Pred nekaj tedni sem poslal direktorju Steklarne Rogaška mag. Robertu Ličnu uradno zahtevo, da me sprejme na pogovor, ker bi hotel iz prve roke izvedeti nekaj več o dejanskem položaju naših delavcev, dnevnih migrantov, zaposlenih v tem podjetju. Danes sem dobil obvestilo, da me bo zelo rad sprejel na pogovor sredi marca, kajti trenutno rešujejo v tovarni najtežje probleme. Ličen je končal organizacijske vede, bil je na študijskem potovanju v Ameriki, ima magisterij iz ekonomije na ljubljanski univerzi, uspešno je reorganiziral obrtniško delavnico v sodobno industrijsko podjetje, za kar je lani prejel slovensko nagrado za mlade menedžerje. Navadno išče rešitev izven običajnega okvira, je zagovornik timskega dela, njegov sistem vrednot pa je sestavljen iz trdega dela, enakopravnega odnosa do delavcev in človeške dobrota. Zato se res veselim pogovoru z mladim poslovnežem.
21. maj 2006
Odzval sem se pozivu dr Franca Krambergerja, mariborskega nadškofa in dr Antona Stresa novoimenovanega celjskega škofa ter se danes udeležil velike slovesnosti razglasitve nove škofije Celje in ustoličenja prvega celjskega škofa. Slovesnost je potekala na glavnem trgu, kjer je celjski opat Marjan Jezernik prebral bulo Papeža Benedikta XVI, med slovesno sveto mašo pa je nadškof Kramberger izročil škofovsko palico kot znak cerkvene oblasti prvemu celjskemu škofu dr Stresu. Poleg številnih cerkvenih dostojanstvenikov sem v prvih vrstah zlahka opazil predstavnike političnega in gospodarskega življenja v Sloveniji. Nadškof Kramberger je poudaril, da ima Celje posebno mesto v zgodovini Slovenije, kajti to mesto je na poseben način označil blaženi Anton Martin Slomšek, ki je kratek čas služil kot opat v Celju. Novi škof, moj stari znanec, se je odločil za grb na katerem piše: »Vse za evangelij«, okrašen s tremi celjskimi zvezdami kot simboli temeljnih krščanskih vrednot: vere, upanja in ljubezni. Po končani slovesnosti na glavnem mestnem trgu in v katedrali sv. Daniela, smo bili povabljeni na sprejem v bližnjem hotelu Štorman.
11. juni 2007
Zadnji vikend sem z ženo in sinom preživel v toplicah Sveti Martin na Muri. Moderne in udobno opremljene toplice so bile prava okrepitev naših teles ter duševna in duhovna prenovitev naših osebnosti. Poleg uživanja v zdravilni topli vodi smo uživali tudi v gostoljubnosti medžimurskih gostiteljev. Prvi dan smo imeli kosilo v restavraciji Mala hiža v Mačkovcu, očarani nad lepoto poletne terase okrašene z izdelki iz umetnega kamna, še bolj pa nad lepoto sadovnjaka in žuborečega potoka. Drugi dan smo se odpeljali na Železno goro kjer smo v starem gradu Terbotz naročili za kosilo srnin steak z črnimi tartufi. Prijazna natakarica nam je pokazala vinoteko s tabernaklji v katerih imajo svoja arhivska vina poslovni partnerji in enološki strokovnjaki. Mojo pozornost je najbolj pritegnila promocijska brošura o častni straži Zrinske garde Čakovec, ki vsako leto v spomin na hrvaška mučenca Petra Zrinskega in Frana Krsta Frankopana, ubita v Dunajskem Novem mestu 30. aprila 1671, organizira tradicionalno druženje v Železni gori. Tretji dan smo imeli kosilo v gostišču kmečkega turizma družine Dvanajščak. Po obilnem obroku mešanega mesa in domače kapljice smo si ogledali veliko posestvo, vinograde, sadovnjak in ograjo izza katere je bilo približno šestdeset damjakov ali jelenov lopatarjev. Iz Svetega Martina na Muri smo se odpeljali v Prekmurje, spili kavo v Dobrovniku, potem pa obiskali Bukovniško jezero in kapelo sv. Vida, ob kateri je Vidov izvir z zdravilno vodo. Radiestezisti in bioenergetiki so v tem prelepem gozdu odkrili številne zdravilne točke blagodejnega zemeljskega sevanja, ki privabljajo veliko število obiskovalcev. Prehodili smo vseh šestindvajset energijskih točk kar že samo po sebi v tem kostanjevo-bukovem gozdu napolnjuje človeka z zdravo energijo.
24. avgust 2007
V zgodovini imamo dovolj svetlih primerov dobrososedskega sožitja Hrvatov in Slovencev ob reki Sotli, po katerih bi se morali zgledovati tudi v prihodnje. Tukaj bi rad omenil samo nekaj najpomembnejših. Častitljiv spomin in hrvaško hvaležnost si zasluži predvsem grof Ivan Erazem Tattenbach iz Podčetrtka, ki so mu kot zavezniku in prijatelju hrvaškega bana Petra Zrinskega in grofa Frana Krste Frankopana leta 1671 odsekali glavo v Wiener Neustadtu.
