Iz torbice sem potegnil fotoaparat in čakal. Bil sem že nestrpen, na skrivaj sem pogledoval na uro in molil, da me Vanda pokliče šele pod noč. Pojma nisem imel, kaj bi spet natvezil, če bi telefon zazvonil v tistem trenutku.
V zadnjih tednih sem se že tolikokrat zlagal, da sem se včasih še sam čudil, ker mi Katjuša ni rekla niti besedice.
»Kar počakaj, ne premikaj se. V ozadju je grad, modro nebo, tudi svetloba je pravšnja,« sem ji nestrpno zaklical. Ona pa se je obrnila in se mi nasmehnila.
Zdelo se mi je kot da nekaj išče. Tehta. Meri. Nekajkrat je stopila do nizkega zidu, pod katerim se je videlo morje.
»Pazi, da ne padeš!« sem vzkliknil, čeprav, to moram reči, bi mi bilo vseeno, četudi bi.
»Mohor, ne bodi siten, saj imava čas. Ko najdem prostorček, ki mi bo všeč, me boš lahko fotografiral.«
Gledal sem jo, a je nisem slišal. Njene besede so spolzele mimo ušesa in se porazgubile v vetru, ki je od morja prinašal duh po sivki.
Predolgo sem bil že z njo. Poslušal ene in iste zgodbe. Ene in iste besede. Zmeraj me je objela tako kot da to počne prvič. Nežno se je dotaknila las, me pobožala po vratu, se podrgnila po licu in se potem stisnila v vdolbino vratu, kjer je obmirovala. Včasih ji je roka zašla na prsi, kjer je s prsti brodila po dlakah. Jih ljubkovala. Ali pa je tiho ždela, ter čakala, da sem jo pogladil po laseh in trepljal po hrbtu. Če ne bi kuhala tako dobrih drobnjakovih štrukljev, bi jo že zdavnaj odpikal.
Nenadoma opazim, da se je nekam preveč hitro obrnila, za trenutek se mi je celo zdelo, da se ji je mogoče zavrtelo v glavi, potem pa je z odločnimi koraki stopila na drugo stran, kjer je iz trave štrlelo nekaj kamnov, ki so bili zloženi drug na drugega. Usedla se je, si poravnala pulover, me pogledala naravnost v oči in glasno rekla: »Lahko me fotografiraš.«
Roka mi je za hip zastala in se rahlo zatresla. Nek čuden strah me je zagrabil za srce in ko sem nagonsko pomislil, da ve, da mora vedeti, da točno ve, da je še pred dobrim tednom na istem kamnu sedela Vanda, me je prešinilo, da sem se ujel v past.
»Prekleti bedak, zakaj nisi fotografije izbrisal iz mobilnega telefona!« sem pridušeno zaklel in si z naglo kretnjo zavihal ovratnik, kajti izdajalska rdečica se je počasi razlezla tja do ušes.
»Bo tako dobro?« je zaklicala Katjuša in v njenem glasu ni bilo ničesar, zaradi česar bi me sploh lahko skrbelo. Le dlan, s katero se je naslonila na kamen, je do pičice enako obmirovala kot Vandina.
Ni gledala mene, ampak je pogled uprla nekam v daljavo. Daleč stran. Na drugo stran vesolja.
Strmel sem vanjo in razmišljal. V tisti sekundi, ko sem pritiskal na sprožilec, sem se prav bedasto vprašal, kdaj sva se nazadnje ljubila.
Prejšnji teden? Oh, ne, takrat sem bil z Vando. Osmega marca? Ne, ne, ne, prinesel sem ji le rože, potem pa se mi je mudilo, zelo mudilo. Februarja?
Skoraj tri mesece je že. Kako čas beži…Zakaj mi ni nikoli niti namignila, da ji ni prav? Zakaj, za božjo voljo?
Pa bi prišla, če bi ji le tlesknil s prstom. Vendar ji nisem. Čez zimo sem imel časa več kot dovolj. Mogoče me je Vanda preveč obsedla, saj sem nenehno iskal trenutke, da sem bil z njo, doma pa sem sedel na stolu, za pisalno mizo in z zaprtimi očmi razmišljal o stvareh, ki sva jih počela....Njenem nasmehu, vročih ustnicah, prstih, ki so se me oklenili tam doli, da sem ponorel že ob sami misli, kaj so nazadnje počeli z menoj, se nisem več znal upreti. Katjuša ni bila taka. Ona je bila … hm … preprosto dolgočasna. Zmeraj jo je preveč skrbelo zame. Nikoli ni stopila bliže, mi segla z roko za pas in me porinila na kavč.
