DRUG DRUGEMU MORAMO POMAGATI

Nadaljevanje iz 52. številke

Za vsako srečanje sem zato naredil »obsežne« priprave, določil izhodiščno temo, ki se je morala povezovati z predhodno, literarni uvod, morebitni slikovni material, tu in tam pa tudi okrasje npr.: šopek rož, borovnic… Navedeno sem potreboval za ustvarjanje dialoškega vzdušja. Večinoma smo zato prvo stopnico nezaupljivosti hitro prehodili in prešli v i v odprt, iskriv, sodelujoč klepet v katerem so udeleženci predstavljali svoja videnja teme delavnice, nato pa smo jih skušali zapisati. Poseben izziv je bila predstavitev, oziroma branje zapisanega. Po krajšem premoru, ki je bil lahko tudi klepet o slišanem smo oblikovali zaključke – spoznanja srečanja. Številne sem tako, kot večina drugih udeležencev, prepoznaval kot učinkovite, poglobljene nasvete za reševanje osebnostno zahtevnih problemov pred katere nas postavlja življenjska situacija. Zaključki so naše skupno dobro, saj so nastajali v timu. Na njih bodite še posebej pozorni.

Osnovni cilj, ki sem si ga zastavil je bil zelo visok in zato težko dosegljiv - prevrednotenje čustveno vrednostnega oz. konativnega sistema uporabnikov ŠENTA. V središče srečanj nisem postavil ustvarjalnosti uporabnikov ampak revitalizacijo osebnosti - duhovno kondicijo. Zato sem šel v lov za tovrstno vitalistično literaturo, no vsaj namen je bil takšen. Zaradi takšnih in drugačnih okoliščin pa sem se naslonil predvsem na svojo poezijo, kar pa ob obilici knjig, ki sem jih napisal ter vitalističnost, ki je v jedru mojega pisanja ni bilo težko.

Osnovni cilj vsakokratne delavnice je bil (poenostavljeno rečeno) najti recept za ponovno radostno življenje in se usposobiti za lasten preporod. Med srečanji sem doživel kar nekaj presenečenj, nekatere sem že navedel. Tu bi dodal da me je več krat osebnostno vzradostila in presenetila: javno, jasno in odločno povedana odločitev nekaterih uporabnikov, da si želijo živeti in se osebnostno razvijati. Poudarjanje pomena avtorskega pisanja udeležencev izven delavnice, zato ni bil cilj. ¹

LITERARNE DELAVNICE

NAJGLOBLJA ŽELJA

Ugotovitev želje in prepoznavanje »Kdo sem?« je ključnega pomena za klesanje samopodobe in rast osebnosti.

Prva tema, ki smo jo obravnavali, je bila najgloblja želja. Ne moremo je ugotoviti brez meditativnega vpogleda vase. Zato sem poudaril pomen miru, pozitivnega okolja, ki ga potrebujemo, da si lahko uspešno zastavimo vprašanje: Kaj je naša največja želja? Tudi ugotovitve skupine so bile podobne. Da globlje spoznamo sami sebe, potrebujemo mir, pozitivno okolje - toplo domačo osebo, svetlobo, tople barve, čistočo, pozitivno vzdušje, iskrenost… Hlinjena, navidezna prijaznost pa je strup, ki povzroči veliko škode, saj nas zavede. V tem primeru se lahko naslanjamo in zanašamo na popolnoma napačna dejstva. Soočenja z realnostjo so v takšnem primeru lahko zelo travmatična, toda zakaj bi jo sprejeli, saj lahko lažemo tudi samemu sebi. Videz nadomestimo z vsebino. Postanemo načičkana škatla zmehaniziranih samonamembnih nasmehov. Temu sledi nezadovoljstvo in razpadanje osebnosti.

Pri spoznavanju najgloblje želje moramo razlikovati med trenutnimi in trajnejšimi željami. Predpostavke nam lahko onemogočijo spoznati svoje najgloblje želje, zato jih moramo odpraviti. Moramo zbrati pogum, da si zastavimo vprašanje: Kaj si želim? Preden opravimo »ritual« ugotavljanja svoje najgloblje želje, moramo torej zagotoviti pogoje za osebno svobodo. To pa ni ravno lahko, saj smo velikokrat v oblasti nečesa, » začarani«. V debati smo hitro ugotovili, da rešitev na mikro ravni posameznika vpliva na celotno civilizacijo, saj ima tudi civilizacija svojo »najglobljo« željo. In res smo pred tem,da bo civilizacija sprejela skupne vrednote.

Težave ne pridejo zato, da bi nas zlomile, temveč zato,
da bi nas ojačale.

