NERESNO RESNO ISKANJE ZRNA RESNICE V RESNO NERESNIH STVAREH

Oblike (samo)omejevanja

Človek kot žival, ki jo krasi agresivnost, nenasitnost in želja po varnosti, se je bil tekom svojega obstoja prisiljen povezovati v večje ali manjše združbe, kar je njegova temeljna potreba tudi v današnjih časih. Ko je dosegel raven, na kateri skuša svojo živalskost potisniti v ozadje in si, sklicujoč se na svojo socialno naravo, priboriti najvišje mesto med vsemi mikro in makro organizmi planeta Zemlja. Med najpomembnejšimi oblikami in tistimi, ki igrajo najvidnejšo vlogo v procesu razkrajanja slehernikove samobitnosti oziroma individualnosti, so država, politična grupacija, kateri tvorno ali zgolj pasivno pripada in sosed oziroma mejaš v katerikoli svoji podobi, da je le med njim in nekom drugim potegnjena neka, čeprav umišljena črta, ki kriče opozarja do kod se sme posegati v tuje.

Najbolje bi bilo, ko bi pričeli z obravnavo naštetih razmejevanj od zadaj, zato se najprej posvetimo sosedu. Sosedstvo, pa naj bo med dvema ali več posamezniki, med mestnimi četrtmi, občinami ali državami, temelji na lastnini. Lastnina ni nujno vselej ustvarjena, lahko je zgolj pridobljena, odvzeta, izvojevana in zanjo človek nima neke posebne zasluge, z izjemo te, da je žrtvoval nemalo svojih sodrugov, ki so s ceno lastnega življenja plačali za to, da se preživeli in njihovi potomci ponašajo z določeno danostjo. Večinoma naravno, pri stvaritvi katere človek ni participiral ničesar. Kar je, upoštevaje njegovo destruktivno naravo celo dobro, saj bi v nasprotnem primeru lastninjenega ne bilo.

Tako si, denimo, ljudje radi lastijo morja, reke in jezera, doline in hribe ter visoke gore, travnike in gozdove ter celo zračni prostor, ki se razprostira nad njihovim kraljestvom. Celo za lastništvo nad živalmi, divjimi, kakopak, se vse bolj potegujejo, meneč, da je nekaj povsem samoumevnega, da je žival, ki stopi na zemljišče, vpisano v zemljiški knjigi pod njihovim imenom – njihova! Težko bi drugače opisali takšna ravnanja, kot z razlago, da so vsa lastninjenja posledica neke nenasitnosti, ki se ne zadovoljuje s tem, da je nekaj dano v souporabo, če že, pač pa vztraja na tistem moje! In, ker so naštete naravne danosti v odmerjenih količinah, medtem ko je, z druge strani vse več lakomnežev, se je pojavila potreba po tem, da se deljeno čim bolj pravično razdeli, ne da bi se komurkoli vzelo in drugemu ne dalo, hkrati pa bi se zaščitilo pred sovražnimi hordami, ki skupaj s pripadniki plemena lastnika izkazujejo apetite po obravnavanem, v nenehni pripravljenosti po sprostitvi lastne agresivnosti, pa je tako nastala združba, ki ji v njeni sodobni formi pravimo država. In katere namen je, poleg organizacije dela oziroma njegove (raz)delitve ter bolj ali (raje) manj pravične delitve pridelanega, krotitev nenasitnosti in agresivnosti ter hkratno zagotavljanje kolektivne in posameznikove varnosti.

Glede političnih strank, katerim bi zlahka pridodali tudi malodane vsa verska združevanja, pa velja, da je njihov temeljni interes obstajati v obliki neke notranje organiziranosti, ki le v najnujnejših točkah sovpada z organiziranostjo na državnem nivoju, zaradi česar se dostikrat izkaže, da obstaja kot država v državi. Z nekimi svojimi normami in pravili in svojim sankcioniranjem in aparatom, ki ga izvaja. Ter z nenehno prisotnostjo širitve lastnega vpliva in odločanja na vso državo, pri čemer se ne bi branile, te združbe, celo svetovne nadvlade.