Po lanski gripi se res nisem počutil najbolje, ampak …
Zakaj hudiča je bila zmeraj tako prekleto materinska!? Kaj potem, če me je tiščalo v grlu, na to pač človek takrat pozabi, mar ne?
Lani, ko sva se spoznala, je bila drugačna. Polna ognja. Vroča kot žerjavica. Nekoč, morda je bilo to celo prvič, sem si jo poželel med sprehodom v gozdu. Naglo je dihala, ko sem jo naslonil na deblo in ko sem se z usti dotaknil njenega hribčka, je glasno sopla, me držala za lase, da je jezik, ves trzajoč in hrapav, zdrsnil med utripajoči ustnici in potonil skupaj z glasnim krikom, ki se je ujel med veje dreves. Včasih sem ji že hotel reči, ljubica moja, praskaj me, zagrabi me okoli vratu, zajahaj me, da me bo bolelo, pa tega nisem storil. Jebiga, kot ženska se mi ni zdela nikoli dovolj privlačna, da bi mi vzbujala tek.
Kljub temu se je nisem znebil, kar je pogosto še mene čudilo. Marsikaj na njej je bilo drugačno kot pri drugih ženskah, ki sem jih imel. Prej in potem. Pravzaprav mi družbe nikoli ni manjkalo. Kolega, ki je delal na bencinski črpalki, kjer sem po navadi natakal gorivo, mi je zmeraj govoril, da sem star zgonjen kurbir. Prasec. Baraba.
Ob njegovih besedah sem se glasno zakrohotal. Včasih sem se dopoldan pripeljal mimo z eno, popoldan z drugo, zvečer s tretjo.
Črpalkar me je mrko opazoval izpod čela, zlasti še, če so se mi ženske obešale okoli vratu.
Nekoč je neka Celjanka prišla k njemu tarnat in jokat. Zaradi mene, kakopak.
»Tožila ga bom. Življenje mi je uničil!« je kričala med vrati, dokler je ni zagrabil in odvlekel v pisarno, kjer jo je posadil na stol, ji stlačil v roke robčke in ji zagrozil, da bo poklical policijo, če ne zapre gobca.
Za to uslugo sem ga peljal na pivo, navlekla sva se ga do mrtvega in v zgodnjih jutranjih urah so me potem policisti odložili na domačem pragu, kjer me je malo po peti našla žena in me spravila v kuhinjo na kavč.
Ko me je prvič videl s Katjušo, me je zagrabil za komolec in me resno pogledal v oči.
»Ta ženska ni zate, Mohor. Pusti jo. Ona je drugačna. Obožuje te in v njenih očeh je ena sama ljubezen.«
Planil sem v gromek smeh.
»Nisem vedel, da na črpalki delajo tudi pesniki in romantiki.«
Pustil sem ga z na pol odprtimi usti in stekel k avtomobilu.
Priznam, res je bila drugačna. Če sem odkrit, moram reči, da je bila tudi daleč najbolj koristna od vseh, ki sem jih poznal. Po svoje sem jo imel celo rad. Smešno za kozlat. A toliko pa sem že bil pameten, da ji tega nisem nikoli povedal.
Kadar me je predolgo gledala v oči in čakala, da se bom zganil in ji zašepetal kaj lepega, sem zmeraj ostal stvaren. Prizemljen. Realen.
»Ljubezen se izkazuje z dejanji,« sem ji rekel in čeprav niti nisem dobro vedel, kaj sem s tem hotel povedati. Ona je vsa navdušena prikimala in me nežno objela.
Bilo je enkrat decembra, ko sem spoznal Vando. Bila je industrijska oblikovalka, najboljša, kar jih je delalo v Ljubljani in vsi, ki so prisegali na kvaliteto, so se pulili za njene usluge. Po svoje sem imel srečo, da je imela butastega moža, ki se je raje ukvarjal s svojo tajnico kot z ženo. Tako je naneslo, da se je najino poslovno dogovarjanje že na prvem srečanju sprevrglo v dolgo vroče popoldne, ki sva ga zaključila s sprehodom po Brdu. Bil sem dober in pozoren poslušalec, vedel sem, da na to finto padejo vse ženske. Brez izjeme. Tudi Vanda je.
