Vsi nastopajoči, vse scene in vsi dialogi so fikcija.
DJAKARTA
So določene osnovne zakonitosti
Katere moraš upoštevati
Kadar hočeš naslikati karkoli
Recimo drevo
Prvič
Silhueta drevesa
Če poznaš karakteristično obliko drevesa
Ti bo to omogočilo
Da ga spoznaš že od daleč
Zavedaj se da drevesa po obliki
Niso vedno skladna s svojo vrsto
Kot ljudnje niso vedno skladni s svojim videzom
Drugič
Opazuj kako deblo drevesa vstopa v zemljo
Bor ali oreh sekata površino zemlje
na popolnoma drugačen način
Tretjič
Človek je kot drevo
Ko mu enkrat spodsekaš vitalno korenino
Ti mora biti jasno, da je z njim konec
KDO SMO
Gone with the wind.
V vrtincu.
Ali lahko rečeš tudi gone and forby, vse je preteklost.
Da bo izpričano in zaznamovano z ognjenimi zubljii, da rdeči vihar ne bo mogel izpihati puščavskih rož v Sahari, Kalahariju in gobi,da ne bo izginilo v pesku.
.
Prihajajo drobni in zaliti krilatci. Zmeraj več jih je, cele jate. Majhna telesca. Raffaelovi kerubini. Slišiš tihi svišč njihovih rdečebelih peresc?
Dva sta se zdaj ustavila. Naslonila z rokicami na kamenito ograjo in pogledala gor proti nečemu, česar ne vidim. Tisti na desni si je naslonil bradico na dlani, glavo je obrnil v levo in tudi gleda gor proti levi. Kerubin levo poleg njega ima eno podlakt naslonjeno na ograjo, z desno roko pa si podpira brado. Tudi njegov pogled gre v isti smeri, gor pa levo.
Še vedno imata odprte premajhne prerutničke.
Skozi sivino prihaja žarek rožnate in jih ožari.
Voham toplejši morski zrak.
Zdaj zadoni v italjanskih zvonikih: v Giottovem turnu v Firencah,v poševnem stolpu v Pisi, v stolpu Amaffi, v zvoniku S. Biagio di Monteguliano, v zvoniku Altamure, v vročem julijskem sončnem zraku palermskega S. Giovannija, v zvoniku Svetega Duha Sathe v Rimu, v stolpu Svetega Gottarda v Milanu, v zvoniku Svetega Marka v Benetkah in v zvoniku di St. Maria del anima v Rimu.
Prav verjetno je, da bodo zvonili in doneli tudi zvonovi Nemčije, zvonovi Francije in Belgije, zvonovi združene Evrope, uresničenih sanj Karla Velikega in mnogih kraljev in zavojevalcev pred njim in za njim.
Ali bo drobceno steklasto življenje od daleč slišati kot potrkavanje vrvi in jamborov v marini ali bo prišlo tako visoko, da se ga bo slišalo tudi na žametno mehkosivih oblakih, oblakih, obsijanih z ledenim soncem visoko zgoraj v vsemirju, ali pa bo padlo v črno luknjo ledene nebesne modrine?
Zvonovi in zvončki njene zelene dežele ne zvonijo niti ne potrkavajo.
Oni niso zvočna spremljava jasnih in premočrtnih zgodbic Montyja Pytona za petdeset sekund.
Čakajo.
ODKOD PRIHAJAMO, KAM GREMO
V Pallazzo Grassi, v novembrske temačne in poplavljene Benetke.
V Keopsovi piramidi sem se samo malo vsedel v prazno grobnico, in tren, sploh ne vem kdaj, pa sem bil v Palazzo Grassi.
Sem že malo pozabil, kakšna je.
Tukaj je bolj prijetno kot v tisti zatohli piramidi.
Na Ponte Rialto so takšne množice turistov, da bi se lahko vsak izgubil.
In smo v visokem poletju.
Približno tisoč devetsto dvajset, olje na platnu. Zelo velika slika. Mogoče tri krat štiri metre. Impresivna. Figure v gibanju, podobe različnih ljudi, ki grejo čez vidno polje z leve proti desni in zginejo čez rob slike . Figure so interaktivne, trodimenzionalne, ampak, kako naj rečem, v futuristični maniri, nekako razsekane, razkosane, razdeljene, izgubljene v mreži svetlobe in gibanja.
Obiskovalci razstave, tipični poletni turisti, se živahno sprehajajo pa marmorni baročni palači, po z morskimi odbleski obsijanih stopniščih, neobremenjeno kramljajo.
Šum njihovih pogovor teče kot nedolžno čebelje brenčanje.