Vse naštete in temeljne oblike raz- in (samo)omejevanja eksistirajo v miru izključno toliko časa, dokler posameznik v njih spoznava tudi svoj interes (pa čeprav zgolj tistega, ki se kaže v ljubem miru) in dokler spoštuje pravila igre in v zameno za ugodnosti plačuje zahtevan prispevek. Ki je različen, saj se odmerja v odvisnosti od bistroumnosti odmerjevalca, njegove strpnosti in obvladovanja lastnih zahtev in apetitov. In toliko časa, seveda, dokler združba razmejevanja ne zapreti po spreminjanju meja, česar ni moč izpeljati drugače, navadno vsaj, kot na škodo – soseda. Pa naj bo ta sosed sosed kot fizična oseba, konkurenčna politična stranka, verska skupnost ali – država.

Ponudba omejevalnih združb

V odvisnosti od števila interesnih dejavnosti, s katerimi dvonožec oblikuje interes v želji po zapolnitvi lastnega, sicer večinoma praznega življenja, je tudi število združb, v katere se, pa čeprav so omejevalne, vključuje. Izbira je pestra, vendar nizanje različnih odločitev, ki sicer zagotavlja določeno pestrost in dinamičnost, prispeva ne le k manjšanju kakovosti na vseh ravneh, pač pa tudi k temu, da praznina, ki je sicer porodila željo po takšnem naborku, postane le še bolj očitna. Zato je najbolj priporočeno, če posameznik da kaj nase in če ima sploh na kaj kaj dati, seveda, da se združi zgolj v eno, tisto temeljno in pravzaprav obvezno obliko omejevanja, torej v državo. Prostega prostora med posameznimi državami namreč ni, pa se vse in brez izjem kažejo kot nekakšno nujno zlo. No, vsaj na tej stopnji razvoja dvonogih, ki smo ji priča.

Državna ponudba se razlikuje od države do države. V odvisnosti od resursov, s katerimi razpolaga, od njene pripravljenosti po dajanju in, ne nazadnje, od bistroumnosti tistih, ki menijo, da so poklicani odločati v njenem imenu. Da se ne bi zapletli v primerjave med posameznimi državnimi tvorbami bo najbolje, da se osredotočimo kar na domača polja in loge, saj bo tako tudi slehernemu uporabniku teh vrstic, na osnovi njegovih izkustvenih dognanj, če že ne spekulativno-predstavitvenih možnosti tako najbolj jasno o čem govorim. V konkretnem primeru torej lahko ponudbo naše dežele delimo na področje naravnih danosti, področje naravno umetelnih danosti, področje neumetelno naravnih danosti in področje neumetelnih danosti.

Med naravne danosti štejemo že prej omenjene zadeve. Pri nas, konkretno, Triglav, Blejsko (z otokom vred) in Bohinjsko jezero, Sočo, Pokljuko, Portorož, Otočec, Brdo pri Kranju… Kar nekaj je tega in tudi znotraj teh danosti obstajajo razlike. Če bi povsem preprosto povedali, so nekatere ceneje dostopne, druge nekoliko dražje, medtem ko pri ostalih vlada poseben režim in so dostopnejše zaslužnim in zaslužnejšim, medtem ko morajo običajni dvonožci, kadar se jim nasmehne tovrstna sreča, po njih hoditi po prstih, še posebno takrat, kadar so opravljeni v službene, denimo natakarske, kuharske in podobne oprave. Značilnost teh naravnih danosti je v tem, da nihče zanje ni s prstom mignil, ker pač obstajajo, natanko takšne, kakršne so, same po sebi. Seveda so oplemenitene, včasih celo na izjemno sprevržen način, s stolpi, cerkvami, gradovi, mostovi in pletnami, pa je zanje potrebno izkazati ustrezno odpovedovanje že zgolj zaradi tega, ker obstajajo in ne glede na to, koliko jih kdo uporablja in sploh pozna. Povzdigovanje tovrstnih vrednot sega celo v absurdne višave, pa se zna pripetiti celo to, da se uradno število Slovencev hipoma bistveno zmanjša, sledeč pravilu, da ni Slovenc, kdor se vsaj enkrat ni povzpel na Triglav. In tu, grešnik, priznam, da sem med temi, ki si ne zaslužijo tega častnega naziva, saj mi višave (tudi politične) porajajo občutke slabosti in me celo silijo na bruhanje.

