1. avgust 2010 - XIII. letnik
nad potokom roj enodnevnic pleše zadnji ples
hladni srh jutra vonji kruha segajo v neskončnost
na dnu potoka se premikajo kamenčki po volji vode
čisto pred zoro je potonila v morju množica zvezd
trepeti vetra blag pomladni večer umira človek
na sivem nebu rdeči kolut sonca napoveduje noč
blešči se zvezda nad usnulim vrtom mrtva tišina
jutranje sonce rdeče kakor kri je ranilo nebo
gostilna polna pijanih ljudi v oblaku dima
guba se morje svetlikajoče se iskrice plešejo po vodi
ob starem plotu je svetilka kresnice padla v travo
v mirnem morju bleščeči trak sonca beži v daljavo
belo runo na planinskem hrbtu počiva oblak
pada večer po vijoličastih poljih vijuga veter
pod staro hruško moj oče ki ga kličejo Jože brusi koso
sonc e je ukradlo nočno roso travam odšlo je jutru
voda v čaši se s hladnostjo upira sončnim žarkom
jesensko jutro jutranja je meglica skrila planino
nočna krajina je pod naglim bliskom odkrila obraz
cveto lokvanji voda še čisto zaspana poljublja cvetove
opit od sonca je zaspal na kamnu zeleni kuščar
po dežju s srebrom polita cesta čaka korake
tekmujejo razpršeni oblaki večerno nebo
odprto okno prvi sončni žarek poljublja mizo
po nevihti polegla žitna polja dviguje sonce
mesečina sije nad hiškami hladni dih noči
dviguje se zavesa klovn na odru z žalostnimi očmi
rumeni jegliči na visoki planoti se smejé soncu
po grmu brnistre so posedli rumeni cveti sladkast vonj
rumeni kosov kljun zeleni grm pomladi radostni žvižg
jutranje sonce je s svetlobo obsijalo malo mravljišče
kapljica rose je odsanjala zadnje sanje na dlani lista
na češnjevo vejo je sedla jata škorcev bogata gostija
na češnjevo vejo so beli zvončki privabili žuželke
kokodakanje v gnezdu iz slame še toplo jajce
metulj admiral je vselil lepoto v moje oči
zreli grozdi poljubljajo očetovsko blago vsak svoj trs
potok se krade vzdolž zelene doline do svoje smrti
zelena žaba je skočila za mušico krog v vodi
zelena žaba se je skrila pred soncem v gosti šaš
v polmraku zelene mačje oči prežijo na miš
sivi voli vpreženi v jarem okorni koraki
pomladni dnevi prilezle so na sonce številne žuželke
jurjevski kres jeziki ognja ližejo vrhove noči
kresni ogenj jezik ognja sega skoraj do neba
zgodaj zjutraj z roso diha livada še čisto zaspana
travniške rože zagledane v nebo nad livado
na vedrem nebu veliki cvet sonca bedi nad vasjo
prestrašila se je zelena kuščarica sence kamna
sladka petunija čmrlj vdeva rilček sesa sladki sok
ognjeni konji vzpenjajo se do neba v igri strasti
vu svetle lampe zapletel se leptirek opekel krilca
po rosni travi pužek vleče hižicu na svoji pleči
zmetane na kup zrele buče čekaju kola z lojtrami
ščera pobrane žute buče jeseni pelamo domof
v maloj vazi dišiju fijolice čez celu hižu
belo kakti sneg vu dvorišču se suši rublje na štriku
je živi dejčec oprklehanih kolen bejži po potu
potepuh veter pela bele oblake izza Slemena
na brku trave metul kak roža zgledi zible ga veter
sosed je zaklal sveg pisanog kokota moju vuricu
Štefek i Barek en kleči, drugi leži zhajsana trava
žalosna vrba spustila doge lasti žali se zemlji
skleštreno drevo vujča Francina je bil hekte vina spil
Blaž je tak hodil kak da hodi po jajci smrdil je kak torec
kukurekanje kokot navešča sonce vani se dani
razdanilo se putinčice vu trave zdigle glavice
ftrgnul se kliček najlepšoj roži vrtu povehla roža
diši otava beli kojni pelaju pon vojz dišajna
male hižice snegom pokriti krovi pod zimskim soncev
črleni kokot zdigel glavu do konca zakukurekal
sončane jutre vu paukove mreže zvrdnuče muha
ra ce plavaju glave rivleju vodu z ritima v luft
celu se večer vrti se stari kolovrat za špulu preje
stara postela domača je rušica pokrila strožak
čehatva perja pod oknem selski dečki čakaju likof
krilati kojni igraju se nad Gorom beli oblaki
beli oblaki čiste duše angela po celem nebu
na obali bare roda na jenoj nogi vlovila žabu
češnje vu cvetu oblekle bele kikle baš kak mladenke
zdigel se veter črešnu prepunu roda naklu prevrnul
črešne vu cvetu puhnul mrzli severec stepel cveteke
trnorojžica zaspala med bregima vabi me sebi
zdigel je rožu sonce se zapudile vu najlepši rep
metul na cvetu maše šarim krilima pijan od sreče
po celom dvorišču šepure se purani furt brbočeju
po prašnem potu kuštravi dejčec jahaž bažulof kolec
gda mama doji bejžim hitre do štale za male mleka
pon vojz otave domof vlečeju kojni za šaku zobi
na brku črešne zoblem najčrlenejše mama me špota
melinof ketač voda potoka Bistre ne da mu mira
farbana jajca nosim na blagoslov došel je Vuzem
lepi kak slika negvi tiči iz sejni bejžiju vu me
ščera trgani svezani zlatni štruki vise pod strehom
pokle grudanja mrzle roke mečemo gliboke vu žep
pod krilo kvočke stiskaju se piceki mokri od kiše
vu mlaki vode mali žoti raceki našli so sreču
sonce nad gorom zbudilo stare bukve prvim kušlecom
škripleju škornje na zornicu ideju gizdave snehe
slatke su murve šare metule lovi jen zamusenec
selsko dvorišče kvočka pela piceke prema kopajni
gda zijde sonce polukne vu saki kut potira kmicu
