na mehki topli travi kjer leživa
se riše senca daljnega oblaka
ki kakor četa steklih mož koraka
po mehki topli travi kjer leživa
in zdaj objeta vsak od naju čaka
naj mar ostaneva ali zbeživa
po zbiti topli travi kjer leživa
ali pregnalo bo morda divjaka
po zbiti pusti travi kjer leživa
se je med naju tihi dvom prikradel
ki v hipu naju je oba popadel
po zbiti pusti zemlji kjer leživa
in vsak od naju je kot kip razpadel
in sva se vsula kakor skala živa
po zbiti pusti zemlji spet leživa
z nočjo bo mrzel mrzel sneg zapadel
MOLITEV ČRNO-BELEGA DEČKA
(sekstina)
Gospod, zelo sem truden.
Truden sem se rodil.
Guy Tirolien, Molitev črnega dečka, prev. A. Berger
Gospod položi spet besed v ta votli stolp
ki k tebi kliče skozi prazne line
skozi preperelo tapiserijo kože
skozi zob razbita vrata
skozi oken dvoje
skozi srce
glej samo zamahneš z roko in je srce
in veter bo spet gnal zvonove v stolpu
in meč bo v bitkah sekal spet ljudi na dvoje
bodo v belem cvetju line
bodo trdna vrata
bo mehkih kož
preberi s te moje črno-bele kože
molitev ki ti jo nosim v srce
in upam da jo čakajo odprta vrata
da čaka v miru stražni stolp
spijo strelne line
topov dvoje
glej gospod pretaka se potokov dvoje
pod to uvelo opno moje kože
in vdira voda skozi trhla okna line
bo v njej utonilo srce
in bo spodneslo stolp
zbilo vrata
ponižno trkam da bi odrl vrata
in bi izrekel tistih besed dvoje
ki si tako srčno želim jih - oživi stolp
napni se mrtvica kože
zabobnaj spet srce
odpri line
pomlad bo spet zasijala v speče line
pomladna sapa bo odprla vrata
in jata ptic selivk se bo ugnezdila v srce
spet bova hodila v dvoje
dekle svilne kože
in jaz kot stolp
gospod daj pošlji sonce njeno v stolp skoz line
naj se dotakne kože veter njen kot piš skoz vrata
in vedi da samo to dvoje te prosi moje žalostno srce
JUTRANJICA
v mraku tihe sobe
koliko dni je prebedel gospod
ob tej težki postelji
ki mu v snežene zarje nosiš svoje rešnje telo
vonj kadila skoraj neopazno solze briše
vedno tiše
vedno tiše
vedno tiše
sliši se molitev
noč smo v misli potopljeni prebedeli
prebledeli so obrazi nam
v otožnih vzdihih
mesec bo padel to noč in nebesni svod
a na vzhodu glej
že dviga se svetloba
zarja vstaja
in ni besed ki bi v slovo jih rekli
tako so težki jeziki naši
kakor čaše zvrhane ledu
prepolne košare glav
in misli
prepereli baldahini
vse vse vse vse
je treba povedati zdaj
ta trenutek bo padlo
ta trenutek bo obstalo
vse kar je
in je bilo
in ni glasu ki bi skoz mrak zarezal
skoz to temo ki kljuje kljuje
požira vse in vse izbljuje
in glej že dviga se svetloba
zarja vstaja
čez polje tvojih sivih las
prihaja sneg
ves v cvetju hlad
in mraz ti riše potne srage
in jaz ga z nemo
roko ki trepeče
proseče
roteče
nikoli je ne bom izbrisal
črnine ki prihaja
s tvojega obraza ne
vse bo prešlo
morje se izliva vame
in petje vetra
kakor da je zadnji dan
zadnji večer
a glej
nebo bo obžarilo
zarja vstaja
kako dolga je bila noč
kako so sveče brlele
kako je udrihal jarem
da so se srca klala
in so padali angeli
in ni bilo kletve
ki je ne bi izrekel
čez vse kar je ustvaril
in v nič pognal
a glej
saj ni besed več
zarja vstaja
PIETA
pridi
v tihi krik
izpeta pesem
bi na tvoje roke lahko položil
na tvoje dlani pridal
še črt
še črt
ko se reka ne izteče
in klasje ne zaspi
pridi
v tihi krik
izpeta
z lica se ne steka več
iz oči več ne raste
svet
cvet
veter bo raznesel sanje
na tisoč strani
med polja
ki so ravno zadišala
med poljube
med preklete
veje dreves
prepletene po …
pridi
v tihi krik
in zavetje nemih rok
* * *
žalost se plete
v dolgih sivih vencih
pa kaj
saj je samo življenje
samo
teh nekaj par korakov od
tu
ne prelahko bi bilo
če bi rekel do tam