Naravno umetelne danosti so tiste, pri katerih država, vsaj praviloma, ni imela prste vmes, tako v fazi njihovega porajanja, kakor tudi za časa njihovega fizičnega obstoja. Nasprotno, če se je le dalo, je izkazovala v najmanjši meri vsaj nezainteresiranost, če že ni odtegovala svoje naklonjenosti vsem domnevno zaslužnim. Med te danosti štejemo vse pesnike, pisatelje, slikarje, kiparje, arhitekte in druge umetnike, po možnosti tiste velike in največje ter izključno šele potem, ko so se že davno ohladili prekriti z rodno zemljico, na vekov veke jim hvaležno. Pravzaprav gre tu za legalizirano krajo avtorskih pravic, po vprašanju stvaritve teh umetnikov in slehernega med njimi, saj so za njihovo delo v prvi vrsti zaslužni tisti posamezni dvonožci, samice in samci, ki jim po domače pravimo starši ter neposredno, predvsem sorodstveno okolje, ki je kakorkoli pripomoglo k temu, da so umetniki ne le preživeli do svojega ustvarjalnega obdobja, pač pa se prebili tudi skozenj. Zaradi njih, torej teh naravno umetelnih danosti in njihovega nudenja državljanom, država terja dodatno stopnjo spoštovanja in priznavanja svoje domnevne kultiviranosti, če želite civiliziranosti, ki jo bojda izkazuje s tem, da tlači njihove like na svoj denar, jih opeva na ustreznih proslavah, jim postavlja spomenike in si prisvaja njihova dognanja in stvaritve kot neke splošne družbene vrednote in dosežke. Seveda bi bilo krivično, ko bi na tem področju obdelali le del teh naravno umetelnih danosti in spregledali drugega, ki je, upoštevaje sprotno naklonjenost države in njeno izkazovanje priznanj prav tako pomemben za preživetje in soliden obstoj slehernega naroda ter je sestavljen iz menedžerjev leta, raznih mistrov in misic, Slovenke in Slovenca leta, osebnosti leta in kaj vem še koga, skratka iz pomembnih pripadnikov sredine, ki s svojimi prispevki bogatijo njeno bit in ji dajejo nek svojstven pečat.

Neumetelno naravne danosti zajemajo širok nabor aktivnosti in njihovih nosilcev, ki so v nekem širšem merilu zlahka prepoznani po svojem slovesu, zlasti in predvsem takrat, kadar jim navkljub temu slovesu uspe pripraviti prvovrstno in odmevno presenečenje. To so aktivnosti in njih nosilci, ki radi gredo na horuk in zlasti v mejah domačih logov ne izkazujejo neke pretirane stopnje baletnih ali nasploh umetniških znanj, medtem ko v okrilju tujine iztisnejo iz sebe poslednje atome svojih moči in se predstavijo tudi v podobi z nekoliko višjo umetniško oceno. Med te danosti tako lahko štejemo naše športnike, z izjemo redkih izjem, ki sodijo v prejšnje poglavje, in med njimi zlasti tiste, ki venomer obetajo in jim še najvišja mesta niso nedosegljiva, potem pa povzročajo tiste oh in ah vzdihe, češ spet nas je nekdo zafrknil, ker smo revni, majhni, pošteni, neznani in kaj vem kakšni še, vključujoč – nerealni. Neumetelno naravne danosti sicer niso, kakor preostale druge, deležne pretirane pozornosti države, zlasti ne finančne, z izjemo tistih trenutkov, ko država in nje protagonisti presodijo, da si lahko z njihovo pomočjo prislužijo kakšno politično točko, pa ubogemu in po možnosti skakajočemu ljudstvu, tako za dobro mero, ponudijo še svoje nasmejane ksihte in evidentne izkaze odsotnosti posluha, tudi po vprašanju dobrega okusa.

