Iščem se v tišini.
še preveč se jemljem za samoumevno
ker sem mimoidoča
minljiva
Pa ni tudi tebi enkrat vsega dovolj?
da bi pustila vse za sabo
in pobegnila
onkraj sanj
spominov
In obotavljaš
kot da ima razum kakršnokoli vlogo
kot da si pozabila kakšen vonj ima nebo
Bolje, da te napaja luna
ker jaz, po vseh teh letih, ne znam ljubiti
pa vendar bi želela shajati dan za dnem
z mano
poljubljaj me v noči
v belini snega
ko vsi spijo
bova midve bolj glasne od sveta
Morda se bodo najini pogovori stapljali s smolo
tvoj vonj
kakor moj
kakor barva jeseni
krvava
Lahko ti pokažem, da ljubezen ni nič manj poetična, kot umiranje
kje se začne in kje se konča
in kaj je na drugi strani
ponovno prebudi poletje v meni
kot da je morje izhlapelo
in pada nate kot dež
Ta pesem ni niti zate
tudi moja ni
pomen se skriva nekje v osončju
in čas bo tisto, kar si bova dovolili lastiti
iščeva ukradene trenutke
kako minljiva so lahko najina pretvarjanja
in ne veš, da te potihoma prosim
da prisloniš svoje ustnice name, ko si v meni
sila tvojih rok bi se kazala s poljubi
in vame lahko naseliš včerajšnji vonj tihe reke.
Še vedno se lahko prosto sprehajaš po teh sobanah..prihajaj in odhajaj koliko te je volja..in vmes ne zapiraj vrat..seveda..kot da ljubim po odmerkih..ker je vse za eno življenje preveč..veš kako se lahko dotaknem..notranjosti kože..tebe..
Ne morem.
Ne znam biti drugačna od tega, kar sem.
Zate votla.
Ravnaš z mano, kot da me lahko narišeš na list papirja.
Ker veš, da ko bom zadosti, me boš lahko vrgla v koš.
Pri tem pozabljaš, da se črnilo razliva kot moje srce.
Kaplja čez rob.
In čez pore.
Že dolgo me ne znaš več poljubljati.
Grizeš mi ustnice. Lomiš zobe.
Še preveč si me spraznila.
Nikoli več te ne želim iskati v samotnih nočeh.
Enako.
Znova in znova me prepričaš v to, da utonem.
Poznalo se bo na drugih.
Kako lahko skelijo tvoje besede.
In moja dejanja.
Pokazala ti bom. Danes. Jutri. Za vselej.
Kako hitro lahko zaprem knjigo.
bi dovolila, da utonem?
pod vodo se igram z lučmi
prepozno si stegnila roko
in moji prsti so zakrneli v času bivanja
zadržujem dih.
videla te bom le še ponoči
ko zaprem oči
in ko potujem s telesom po prostoru.
približala si bom pretekle dni
takšna si bila:
pila kavo in kadila
večkrat
vedno
želela sem te poljubiti
te potegniti iz resničnega sveta
tu so polja, ki ne zahtevajo pravila
kjer se težišče srca sklada z očmi.
če ne bom govorila
ne bo nihče poslušal
kaj boli in kaj umira
reci mi, da živiš zame
da me potrebuješ
da razumeš zakaj bežim.
da me boš ustavila
ZASTOJ
če se ustavi srce
se lahko izničim
ostala bom ujeta v preteklosti
tam bom pustila svoje telo
ure in ure tišine, ki je vse bolj glasna od mojega kričanja
pove tisto
česar si razum ne dovoli izgovoriti
težnja po premikanju
do tebe
mimo vseh
me bo pustila na robu prepada
podarjene so minute ne obdobja
ker obe čutiva presijo časa
kazalci mi ne povedo nič več kot izgubljene trenutke
katere poskušava znova nadoknaditi
VIGILE
pozabljam, kako enostavna so lahko jutra ob tebi
kako mi sončni žarki objamejo telo, ki še vedno nosi tvoj vonj
vse bom postavila na svoje mesto
s časom
ko ne bom izgubljena med silhuetami in hlastala za neko navidezno toploto
takrat boš vedela, da se to hrepenenje v mojem srcu ne misli končati
ne čakam nate
ali nase
celo življenje bi lahko čakala na naju
da zapolniš praznino z odtenki preteklih let
če bi želela bom ostala votla
da slišiš odmev
in vedela boš kje se naseliti
ali lahko čutiš to napetost, ki razjeda meje?