»Ti si človek mojih sanj,« mi je rekla, ko sva se vračala proti Lesnini, kjer sva pustila avto. Bil sem zelo zadovoljen. Pri tej menjavi uslug sem dobil še dosti več kot ona. Zaradi njene praktične pomoči v firmi sem lahko najel še dva delavca. Dober biznis ni kaj..
Dokler Vande nisem poznal, mi čas ni povzročal nobenih problemov. Ko mi je zadišala kakšna sočna pička, sem enostavno poklical Katjušo in ji rekel, da imam delo. Ali pa sem se izgovoril na črpalkarja. Da ga moram peljat na Štajersko, v toplice ali kar nekam.
Katjuša je zmeraj prikimala in rekla.
»Prav Kobilček. Se bova videla jutri?«
»Seveda, jutri.«
A ta jutri je bil največkrat šele čez kakšen teden ali več, kajti takrat, ko sem dobil v roke sočno in radodarno meso, mi ni padlo na pamet, da bi ga prehitro zavrgel.
Zadnjič sva s črpalkarjem sedela ob pivu in ne vem, zakaj me je moral vprašati po Katjuši.
»Še hodiš z njo?«
»Seveda, zakaj pa ne? Saj sem ti povedal, da še nobena pred njo ni bila tako uporabna.«
»Ne razumem te. Kaj hočeš reči s tem?«
»Si pa res tepec. Katjuša je ta trenutek pri meni, v pisarni. Pomiva šipe, pospravlja, kuha.«
Začudeno se je ozrl vame.
»Mater ti cigansko, si pa brez vesti, Mohor. Medtem ko ti nateguješ druge, njo mirno izkoriščaš. Naj ti žena pospravlja, zakaj jo pa imaš?«
Nič nisem odgovoril. Brez veze se je bilo kregati z njim.
Ko sem se vrnil v pisarno, se je vse bleščalo od čistoče. Na mizi je stala vaza z rožami.
»Kaj mi nosiš to travo v pisarno. Ne bi bilo treba,« sem grobo zinil.
Buljil sem v računalniški ekran, a sem vseeno čutil, kako ji je nasmeh ugasnil na obrazu in potem dolgo časa ni rekla niti besedice. Komaj slišno je za seboj zaprla vrata kopalnice.
»Prekleto. Nikoli ne narediš tistega, kar se dogovoriva. Zmeraj nekaj po svoje.«
Ko sem videl, da sem jo prizadel, sem stopil do čajne kuhinje in robantil kot star pesjan, namesto da bi ji rekel hvala. Vsaj to. Jebemti.
V sebi nisem čutil nobene krivde. Ničesar. Sicer je pa sama hotela, da mi pisarno spravi v red. Nisem je prosil.
Počesala se je in naličila.
»Moram iti,« je rekla tiho.
»Kosilo, ki sem ti ga prinesla, imaš v hladilniku.«
Stopila je do mene in čakala, da jo objamem in stisnem k sebi.
Nič od tega nisem storil.
»Bolan sem, ne počutim se dobro,« sem vseeno zamrmral in ji pritisnil hiter poljub na lice.
»Pomlad ti bo prinesla tudi zdravja,« se je vdano nasmehnila in mi še zadnjič s prstom poslala poljub ter izginila skozi vrata.
Preklete babnice.
Toliko sem počakal, da se je usedla v avto in se odpeljala, potem pa sem poklical Vando.
»Moral sem iti na Štajersko. Službeno,« sem se Katjuši izgovoril čez nekaj dni, ko je spet prišla v Ljubljano in želela, da se srečava.
Nisem pa vedel, da me je poklicala z dvorišča, kjer je bil še zmeraj pakiran tudi moj avto.
»Ne, ne, danes ne moreš priti. Žena se bo oglasila, pa ne vem, kdaj,« sem povlekel izgovor iz rokava naslednjič, ko sem začutil, da spet rine vame.
»Oprosti, ampak telefon sem pozabil doma, pa te nisem mogel poklicati,« sem se ji izgovoril v sredo, malo po tistem, ko sva se z Vando še zadnjič objela, preden je odhitela nazaj v službo.
A pred dnevi, ko se je Katjuša vseeno nepričakovano pojavila na vratih, me je skoraj kap. Če bi prišla pet minut prej, bi se z Vando srečali na stopnicah. Bil sem še ves mačkast, kajti Vanda je vedela, zakaj je bog ženski ustvaril roki, jezik in češpljo.
- - - -
Ko sem jo sedajle gledal, kako se je nastavljala soncu, točno tako kot pred dnevi Vanda, me je prešinilo, da morebiti le ni tako neumna, za kakršno sem jo imel.