Neumetelne danosti, ki jih država ponuja svojim dvonogim, pa so vse ostale danosti, ki niso naštete v predhodnih poglavjih in se njihova neumetelnost veča premo sorazmerno z rastjo državnih prizadevanj, da bi jih končno enkrat spravila v red. Med te danosti torej sodi sama država, s svojim birokratskim in nikdar dovolj velikim aparatom, s parlamentom v dveh delih, sodišči, vojašnicami, policijo, šolstvom, zdravstvom in še čem, da predvsem ne pozabim omeniti davkarijo, ki je v svoji neumetelnosti tako dovršena, da celo tiste podatke, ki niso bili zbirani za te namene, uporabi za to, da reorganizira davčno obremenjevanje naivnih državljanov. Tudi s temi danostmi država marsikaj nudi in ponuja, pri določenih, resnici na ljubo, vse manj, pri drugih pa, žal, vse več in več – slabosti in kozlanja!

Obravnava ponudbe politične stranke in (ali) verske skupnosti je namenoma združena v isto poglavje, saj nekih bistvenih razlik med obema interesnima dejavnostima in oblikama njunega udejanjanja ni. Obe namreč svojim pristašem ponujata status vernikov in jim razkrivata svete resnice tega sveta, razkrinkavata sovrage in povzdigujeta bogove, nudita določeno moralno, če sta pa na oblasti pa tudi fizično zaščito, celo v smislu nedotakljivosti, možnost prodornega prodiranja po družbeni lestvici, včasih tudi pridobitve neutemeljenih, še posebej pa neupravičenih dobrin, lahko tudi v obliki denarnih sredstev in jim, po potrebi ali pa tudi brez nje razkrivata dejansko zgodovino slovenskega naroda in jih opozarjata na potvarjanje dejstev, zlasti tistih, ki bi utegnila dotično stranko in (ali) versko skupnost predstavljati v slabi, da zapišem nekoliko bolj medli luči. Vsake toliko pa obe, če tako nanese, obljubita in tudi v realizacijo ponudita dejanja in, pa čeprav zgolj verbalna, sproščanja v duhu zdravega, klenega revanšizma, usmerjenega izključno v dobrobit graditvr nekega novega reda, temelječega na spravi in strpnem sožitju vseh demokratov, da so le pravoverno zdemokratizirani.

Ponudbo soseda je lažje opredeliti, kajti načeloma sosed nudi le višek, pa še to, kadar ugotavlja manjko.

Pričakovanja in zahteve omejevalnih združb

Da si ne bi knjiga prislužila sloves diskriminatornega pristopa, bomo v tem poglavju zamenjali vrstni red in pričeli z najmanjšim, torej s sosedstvom. Ki je lahko v različnih pojavnih oblikah in na različnih razvojnih stadijih, tako kot sosedstvo med fizičnimi in (ali) pravnimi subjekti, kakor tisto, ki se nanaša na razmejitvena dejstva med bolj ali manj neumetelno oblikovanimi umetnimi tvorbami.

Temeljna pričakovanja soseda kot takega so pusti me pri miru, kadar ocenjuje, da bi ravnanja nekoga drugega utegnila (po)seči v njegove interese; pusti me z mirom, kadar ocenjuje, da bi pasivnost nekoga drugega utegnila koristiti njegovim težnjam po uveljavljanju lastnih interesov na sosedovem področju; pusti mir pri miru, kadar oceni, da bo z evidentnim kršenjem obstoječih dogovorov in razmejitev in računajoč na njegovo pacifistično popustljivost, nekomu drugemu uspel odžreti pridobljene pridobitve. Zahteva pa je, v principu, ena sama in bi se jo dalo opredeliti kot trajno pričakovanje, usmerjeno do nekoga drugega, da bo ravnal natanko in izključno ter vselej tako, da se bo potem sosed lahko hvalil s tem, češ kako dobrega (včasih tudi bebavega, nesposobnega, strahopetnega) soseda ima.

