Ko sem žalosten in sam,
grem med terase v gorice,
kjer se v miru pokesam.
Po terasah hodim, trse božam,
v mislih blodim,
ko se večeri,
bregove gledam,
hiše preštevam,
kjer med njimi naše več ni,
poslušam petje ptic
sredi haloških goric.
Vsak dan iste so poti,
nikamor se mi ne mudi,
v hišah mežikajo luči,
z nočjo se moja žalost razgubi.
Naslednji dan sem zopet sam.
Sredi sem goric postal
z jato ptic in šumenjem gozdov,
ne vem, kako dolgo bom še ostal.
ZLAGAM RIME
V srcu mojem je nemir,
sliši se kot prepir,
v roke vzamem star papir,
na njega zlijem žalost in nemir.
Najrajši pišem, ko sem sam,
takrat samoti se predam,
vse misli, ki jih imam,
zapišem tako kot znam.
Nisem pisatelj, ne skladatelj,
pa tudi ne ravnatelj,
le zlagam rime, najrajši sredi zime.
In tako pišem pozno v noč,
stare knjige so mi v pomoč.