Nedaleč od Podčetrtka stoji srednjeveški grad Olimje. Po starem izročilu naj bi ga okoli leta 1015 zgradila kneginja sv. Hema Krška. Po njeni smrti je olimski grad prešel v last krške škofije in so ga škofje dajali v fevd različnim plemiškim družinam, med katerimi še posebej izstopajo družine Tattenbachov, Rattkayjev in Erdödyjev. Grof Nikola Erdödy je leta 1658 prodal grad protonotarju kraljevine Hrvaške in Slavonije Ivanu Zakmardyju, ta pa je na svojem gospostvu ustanovil pavlinski samostan in ga izročil vodstvu pavlincev v Lepoglavi. Leta 1663 je iz Lepoglave v Olimje pripotovalo prvih šest pavlincev, ki so se naselili v gradu. Dve leti pozneje so začeli ob gradu graditi cerkev Marijinega vnebovzetja. Njihova pravila so zahtevala, da ima vsak samostan sobo za bolne brate in lekarno z zdravili. Lekarna je svoj prostor dobila v pritličju južnega stolpa. Tako so pavlinci v Lepoglavi imeli Filozofsko-teološko akademijo, na kateri so predavali znani učenjaki, pisatelji, pesniki in umetniki, v Olimju pa so gojili najrazličnejše zdravilne rastline in se izpopolnjevali v medicini. Povezanost Lepoglave in Olimja, od nekdaj znanih po tihoti in lepoti, je obrodila z biseri baročnega slikarstva menihov Ivana Rangerja iz Tirolske in Antona Lerchingerja iz Rogatca ter njihovih številnih učencev.
Proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja je Rogaško Slatino kot renomirano zdravilišče in mondeno središče obiskovalo mnogo znanih imen iz tedanjih avstroogrskih dežel. Josip Juraj Strossmayer je tukaj zgradil svoj počitniški dom kamor je rad prihajal skoraj polnih štirideset let. V njegovem domu so se redno srečevali cerkveni in posvetni gospodje iz Zagreba in Hrvaškega zagorja, z njimi pa se je rad družil znani slovenski pisatelj Josip Stritar. O tem, da so Zagrebčani pogosto prihajali in bili dobrodošli gostje v zdravilišču Rogaška Slatina pričajo številni športni in kulturni dogodki, največ pa likovni umetniki (Goldoni, Ratkajec-Kočica, Propadalo), ki so v sodelovanju s tovarno kristala ustvarjali dragocene umetnine iz kristalnega stekla.
26. avgust 2007
Vse, kar se je nekaj tednov nazaj dogajalo na reki Sotli, ko so Slovenci porušili in odstranili več brvi in mostičev, je dobilo na novinarski in televizijski privlačnosti, nič manj pa tudi na protestni napetosti, predvsem zaradi dela hrvaške delegacije pri Stalni mešani komisiji za mejo. Z največjo odgovornostjo trdim, da je hrvaška delegacija v preteklih letih sistematično ignorirala lokalno oblast glede reševanja mejnega vprašanja in obmejnih problemov v vsakdanjem življenju. Člani naše delegacije si niso na samem mestu ogledali teh nekaj mostičev, ki so našim kmetom z zemljiščem na slovenski strani od življenjskega pomena. Enostavno so, brez vsakršne konzultacije, bili soglasni s predlogi slovenske delegacije, da se ti mostiči porušijo, čeprav so morali vedeti, da je večina slovenskih kmetov z zemljiščem na hrvaški strani Sotle zadržalo svoje mostiče z rampami in ključavnicami. Prepričan sem da je naša mejna policija vedela za datum rušenja brvi in mostičev, vendar pa o tem ni obvestila občinsko oblast in prizadete kmete. Slovenija je v sklopu svojih priprav za prevzemanje schengenskega režima na meji s Hrvaško začela rušiti brvi in mostiče po katerih je lokalno prebivalstvo prečkalo državno mejo. Naredila je to prav gotovo po meddržavnem dogovoru. Zato prebivalci obsotelskih vasi Lupinjak, Strmec in Hum na Sutli ne smejo biti ogorčeni ali jezni na slovensko stran, pač pa na naše hrvaške pogajalce
29. avgust 2007
Ne glede na to katera stranka je na oblasti v Sloveniji, vsaka aktualna vlada ščiti in krepi slovensko državotvorno stališče. Tako je sedanji predsednik slovenske vlade imel posvetovanje s političnimi strankami o tem, kako rešiti odnos s Hrvaško. Predstavnik opozicije, predsednik Slovenskih socialnih demokratov, Borut Pahor, ki je tudi član Evropskega parlamenta, je poudaril, da se »v tem kaže zrelost slovenske politike, ki se zaveda, da potrebuje soglasje vseh političnih sil, ko pride do velikih strateških odločitev«.