Pričakovanja politične stranke in (ali) verske skupnosti niso kaj bistveno bolj zakomplicirana. Svojo naklonjenost in izhajajoče pripustke in odpustke podeljujeta na osnovi pripadnosti slehernega svojega uda, tako v njeni fizični, kakor tudi duhovni obliki, pri čemer umske razsežnosti niso v ospredju, saj so pri takšnih dvonožcih zanemarljivo razsežne. Zahteve pa se, izhajajoče iz pričakovanj, bolj ali manj osredotočajo na pridobitev glasu, prostovoljnega dela in, če je le možno čim višjega finančnega prispevka. In na neomajno ter brezpogojno zaprisego vrhovnemu božanstvu, v primeru stranke njenemu presvetlemu vodji osebno, v primeru verske skupnosti pa samemu bogu in v njegovi odsotnosti prenašalcem in razlagalcem njegovih misli in svetih resnic.

Pri državi pa je vprašanje pričakovanj in zahtev nekoliko kompleksnejša zadeva, zlasti v času demokracije, ko vsakokratna državna podoba terja vsakokratne in njej všečne izkaze lojalnosti. Kar je opazno zlasti v deželi, v kateri sleherna vlada meni, da je država ona sama in – prav ona!

Naivnost je gotovo ena od kategorij, ki ni le zaželena, pač pa predvsem pričakovana, zlasti v primeru pravljično uspešnih državnih združb, katerih predstavniki tekmujejo med seboj v tem, kdo bo več naložil. Njihovo nalaganje je trajnejši proces, utemeljen na neznanju, nesposobnosti in prepričanju, da je volilna baza dovolj bebava (če jih je že izvolila), da bo brez slehernega zadržka in brez časovnih omejitev sprejemala vse, kar ji servirajo. Poznamo več stopenj naivnosti, ki jih opredeljujemo glede na število primerov, ko se, posamezniki ali skupine ali pa kar večina, znajdejo na ledu. V primeru tovrstne, torej naivnosti naroda, bi lahko zapisali, ne velja trditev, da gre osel le enkrat na led (saj je prav zaradi tega osel, ker bi se v nasprotnem, morda, celo naučil drsati), pač pa je njegova vztrajnost neomejena in se, kot vselej spolzka, konča z bolečim pristankom na trdih tleh.

Trpežnost je druga odlika, ki jo voditelji pričakujejo od (predvsem za nos) vodenih, saj je v neposredni navezavi z že omenjeno naivnostjo in iz nje izhajajočimi zdrsi. Tudi trpežnost sodi med pričakovane vrline, na osnovi katerih si zdaj te, zdaj neke druge vladajoče opcije gradijo podobo vsevedne umnosti, med katerimi v bistvu ni nekih večjih razlik, in si dovoljujejo ne le napačnega odločanja, pač pa tudi napačnih in dvomljivih praks, iz katerih praviloma izhajajo brez sleherne praske. Le-te, praske torej, običajno beležijo navadni državljani, pri čemer jim je v veliko pomoč nizek inteligenčni količnik, zavoljo katerega nenehno upajo v boljše, podlegajo pa slabšemu.

Pravovernost je veščina, za katero ni potrebno biti posebno vešč, saj zadošča praznoglavost in izhajajoče prepričanje, da tisti tam zgoraj že vedo. Pri tem ni pomembno, če se pravovernost udomači znotraj politične stranke ali verske skupnosti ali države ali katerekoli druge interesne dejavnosti oziroma krožka, pač pa je pomembno izključno in samo to, da je resnično tista prava! Pravovernost se izjemno uspešno dopolnjuje z naivnostjo in trpežnostjo in poraja sadove na dolgi rok, saj tako in tako ni pričakovati kratkoročnih odrešitev, zaradi česar je njeno upanje utemeljeno z upom in se utegne izkazati kot jalovo šele tedaj, ko upajoči že zapustijo tosvetna prostranstva. Torej – nikoli.

