Pripovedovalci zgodb tega mesta vedno tisoč pripovedi o nebu, ki jo modro. Toda če se ponovno srečava naj ne bo potovanje od začetka.
Pred začetkom je bila zmeda. Zvoki, ki niso bili slišani. Oblike, ki so bile nevidne. Veter in oblaki, njihovi glasovi sedaj kot valeča se nevihta. Med rjavimi hribi in rodovitno planoto. Kje rože cvetijo deset mesecev v letu. In dva tisoč let mine kot sezona dežja. Tako je tudi z ljudmi in njihovimi vezani v ljubezni, ki se kmalu spremenijo v deželo žalosti in skrbi.
Kako sem mislila, da ji bom jaz ušla?
Od prahu kašljam. Ozke ulice s trgovinami. Zahajajoče sonce brez vidne poti.
Polna luna, ki je bledela. Skoraj ob zori. Ničesar ni sedaj za odpuščati. Spominjam se ene stvari. Kako so se najine oči za trenutek srečale, preden sem utegnila znižati svoje. Hitel je zapolniti tišino. Njegovo veselje v meni. Rešilni smeh. Tisoč žalosti zapolnjuje vsako tkivo moje biti. Obžalujoč, da je pomlad tako hitro minila. Nikogar ni več za čakati.
Po mnogih lunah so bile vode brez valov in neba zareče modra, ponovno pogledujem na pot povratka. Spreminjajoči se izraz v mojih očeh. Kako se zrak občuti na mojih licih. Kakor listje pod nogami.
Kdaj sem pričela pozabljati? Se spomnim se več. Mogoče pa se je svet spremenil. Mogoče pa bomo sedaj vsi svobodni! Toda luna ni nikoli dolgo polna in naš čas preživet. Samo na modrem nebu biva luna za oblaki. Boječa, da jo čaka težko potovanje. Toda sanje, ki smo jih sanjali morajo umreti, da bi ponovno živele. Da bodo širna morja ponovno naša.
Če se ponovno srečava, naj ne bo to potovanje od začetka. Novice in pisma ne prihajajo in ne dosežejo. Ves dan me spominjajo in ranijo moje srce.
Že dolgo sem imela v mislih, nekaj temnega, negotovega.
