V debel mah sem pritapala,
se v mahov prištevek pritajila,
je moje ude pritkalo,
je moje srce pritalilo.
Priteklo je besedje vame,
vsaka pesem pritepenka,
privleka tisočerih trosov,
prikovala me v privid
prikritih prizem prispodob.
* * *
Nisem več mogla med tujce
ki bi me poljubovali mimo
me stiskali v prazen objem.
Besede so želele k morju
in na pokopališče k mami.
Besede so me silile k
k Borisu A. Novaku
in Albi v vsakem koraku.
* * *
Danes so me neke besede
rinile v jutranje meglice,
preganjale so me v pekla
in dušile do solz
krožile kot lastovice
in iskale pravo škrgo.
Tavale so v mraku
se preganjale po zraku
in se ugrezale v mahu.
Drsele so po stropu,
tolkle po omarah,
visele na stopnicah,
zgubile so se v vicah.
Jaz pa jih nisem zapisovala
v pravem vrstnem redu.
Dregale so se besede kar same,
čudežni gozd posadile so vame.
* * *
Za tristotimi morji
si tristotim zmajem
glave odsekal,
tristo viharjev prebrodil
tristo juter si čakal,
da se je tristo vrat odpahnilo.
V kamrici mali te je čakala
vsa drobna,
s solzami poljube vklesala
in se vpletla v tvoj objem
za tristo naslednjih življenj.
* * *
Tebi zelena Venera
kradem krajce
in tebi zlato sonce
bakrene svetke.
Tebi platinast slap
smaragdne vdihljaje
za ljubezni kradem.
* * *
Včasih sva se srečevali
ob nočeh, prihajala v sanjah,
prepoznala sem te po koraku
v visokih petkah.
Že dolgo me ne obiskuješ več,
slike so zbledele
in vonj po tebi je ušel v dalje.
Še ti puščam duri odprta,
morda samo zato,
da se spomnim mehkobe tvojih usten
morda samo zato
da občutim materinski objem,
želim ti pokazati svoje cvetlične gredice,
in kosovko, ki s šopi trav si gnezdo spleta.