Razumevanje je izpopolnitev predhodno obravnavane kombinacije naivnosti, trpežnosti in pravovernosti in je njeno delovanje usmerjeno v sprejemanje številnih razlag, ki v skrajnem primeru dopovejo nedopovedljivim, da je, denimo, sredi julija, potem ko je sonce že mesec in pol žgoče žgalo s sinjega neba, končno posijalo! Taisto sonce, kakopak. In to zgolj zahvaljujoč dejstvu, ker je ta in ta (posameznik ali politična stranka ali verska skupnost ali državna tvorba) povedal(a) ali storil(a) to in to. Denimo razbremenil svoj odvodni kanal in takega pihnil, da je pregnalo vse, tudi tiste potencialne oblake v daljne daljave.

Samostojnost je cilj sleherne države, tako ko gre za vprašanje njenega statusa, kakor tudi takrat, ko ji ustreza, da bi bili njeni smrtni pripadniki čimbolj samostojni in se ne bi ozirali proti njenim koritom po pomoč. Samostojnost je resda relativen pojem in v praktičnem svetu soodvisnosti omejeno dosegljiv, čeprav tisti, ki jo pričakujejo, nenehno razlagajo, kako da so prav oni dosegli, da je »naša« država ali politična stranka ali verska skupnost samostojna, tako v svojem obstoju, kakor v sprejemanju odločitev, ki so prav zaradi tega ne le suverene, pač pa najboljše med boljšimi. Samostojnost rada zelo hitro dobi svoje državljanske pravice, kadar se okliče s tega nivoja, tudi takrat, kadar država ali politična stranka ali verska skupnost v bistvu ne ve (dokončno) niti tega, do kod sega oziroma kje so njene meje. Včasih samostojnost mešajo s pojmom suverenost, kar pa večinoma ni pravilno, kar kaže tudi naš primer, ko smo samostojni, dokler gre drugim dobro, in krizni, kadar recesija zagrabi razvitejše od nas, pa postanemo relativno samostojni v suvereni državi z odprtimi mejnimi vprašanji in s sosedovimi mejnimi kiblami na naši zemlji. In obratno, tudi v časih relativne samostojnosti so potrebni naivnost, trpežnost, pravovernost in razumevanje, da ob vseh diktatih iz tujine in ob že omenjenih kiblah suverenost živi s polnimi pljuči.

Za zaključek tega poglavja uporabimo (samo)iniciativnost, ki je reden pojav med veljaki, ki kaj veljajo v državi (ali v politični stranki ali v verski skupnosti) in nekoliko manj reden med rajo, ki se je nekoliko že naveličala podajati predloge, ki jih nihče ne posluša, še manj sliši, zlasti pa je, upoštevaje prepotencirano socialno politiko, ki nas zasipava s svojimi dobrotami v poslednjem desetletju, dveh, zamrla potreba po tem, da bi ljudje odstopali od predhodno opisanih pričakovanj, ki jih sleherni dober, predvsem pa z neba podarjen politik v svojem imenu, kar je praktično v imenu države ali politične stranke ali verske skupnosti izkazuje do ljudstva.

Nadgradnja opisanih pričakovanj, praktično njihova sinteza, h kateri teži sleherno vodstvo, v premo sorazmerju s svojimi umskimi kapacitetami, je – domoljubje! Le-to pa je, zlasti v današnjih časih in na naših tleh postalo pravi modni hit, pa ga zaradi tega kaže opisati v posebnem poglavju. Vendar šele potem, ko bomo spregovorili, vsaj na kratko, tudi o zahtevah, ki jih obravnavane združbe izkazujejo do svojih članov. In med katerimi so najpomembnejše plačevanje davkov (ali članarin ali prostovoljnih prispevkov), spoštovanje zapovedanega in oddajanje glasov na volitvah in referendumih. Včasih, v odvisnosti od jasnine (ali temačnosti) v glavah države (ali druge združbe), med temeljne zahteve sodi tudi biti naš ali vsaj in pogojno ne biti njihov. Menim, da je zapisano slehernemu dodobra jasno že brez podrobnejše razlage, pa bi bilo povsem neumestno, ko bi tudi tu žvečili davno prežvečene teme.

