Čakam v vetru.
Konec časa.
Molitev!
Svoj jaz prinašam iz sebe.
Jočem brez glasu.
Trepetam za teboj.
Iz teme želim svetlobo!
Ustvarjam lastno rešitev
na okrušku preostalega …
Hočem tebe!
Pod streho mask
vrnitev možganov
k sedanjemu času,
ko ne pripadaš več sebi.
Je tam sijaj krutosti?
So kresanja fantazij?
K meni hitijo jadra
izrišejo nasmeh,
so kot izginule skale,
ki me tiščijo
in jih preganjam.
Le solze
izpovedo vse burke
iz vseh spiral zavednega.
Prazna posoda izgubljenega časa.
Nepredvidljivi odhajajo,
on je odrešen zvečer.
V kričanju frekvenc
zvok prihaja,
kot orkan bolečin.
Pod lupo izbrušeno,
izgubljena, pričakovanja iluzij.
V plamenih jezika prilesno sporočilo
mi ukaže – še zajemi zrak.
Obraz v skrivnih plamenih.
Je lepljivo, zabavno, razkrito.
Z obrazom sivim začinjeno.
A misli pretrgane.
Škratki samote,
še vidite?
Po strnišču hodi bosa,
nosi snope,
kot goli jezdec v eni sapi.
Zaupana pot,
ko te nosi veter sanj Duha,
otroških spominov, norčij,
na drugi pol.
Samotni luni pojem.
Ptici nočni se oglašam.
Brodar je čas minevanja.
V vrtincu izgubila sta se oba.
Žarek teme je eno zrno
in je reka škorpijona.
Sem pripravljen piti strup,
ki se smeje ognju ugaslemu?
Je le pljusk čez rob, saj si samo slika!
Si to ti?
S teboj sem v globini,
tvoji tokovi so moji
in tvoji,
lomijo dušo.
Kar lomi jo, a si ognjeni balzam.
Priplavajo mi besede.
Ne vidim te.
Si le piš skozi čas.
In kapljica z neba.
In kamniti vitez
Nič in jaz.
Nevidni razumejo.
Drobtine v usta jim polagam.
Ne slišiš vpitja, kako kričim.
Sama skleda edinstvena.
In sam s seboj.
Oči - v njih vrenje ljubezni ostaja.
Moč daje,
stiska.
Hočeš biti pravi.
Biti, biti pravi.
Slišim te molitve
govoriti-govoriti.
Listi malikov so obarvani.
Podobe milosti
gospoda grala.
Materija ali
zvok iz sanj?
So čudežne poti
in čar minljivosti,
ki me lahkotno dvigajo.
Kričanje.
Volk levu dušo razjeda.
Ne dovoli strahu,
da se naseli v tebi.
Ogrejem te v tvojem naročju.
Je tvoja melodija
Je pesem.
Je sadež življenja,
Kakor bit trepeče verujoči.
Nit je tanka do odhoda.