Kako pa je s hrvaškim državotvornim stališčem? Edino iz slovenskega tiska smo lahko zvedeli da je Hrvaška dobila predlog za rešitev vseh štirih hrvaško-slovenskih problemov: vprašanje meje, gospodarjenja na morju, Ljubljanske banke in jedrske elektrarne Krško. Naše Ministrstvo za zunanje zadeve je sporočilo, da ni nobenih uradnih pogovorov s slovenske strani, pač pa gre samo za konzultacije na različnih nivojih glede usklajevanja stališč o odprtih vprašanjih med državama. Bo morda tudi hrvaški premier Ivo Sanader sklical izreden sestanek s predstavniki hrvaških parlamentarnih strank? Ali jih bo seznanil s predlogom, ki ga je Hrvaška očitno dobila te dni?
12. december 2007
Pred več kot tri leta smo se na mostu med Humom na Sutli in Rogatcem veselili sprejemanju Republike Slovenije za enakopravno članico Evropske unije. Vsekakor bi takrat veliko raje videli, da je skupaj s Slovenijo vstopila v Evropsko unijo tudi Hrvaška, kot so svojčas skupaj izstopile iz državne tvorbe federativne republike Jugoslavije. Na žalost se to ni zgodilo. In zato so v preteklih letih Slovencem zrasle evropske peruti na račun balkaniziranja Hrvaške. To je še posebej prišlo do izraza to poletje pri vzpostavljanju schengenske meje in evforičnega rušenja brvi in mostičev na reki Sotli.
Vrhunec slovensko-schengenske evforije sem doživel na otvoritveni slovesnosti policijskih in carinskih objektov na slovenski strani mednarodnega mejnega prehoda Dobovec-Lupinjak. Vabilo na slovesnost sem prejel od slovenskega Ministrstva za javno upravo s podpisom ministra Gregorja Viranta. Toda na sami slovesnosti sem kot načelnik prve sosednje hrvaške občine bil popolnoma zapostavljen v ozadje. Govorniki so odmevno zagotavljali Evropejcem od Portugalske do Estonije, da lahko mirno spijo in varno uživajo v svoji samozavesti, saj jih Slovenci zvesto branijo na schengenski meji. Od koga jih branijo? Mogoče od barbarov in Balkancev s hrvaške strani Sotle? Globoko potresen in ogorčen sem zapustil otvoritveno slovesnost s trdnim upanjem, da ta evforija ne bo dolgo trajala.
10. julij 2009
Pred nekaj dnevi sem sodeloval v delavnici Radio Maribora »Sožitje brez meja«. Delavnico je pripravil Inštitut za radost življenja in Društvo prijateljev Radia Maribor. Vodja je bil znan urednik Tone Petelinšek. Vse se je dogajalo v gostilni Dolina Winetou sredi Haloz, nedaleč od Majšperka. Lastnik gostilne in naš domačin Janko Lampret je bil široke roke in nas postregel z domačim žganjem na borovnicah, s pečenimi postrvmi in domačim vinom. Delavnica je skoraj v celoti bila posvečena meni kot dolgoletnemu načelniku obmejne občine Hum na Sutli in velikemu prijatelju Slovenije, ki je predvsem zaslužen za velike prevode Kocbekovih in Slomškovih izbranih del v hrvaški jezik. V delavnici je sodelovala tudi slovenska akademikinja dr. Zinka Zorko, ki je leta in leta preučevala narečja na obeh straneh meje, ter je malce preveč hvalila sodelovanje z menoj osebno ter prebivalci naše občine s katerimi se pogovarjala
25. oktober 2009
Upravni odbor Hrvaškozagorskega književnega društva je danes razpravljal o dosedanjem delovanju in programih za naslednje leto. Ravnateljica ljudske knjižnice v Humu na Sutli je člane odbora seznanila z denarno podporo Ministrstva za kulturo, ki je namenjena meddržavni manifestaciji »Sotla nas povezuje in združuje«. Seveda smo to novico sprejeli z velikim veseljem, takoj smo prinesli sklep da se bomo aktivno vključili v pripravo okrogle mize na temo »Obsotelske hrvaško-slovenske kulturne vezi«. Soglasno sem imenovan in potrjen za glavnega govornika in moderatorja. Navzočim sem obljubil, da bom v Hum na Sutli privabil Toneta Partljiča, slovenskega pisatelja, dramatika, scenarista in politika ter Marjana Pungartnika, pesnika, politologa in urednika prve slovenske online literarne revije Locutio. Tako bom na najprimernejši način končal svoje načelniško obdobje kot človek knjig in kulturnega povezovanja, ki z velikim zaupanjem pričakuje imenovanje za kulturnega atašeja v hrvaški diplomaciji.