Domoljubje

Kakor je že bilo povedano, gre za nadgradnjo in sintezo hkrati temeljnih pričakovanj, ki jih različne oblike oblasti oblikujejo napram smrtnikom do te mere, da znajo ta pričakovanja prerasti celo v zahtevo, pri čemer njeno (ne)izpolnjevanje pogojuje posameznikovo mesto v združbi, ki si ga lahko v ekstremnih primerih poišče tudi meter pod zemljo. Tudi pojmovanje domoljubja je namreč lahko relativen pojem in je bolj zaostreno, bolj kot so tepasti tisti, ki ga tolmačijo.

Poznamo več oblik domoljubja oziroma tistega, kar določeni politiki in politične opcije pod tem pojmom pojmujejo in zvečine bi med njimi lahko potegnili določene vezi, ki vse in brez izjem od domoljuba terjajo, da je v omejevalni združbi vsaj – omejen. Med temeljnimi značilnosti domoljubja v njegovi zabetonirani obliki so izpolnjevanje pričakovanj in zahtev združbe do posameznika, občudovanje naravnih danosti in lepot, ki si jih združba lasti in z njimi razpolaga, konzumiranje jedače in pijače, ki ju pridelujejo v okviru možnosti, ki jih združba zagotavlja lastnim pridelovalcem, trošenje na združbenem teritoriju in lepo besedičenje o trenutnih in trajnih vrednotah, ki jih združba prepozna kot edino njej dane in zatorej lastne. Domoljubje na nekoliko višji stopnji terja tudi občudovanje gora in zahajanje nanje (v konkretnem, torej našem primeru šteje zlasti že omenjen vzpon na Triglav) ter vsaj še tisti kdor ne skače ni Slovenc, katerega odmev izpričuje dejansko predanost skupni stvari, ki, zvečine, služi za to, da se vsaj za nekaj ur, morda celo dni, sprosti neizrabljena energija in se napolnijo praznine, tako umske, kakor tudi duhovne, vsekakor pa lačne samo dokazovanja in samo potrditve, v smislu biti nekaj. Pri čemer niti ni pomemben tisti »več«.

Domoljubje najvišje stopnje pa, poleg naštetega, vključuje tudi najmanj odklonilno stališče do izbrisanih, pedrov in lezbijk ter, kakopak, rdečih. Slednje niti ni tako nenavadno, kot bi se utegnilo kazati na prvi pogled, saj je splošno znano (pa čeprav v živalskem primeru napačno) dejstvo, da rdeča ni moteča le za bike, pač pa za vse pripadnike govejega rodu. Ob omenjenem to, pravo domoljubje terja tudi ustrezne aktivnosti na področju odstranitve cvetličnih korit z Jorasovega dovoza, odstranjevanje sleherne (zlasti pa petdeset letne) podlagev, ki bi utegnila neželena zgodovinska dejstva prikaz(ov)ati v napačni luči in načelno ter predano nastopanje zoper njih in njihove, v prid našim. Ki so tu zato, da se okrog njih vrti svet.

Tako v domoljubje zagotovo ne sodi kritičen odnos do slehernika in slehernosti, še manj pa izkazovanje nezadovoljstva nad sadovi dela, ki so ga v dobro vseh nas in bodočih rodov vložili veleumni in domoljubno naravnani predstavniki omejevalnih združb.