Strmel sem vanjo, skoraj nepremično, in opazoval, kako je iz torbice potegnila očala in si jih poveznila na nos.
»Ej, Katjuša, ne moreš se fotografirati z očali!« sem zaklical.
Prekrižala je nogi in si sezula čevlje.
»Zeblo te bo,« sem dejal presenečeno.
Moje besede so se izgubile v hrupu avtobusa, ki je pripeljal na bližnje parkirišče trumo italijanskih turistov.
Po pravici povedano, nisem vedel, kaj bi. Naredil sem vsaj deset posnetkov, zdelo se mi je več kot dovolj. Zapičila si je v glavo, da jih hoče imeti - naj jih ima. Kaj mi mar!
Fotoaparat sem spravil v torbico in se nato še zadnji hip umaknil trem vreščavim ženskam, ki so prikorakale mimo. Izkoristil sem trenutek zmede, se s hrbtom obrnil proti Katjuši in na hitrico izbrisal iz mobitela vse tri sporne fotografije, na katerih je bila Vanda.
Ob misli, kakšen cirkus bi šele zganjala žena, če bi jih našla, me je zmrazilo.
»Greva, dovolj sva videla,« se Katjuša iznenada pojavi pred menoj in me prime za roko.
»Nisva!« sem protestiral.
»Sva. Sem gor sem prišla samo zato, da bi me fotografiral. Sedaj lahko greva nazaj v dolino.«
Bila je neizprosno odločna. Neomajna. Drugačna.
Ko sem jo objel čez ramena, me ni odrinila. Nenavadno nežno se je stisnila k moji roki in jo pobožala.
»Rada te imam,« so zašepetale njene žalostne ustnice, čeprav čeznje ni zdrknil niti en sam samcat glas.
Ko sva se vračala, je bilo vse drugače. Nagonsko sem čutil, da se je na vrhu, tik pred grajskimi ruševinami, rodila druga ženska. Katjuša je bila še zmeraj ob meni, toda zdelo se mi je, da je na tisoče kilometrov stran. Gledala me je s svojimi modrimi očmi, ki so me božale kot še nikoli poprej. Bile so podobne spominčicam, ki mi jih je zadnjič prinesla Vanda.
Z zidu, ki je zastiral pogled proti morju, se je krušilo kamenje.
»Bi skočila v globino, če bi te prosil?«
Seveda sem se šalil, kaj pa drugega.
»Če bi se utapljal v vodi, bi….«
»Neumnosti trosiš….«
Nič ni odgovorila.
Ob avtu se je obrnila k meni in mi položila roko na prsi.
»Ni mi več do tega, da mi fotografije pošiljaš na mail,« je rekla tiho a dovolj odločno, da ji nisem ugovarjal.
»Zakaj pa sva potem lezla tja gor?« je jezno planilo iz mene.
Najina pogleda sta se za droben trenutek ujela. Hitro sem se ozrl stran, kajti v njenih očeh je bilo preveč ljubezni in bolečine.
Pogledal sem v tla, in požrl kepo, ki se mi je nabrala v grlu.
Hotel sem se spomniti česa lepega, da bi ji to rekel, a mi ni nič takega padlo na pamet.
»Mar res že greš? Ne bi šla kaj pojesti?«
Sam sebi sem se zdel trapast, ker sem jo poskušal zadržati.
Zmajala je z glavo kot da ne želi, da jo še karkoli sprašujem.
Prvič, kar sem jo poznal, sem opazil jamici, ki sta se naredili, ko se je nasmehnila. In drobni gubici na čelu. Njena dlan, ki je počivala na mojih prsih, je bila topla in nežna.
Morda je vedela že od samega začetka, kakšen prasec sem? Me je šele zadnje dni ujela na laži? Ji je kdo kaj izčvekal? Črpalkar? Ne, ne, ne, on že ne.
Odpeljala se je, jaz pa sem prej, preden je izginila za ovinkom, boleče začutil, da sem ostal tako prekleto sam. Neštetokrat sem ji lagal, da se ne moreva videti, ker me boli glava, grlo, srce, karkoli, a tisti trenutek, ko je kar odšla, ne da bi mi rekla zakaj, se mi je zdelo, da me bo razneslo od bolečine, ki se mi je vedno bolj razraščala v prsih.
In v tisti tihotni praznini, ki se je zgrinjala name, mi je nekaj govorilo, da sem ga posral, pošteno posral.
