želiš. Za svoja leta imaš neverjetno razvit okus za lepo. Prepričan sem, da bo tale spominska knjiga sedaj prišla v prave roke. Samo čuvaj jo, kakor nekaj, kar ti je najdražje! Veš, težko se ločujem od nje, a mi je v olajšanje zavest, da bom nekoga zares osrečil. Pridi še kaj pogledat sem in mi prinesi pokazat, kaj lepega si napisala in narisala. Prav nič ne dvomim v tvojo iznajdljivost.«

»Bom prišla, če ne poprej, pa zagotovo, ko bo ta knjiga do zadnjega kotička popisana, da si kupim novo.«

»Najvažnejše pa bi ti skoraj pozabil povedati. Ker vem, da si vestna in redoljubna deklica, pa še rojstni dan si imela pred kratkim, sem se odločil, da ti knjigo poklonim v dar. Kar vidim, da ji bo dobro pri tebi. Lahko ji boš marsikaj zaupala, tvoja nerazdružljiva prijateljica bo... Pa bom zate napravil še eno izjemo... Opazil sem namreč, da bi bilo tole modro nalivno pero kot nalašč zate. Sicer ima neko simbolično ceno, vendar ti ga dam skoraj čisto zastonj, samo en pogoj imam, ki sem ti ga pa že prej omenjal. Rad bi, da mi kdaj pa kdaj prineseš knjigo na vpogled, da bom videl, kako napreduješ. Gotovo imaš talent. Veš, malo se spoznam na te reči, saj sem svoj čas na neki osnovni šoli učil slovenski jezik. Imeli smo tudi svoje glasilo, kjer je sodelovalo veliko zelo nadarjenih tvojih vrstnikov. Torej, če ne bo vsebina preveč osebna, bi bil zelo vesel, če bom smel izreči še svoje mnenje o tem, kar boš napisala. Torej, ne pozabi na tole obljubo!«

»Veste, že kar nekaj časa pišem, pa nisem nikoli razmišljala o tem, da bi kje objavila. Zelo rada imam šolske spise in domače branje, pa tudi pri bralni znački sodelujem. Da bi pa lahko za glasilo, ki ga tudi pri nas izdajajo, kaj prispevala, pa se do sedaj nisem spomnila, ker me nihče ni povabil k sodelovanju. Vam bom kaj kmalu prinesla nekaj svojih pesmic in zgodbic, me prav zanima, kako vam bodo všeč. Ne poznam namreč skoraj nikogar, ki bi se lahko z njim o teh rečeh pogovorila.«

»Samo še to mi povej, ali imaš internet.«

»Da, seveda ga imam.«

»Potem pa ti dam svoj e-naslov in mi boš kaj poslala. Pa bi me kljub temu zanimalo tudi, kako izgledajo tvoje mojstrovine v rokopisu, v originalu. Nič zato, če boš prinesla v osnutku, lahko pozneje dodelaš, če želiš, ti bom pri tem pomagal.«

»Hvala vam, gospod. Zelo ste prijazni. Veste, da bom pazila na to knjigo. In kako bosta presenečena očka in mamica, ko jima bom vse povedala. Veste, ko bom velika, bom pisateljica. Vi ste prvi, ki sedaj ve za to skrivnost.«

»Da bi le vedno mislila tako. Ne pozabi na obljubo, ki si mi jo dala. Tako, sedaj pa pojdi, gotovo so doma že v skrbeh zate. Veliko uspeha v šoli in upam, da me boš še hotela poznati, ko boš že slavna in priznana.«

Kaj mislite, kaj se je zgodilo z deklico in s spominsko knjigo? Deklici je v enem letu uspelo popisati spominsko knjigo (veste, ima zelo ljubko in berljivo pisavo), za namenček pa jo je še obogatila s svojimi ilustracijami. Tako je nastalo veliko zelo zanimivih in nenavadnih pesmic in zgodbic. Nekatere izmed njih je posvetila tistemu prodajalcu, ki ji je vlil samozavest.

Čez nekaj let se je ta ista deklica odločila za študij primerjalne književnosti. Še vedno pa je v sebi ohranila otroško dušo in še danes hrani tisto usodno spominsko knjigo, preko katere jo je spoznal svet kot avtorico znamenitih del, namenjenih predvsem otrokom in mladini.