Temeljni problem domoljubja je v tem, ker potrebo po njem ugotavljajo razni pravniki in ekonomisti in zgodovinarji ter predsedniki različnih (omejevalnih) združb, z državno na čelu, ki so praviloma pripadniki praktičnega tipa dvonožca in skušajo življenje ravnati po zakonitostih razuma. Medtem ko je domoljubje (kot sleherno drugo lubje) čustvena kategorija, ki je ni moč zapovedovati. Z druge strani pa se v reševanje nastale zagate vključujejo določeni pesniki in filozofi in (že) obstoječi domoljubje vseh možnih zvrst in podzvrsti, katerih nacionalizem, v svoji pretirani obliki daje slutiti, da so njihova ravnanja utemeljena na čustvih in kot takšna daleč od razuma. Ki pa je potreben za določitev pravega pristopa do uzakonitve domoljubja kot edinega sprejemljivega odnosa do, denimo, države. Tako so, denimo, na zboru starešin, če lahko tako poimenujemo skup domnevno modrih imen, ki so se, v konkretnem primeru, sestala pri predsedniku naše dežele, sklenili, da bi bilo potrebno domoljubje učiti v šolah. Že od malega. Da bodo otroci vzljubili svojo domovino, po možnosti celo brezpogojno in jo sprejemali natanko takšno, kakršna je.

Seveda je zapisano skregano z zdravo pametjo, kajti imeti rad nekoga se ne uči tako, kot si to predstavljajo omenjeni pravniki in ekonomisti in zgodovinarji ter predsedniki različnih združb, hkrati pa imeti rad ne pomeni imeti rad na način, kakršen je dan nacionalističnemu pojmovanju, ki sledeč svoje nerazumsko utemeljene argumente raje vodi v sovraštvo, kot v ljubezen. Kar tudi ni nič čudnega. To namreč, da je pouk domoljubja že v svoji osnovi skregan z zdravo pametjo. Kajti le-ta, pamet torej, tudi ne bo ne pot, še manj sredstvo, s katero bodo, v kolikor zamisel postane praksa, udejanjali načrtovano, torej učenja domoljubja. Nasprotno, da bi vzbudili v mladeži pozitivno energijo in čutenje, bodo ti razni pravniki in ekonomisti in zgodovinarji ter razni predsedniki hodili mednje, jim pripovedovali (vsak svojo) pravljice in se z njimi, z otroci, po zaključenem besedičenju najmanj petnajst minut toplo objemali. Pri čemer jim bodo, tesno objeti, na uho šepetali Cankarjeve črtice in Prešernove verze, jim pripovedovali o čudovitem pogledu s Triglava in, med drugim, kakopak, o svojih zaslugah v osamosvojitvi Slovenije in svetu, kakršen bi bil brez njih. Za njimi bodo nastopili še določeni pesniki in filozofi, tisti zadostno nacionalistično obarvani, ter otrokom predstavili razumske osnove, ki so jih pripeljale do nacionalizma. Svoja čustva bodo ob tem pustili pri miru in jih torej ne bodo skušali prenašati na mladino, saj bi, ob kipečih in že prenesenih čustvih onih prvih, recimo racionalnih tipov utegnilo priti do hiper čustvovanja, kar bi lahko, ne nazadnje, po tisti matematični, da dva minusa dajeta plus, pripeljalo do nasprotnega učinka in bi učenci utegnili potegniti kratko, v obliki nekega prebliska, ki bi utegnil naznaniti, da glava na vratu ne služi zgolj za frizerja, pač pa še za kaj drugega. No, vsaj kot (žal večinoma neizkoriščena) možnost!

Na ta način bo doseženo želeno in bo volk sit, kozli pa bodo še naprej ostali kozli. In kdo ve, če ne bo čas prinesel tudi nekakšne preverke, izpite, s katerimi bodo ugotavljali, v katero šolo se lahko posameznik vpiše (po končani obvezni, seveda), če sploh in ali je primeren kandidat za to ali ono zaposlitev, funkcijo in sploh za to, da ga združba v svojih omejenih danostih zadrži kot svoj nezaželen člen, ali bi bilo bolje, ko bi ga kar deportirali v neko drugo okolje, kjer še ne bodo tako umni, da bi tratili čas na – neumnosti.

Odlomki iz rokopisa »Temelji zaplankanosti ali neresno resno iskanje zrna resnice v resno neresnih stvareh«