»No? Kdaj mi jo boš predstavil?« je vprašala z navihanim prebliskom v očeh takoj, ko je zaprla vhodna vrata in sta sedla za mizo. Zasmejala se je, ko sta mu ob tem trznila kotička ustnic in oblikovala nagajiv nasmeh. Potem jo je pogledal narejeno resno in najprej preslišal vprašanje.
»Kaj? A ne dobim kave?« Vstala je, obrnila gumb na steklokeramični plošči svojega štedilnika in pristavila džezvo z vodo. Potem je znova sedla za mizo nasproti njega, njen obraz je bil en sam širok nasmeh, oči polne pričakovanja.
»Evo, dobiš. No, povej.«
»Kaj?« se je delal, da ne ve, o čem govori.
»O, ne reci, da ti je nerodno,« se je zabavala, »Sploh te ne bom vprašala, če si zaljubljen, ker se to že z aviona vidi.«
»Da se vidi? Je tako očitno?« se je nalezel njenega smeha.
»Tistim, ki te dobro poznamo, je očitno, ja. Zato me pa zanima, koliko časa že traja, kje si jo spoznal in kdaj jo bom še jaz.«
»No, priznam,« je odgovoril ves sijoč, »Ampak ne vem še, kdaj. Zaenkrat ne, je še prekmalu.«
»Ne, no ...« se je pretvarjala, da oporeka.
»Spoznal sem jo v službi, šele dva meseca sva skupaj.«
»Aha? Zakaj jo pa skrivaš?« se ni dala.
»Saj je ne. Le prekmalu je še. Rad bi še malo počakal, da vidim, kako gre ...«
»Ti je lepo?« mu je vskočila v besedo.
»O, ja! Zelo lepo ...«
»No, to je važno,« se je toplo nasmehnila.
»... ravno zato,« je dokončal misel.
»A?« je bila zmedena.
»Saj veš, kako je. Najprej bi jo rad malo bolj spoznal, preden jo komurkoli predstavim. Še posebno tebi,« se je obregnil.
»Kaj? Zakaj?« je bila presenečena.
»Ker si takšna, kot si. Vedno direktna. In ker znaš biti res nerodna z besedami.« Ni bila užaljena, morala mu je dati prav. Res je vedno bleknila prvo stvar, ki ji je padla na pamet, ne da bi vsaj malo razmislila. To je ljudi, ki je niso poznali, pogosto spravilo v zadrego. Pri njegovi izvoljenki, ki si verjetno želi, da bi jo njegovi prijatelji sprejeli, bi znala biti to sila nehvaležna slika.
»Se bom močno potrudila biti premišljena,« je odgovorila hihitajoč.
»Vem, da se boš, ker si želiš, da bi se krasno razumeli. Ona pa tudi.«
»Dobro, dovolj o tem zaenkrat. Povej, povej kaj o njej,« jo je tako razganjalo od radovednosti, da se je moral najprej nasmejati. Potem je pripovedoval ...
»Komaj čakam, da jo spoznam,« je bila navdušena, ko se je njegov obisk bližal koncu. Ko ga je poslušala in opazovala, je videla, kako srečen je. Zato je bila srečna tudi sama. Zanj. Katja ji je bila všeč, čeprav je še ni poznala. Z Mihom sta bila očitno skladna in to je bilo vse, kar je bilo važno.
* * *
»Konec tedna prideva s Katjo na obisk,« je Miha veselo zažgolel v telefon mesec dni kasneje.
»Ooo! Super,« Zoja prav nič ni skrivala navdušenja.
»Rada bi ji naredila ogrlico ...«
»Pa saj ni treba,« je vskočil.
»Vem, da ni treba! Ampak bi rada. Samo ... Rada bi naredila takšno, da ji bo prav ...«
»Saj znaš.«
»Znam, če poznam dimenzije. Nje pa še nisem videla. Lahko za mero vzamem sebe?«
»Ah kje, ni tako suha. Visoka je približno toliko, kot ti, ampak to je ženska osemdesetih kilogramov.«
»Uh,« Zoja kot vedno ni znala skriti presenečenja.
»Ja, ni tako grajena, kot ti,« je nadaljeval, »Drugačno konstitucijo ima. Ni debela. Pa tudi, če bi bila. No, saj boš videla.«
»Važno, da je tebi lepa,« Zoja po stari navadi ni znala brzdati jezika in skriti dvomov.
»Meni je zelo lepa, za ostale me pa itak ne zanima,« je miroljubno zaključil.
»Še dobro, da me Miha tako dobro pozna, da ve, da sem štorasta in se ne spotikam zares v videz ljudi,« je Zoja premlevala še nekaj časa zatem, ko je odložila slušalko, »Tako ali tako ima vsak svoj okus.«
* * *
Na dan njunega obiska se je še posebno potrudila. Uredila in pospravila je po stanovanju bolj, kot sicer. Ves čas si je v mislih ponavljala: »Bodi, kar si, sicer se bo čutila narejenost – a premisli, preden blekneš nekaj, kar se ne bi dobro izšlo. Umirjenost, sproščenost in pogostitev – saj znaš.«
Ko je zaslišala zvonec, je imela že vse pripravljeno. Veselo je stekla k vratom. Ko jih je odprla, so njene oči kar kričale od veselja in radovednosti – hip zatem pa od presenečenja:
»O! Pa saj si lepa!« Katja, ki ji je vtem ponudila roko, je otrpnila in pogledala Miho.
Otrpnila je tudi Zoja, ko se je zavedela svojih besed. Joj ... Že takoj na začetku! Kar ugreznila bi se v zemljo, če bi se lahko. Miha je miže pogledal v nebo, obstal sredi koraka, potem zgovorno pogledal Zojo. Prva je spregovorila Katja:
»Zakaj? Je rekel, da nisem?«
»Oprosti ... Nisem tako mislila!« je stokala Zoja, »Rekel je, da si njemu lepa!«
»Aha, da njemu sem lepa,« je zamomljala Katja in v očitnem nelagodju pogledovala zdaj enega, zdaj drugega.
»Ja, njemu si zelo lepa. Samo ... ko sem slišala, da imaš osemdeset kilogramov, sem pač mislila ...« Katja je položila desnico na bok:
»Povedal si ji, koliko kilogramov imam? Zakaj pa? Številko noge si ji tudi povedal?«
»Ja ne ... Vprašala sem ga, ker ...« se je Zoja na vso moč trudila rešiti kolobocijo.
»No, Katja, o tem sem ti govoril. To je Zoja, ki nikoli ne premisli, preden blekne. In kot sem opozoril – ko skuša popravljati, vse še bolj pokvari,« se je končno oglasil Miha.
Zavladal je trenutek tišine v napetem ozračju. Potem so se spogledali in prasnili v smeh. Končno se je malce sprostilo ozračje.
»Pa je to ves čas tako pri njej?« ga je med smehom vprašala Katja, medtem ko sta se rokovali.
»Aha. Jap, precej,« se je v zadregi smejala Zoja in odhitela pristaviti džezvo za kavo.
»Ja,« je povzel tudi Miha, »Pa saj se navadiš. Ko jo spoznaš, veš, kaj misli, ko takole useka, in da je le nerodna. Zato se tudi pretvarjati ne more.«
Njihov smeh je še vedno rahljal ozračje, ko se je Katja zresnila in obrnila k Zoji:
»Zanimivo. Ampak imam občutek, da mi boš všeč.«
»Tudi jaz imam tak občutek zate,« se je nasmehnila Zoja in ji vrnila topel pogled v oči. Miha je sedel za mizo in odprl pločevinko piva. Njegov obraz je izžareval olajšanje.