Želja se sooča z razočaranji, že ob najmanjših problemih, ki ovirajo njeno uresničenje. Toda našli smo odgovor na to; Vsaka težava je dobrodošla, če ni tako huda, da te zlomi. Iz težav se učimo. Če se pri iskanju najgloblje želje ne aktiviramo sami po sebi, nas lahko aktivira nesreča, ki pokaže, kaj smo izgubili.

ZAKLJUČKI

Pri izbiri najgloblje želje je pomembna osebna svoboda.

Brez meditativnega vpogleda vase, ne moremo priti do svoje najgloblje želje.

Pranje možgan (pogosto se dogaja že pri najmlajših), je škodljivo za razvoj posameznika in družbe.

Mlade je treba seznaniti z njihovimi pravicami in dolžnostmi. Razvoj osebne svobode omogoča družina.

Zaradi pretirane obremenjenosti staršev, družina razpada v svojih osnovnih funkcijah.

Prevelik vpliv informacij na vzgojo - odraščanje, človeka odtuji od samega sebe, tako, da lahko postane tarča manipulacij.

Manipulacija namesto sodelovanja, človeka še bolj oddalji od stika s svojo podobo.

Čustveni in razumski del sta na različnih bregovih, prav je, da drug drugemu pomagata najti notranjo podobo. Treba se je ustaviti in pogledati vase. Izstopiti iz stehniziranega pogleda na življenje - življenje je tudi skrivnost.

ZVEZDA, KI JO IMENUJEM DUŠA

Zvezda v tebi gori
lahko je tvoje oči
lahko je prerok, ki te vodi
v konec noči

Kdor ne ljubi sebe
kako naj bi ljubil druge
Kdor ne ljubi svoje zvezde
kako naj bi vedel kaj je dobro in kaj ni

Je srečna, igriva
si ljubezni želi
Za njo meja ni
saj le začasno v tebi živi

Njeno življenje je prava skrivnost
ljubezen neskončna in polnost

Spoštuj jo, naj bo srčika tebe
- središče vseh tvojih ravnanj
Poveže v eno in Svet - v nov DAN

DRUG DRUGEMU MORAMO POMAGATI.

Ljudje smo odvisni drug od drugega in od narave. Prav je, da se tega zavedamo. Dolžni smo urediti medsebojne odnose in svoj odnos do narave, čeprav je to zahtevna naloga.

DAROVANJE (gr. AGAPE)

Zgraditi moramo dom v sebi in izven sebe, tako, da združujemo zdravo in pozitivno - tudi to sta bili spoznanji delavnice z naslovom: soodvisnost med ljudmi in naravo.

Novembra 2008 smo obravnavali temo darovanje (gr. AGAPE) in skupaj ugotavljali, kako starša (predvsem mati) darujeta življenje otroku. Obenem pa se tudi otroci darujejo svojim staršem. Že s samo prisotnostjo se darujemo soljudem in naravi. Toda tu naletimo na vprašanje, kaj darujemo. Če smo notranje umirjeni, vitalni, lahko darujemo povsem druge kvalitete kot, če smo duševno uničeni. Zato je prav, da poskrbimo za svoje dobro počutje. Postavilo se je tudi vprašanje robatosti. Ugotovili smo, da ni vedno negativna, saj moramo razlikovati med robatostjo in agresivnostjo. Toda dopustna je samo robatost do robatosti same, nikakor pa ne smemo raniti notranje biti sočloveka; je ponižati, manipulirati z njo… Šibkejše moramo zavarovati pred agresivnostjo drugih, robate pa obrusiti. Zanimivo je tudi razmišljanje opazovalca delavnice, študenta višje zdravstvene šole, ki je zapisal:

»Če je darovanje dvosmerna komunikacija, menim, da se v današnjem svetu izgublja. Slednji temelji na individualizmu in enosmerni komunikaciji, kjer si hočejo ljudje zagotoviti stvari le zase, pa čeprav na škodo soljudi. Ta sistem se sedaj sesipa sam vase, v bližnji prihodnosti pa bo nazadoval v razvoju in bomo morali vse obnoviti, ali pa se bo pojavil nov sistem, boljši in bolj pravičen. Začeti je treba na najnižji ravni, človek - človek, ne pa na družbeni ravni. Odgovornost torej ne leži samo na vladi ali kakšni drugi skupini, ampak na vseh nas. ¹ Ko sem v letu 2008 urejal knjižico literarnih del uporabnikov ŠENTA sem ugotavljal, da je za pisano večinoma le obnavljanje stanja ujetosti in nemoči. Tudi to dejstvo me je utrdilo v prepričanju da za izvedbo vitalistično orientirane literarne delavnice niso pomembna.