obstaja prostor kamor se lahko zatečem
kamor se bom vračala
popiši me s svojim imenom
tako bom vedela, kaj je tvoje in katera krila nosijo mojo barvo
VEŠ
pokazala mi boš srečo
tako mi obljubljaš
in tako sem ti pripravljena verjeti
ker poznam vonj tvoje reke
in šumenje vetra med kostanjem
prepuščam se toku
ko me potegneš vase mi ne pusti več izdahniti
polna bom tvoje prisotnosti
kot je v tebi vihar
in v meni neurje
zgodbo bi lahko izpeljali do konca
napiševa knjigo in jo zapreva
tako lahko je pri tebi govoriti o dvojini
kolikor utripov je zamudilo najino srce
tako dolgo bom čakala
SHOCK
po tvojih mislih hrepenim
tvojih rokah
tvoji jutranji sapi
prevedla bom svoje besede v dejanja
morda boš potem počasi spoznala
da lahko moj obstoj prinaša zavetje
in razumela bom da kako držiš
in kaj poveš
ne bo nikoli povsem definiralo tisto
kar v resnici si
kako lahko vdiraš v moje telo
in ta sla lahko kriči ven tvoje ime
kot bi bilo moje
naključna psihična bežanja pred časom
če mi lahko pomagaš pozabiti
potem se bom trudila da se ti spomniš
kako neresničen je čas ki naju obkroža
ptice pozabijo kaj pomeni leteti
listje krvavi barvo
in ti me naprej udarjaš
kot da znaš vsako noto na pamet
kot da skušaš naslikati podobe čez moje prsi
je vonj ki ga imaš ko sem v tebi
kako moje ustnice vžgejo tvoje meso
vse to zaradi česar nič ostane nič
paralelno z najinim jedrom
ROSARY
poljubi so že davno izhlapeli s kože
zabrišem koledar in z njim čas
morda zato sredi gneče na pločniku zapiram oči
česar ne čutim ne bom nikoli razumela
kot najina šepetanja v jutrih
poljubi so že davno izhlapeli s kože
za sabo si pustila hlad
tih in jasen odlomek najinega poletja
preselila bi ga v naslednje segmente življenja
zabrišem koledar in z njim čas
zabrišem koledar in z njim čas
kakor, da je med vsem neizrečenim dovolj gostote
nabira se med presledki bitja
težišče srca se bo merilo s pogledom
morda zato sredi gneče na pločniku zapiram oči
morda zato sredi gneče na pločniku zapiram oči
ker se mi v spomin včasih prikrade tvoj vonj
preseka mi razum in smisel
tako nehote povlečeš parabolo skoz moja ramena
česar ne čutim ne bom nikoli razumela
česar ne čutim ne bom nikoli razumela
slišiš melodijo mojega doma
sama jo lahko sestavljaš in prekineš
med dlanmi boš znala ohraniti vse
kot najina šepetanja v jutrih
kot najina šepetanja v jutrih
ostane grenak spomin na to
kako sladko se lahko ustnice spuščajo po stegnih
lovim ideale in oddaljena morja
poljubi so že davno izhlapeli s kože
POLJUBI SO ŽE DAVNO IZHLAPELI S KOŽE
poljubi so že davno izhlapeli s kože
zabrišem koledar in z njim čas
morda zato sredi gneče na pločniku zapiram oči
česar ne čutim ne bom nikoli razumela
kot najina šepetanja v jutrih
poljubi so že davno izhlapeli s kože
za sabo si pustila hlad
tih in jasen odlomek najinega poletja
preselila bi ga v naslednje segmente življenja
zabrišem koledar in z njim čas
zabrišem koledar in z njim čas
kakor, da je med vsem neizrečenim dovolj gostote
nabira se med presledki bitja
težišče srca se bo merilo s pogledom
morda zato sredi gneče na pločniku zapiram oči
morda zato sredi gneče na pločniku zapiram oči
ker se mi v spomin včasih prikrade tvoj vonj
preseka mi razum in smisel
tako nehote povlečeš parabolo skoz moja ramena
česar ne čutim ne bom nikoli razumela
česar ne čutim ne bom nikoli razumela
slišiš melodijo mojega doma
sama jo lahko sestavljaš in prekineš
med dlanmi boš znala ohraniti vse
kot najina šepetanja v jutrih
kot najina šepetanja v jutrih
ostane grenak spomin na to
kako sladko se lahko ustnice spuščajo po stegnih
lovim ideale in oddaljena morja
poljubi so že davno izhlapeli s kože