Che meravigllia, reče blondina suhljatemu sivemu, vsakič, ko se ustavita pred kakšno sliko.
Che meravigllia.
Skozi ogromna okna, mimo rdeče žametnih težkih zaves s kremastimi muslinastimi volani, prihajajo zvoki klavirja. Nek mojster sijajno igra Barcarolo veneziano.
Spet ta valček.
Temu čednemu fantu se mudi na pico, oni zaliti gospe v zlatem šalu in belih visokopetnih lakastih sandalih mogoče na zmenek.
Na sliki preberem Boccione in zraven: kdo smo, odkod prihajamo, kam gremo. Oker- modrikasto - rumenkasto - bela skrivnost, izražena v kompoziciji geometrijskih likov.
Ja, poznam kretske labirinte in z Minotavrom sva si bila kar dobra, dokler se me ni naveličal.
Natalija vleče nit in odmotava klobčič. Nit ni rdeča, ampak zlata in vretenasta.
Natalija. Ona je...enkrat podobna čarobni vili iz Disneyeve risanke .. drugič spet Clavdiji Cardinale v Passolinijevem Gepardu...v dolgi rdeči toaleti se znenada pojavi na ekranu, dolgi temni gladki lasje krasijo njeno nizko vitko postavo, zvonko se zasmeji... glasbena spremljava zvonklja….spremljajo jo zvoki steinwayskega klavirja, Leoncavallo, Il primo baccio, prvi poljub, valzer, 1923...toni metuljčkastih kristalov se lovijo v presladkih spiralah čustva in strasti, melanholije in nostalgije, prerivajo se in udarjajo, enkrat nizko potem visoko in spet nekaj vmes, zaigra glavni motiv, in odlpleše naprej, za njim gre odmev, se vračajo in spet odletavajo v plesočih vrtincih, spiralah in ritmih, gor in dol, nežni zvoki valčka, pojejo, vstopajo skozi ušesne membrane v žile, v kri. Zvoki poživljajo, plešejo, skačejo, letijo, valovijo, krožijo, se lovijo, pospešujejo, upočasnujejo, tolčejo, v vrtincih, majhnih, večjih, gori doli naokoli, valovijo, si sledijo, dramatično podivjajo, drobceno čisto tiho in nežno božajo - valček ponese in nosi v ples. Klavirski zvoki: Ruggero Leoncavallo, Il primo baccio.
Kadar stopi v kader Natalija....kadar dvigne drobno čarovno paličico in trikrat kratko zamahne z njo, bleščeče zvezdice letijo čez kader.... in fffk se odpre prizor.
Včasih kakšen prizor tudi zapre, večinoma pa se kar sami zgubijo.Potopijo se v mrak in tišino.
Antonija, Klementina, Natalija, Flori. Taka so imena teh punc. In fantje imajo drugačna imena Djoni, Milan, Dodi, Stani, Boris, Andi. In tako naprej. Veliko imen pa malo časa. Ki pridejo in grejo. Ampak, mislim, nekje, ne vem kje, brenčijo njihove besede.
Rojijo kot čebele.To so oni.
KDO KJE KDAJ ZAKAJ
Večja soba s spuščenimi roletami. Polmrak z umetno svetlobo. Postelja in bleščeče kovine. Desno in levo ob postelji na stojalih obešeni prozorni kontejnerji iz mehke plastike. Tekočine v njih se svetlikajo. Izhodne cevke iz njih so napeljane v telo.
Leži na hrbtu, nepremično, brez glasu, z zaprtimi očmi. Brez opaznih znakov življenja, glava je povezana v bele povoje, trup je v belih opornicah, roke in noge privezane na ogrodje. Celo telo je pritrjeno na posteljo, kot v nekakšni stajici.
Vsenaokrog bolniške postelje z negibnim in brezglasnim telesom so postavljeni v polkrogu stroji, ekrani, tipke. Nad posteljo visi aparat za ventrikulacijo in defribilator.
Računalniška kontrola viralnih funkcij se nepretrgoma izpisuje in črta linije in grafe v svetlečo svetlo zeleni, enakomerni bipi zvočnih signalov ritmično sledijo telesnim funkcijam, kritične vrednosti so posebej vidno označene in sprožajo v nujnem primeru zvočene alarme.
Rdeče utripajoče luči pomenijo nevarnost. Alarm.
Rdeča nevarnost.
Plastične cevi grejo v telo, ena skozi prerezan vrat in sapnik v pljuča, ena skozi trebušno steno v želodec, ena za odvajanje tekočine ven iz telesa. Ožje cevke so namenjene drenaži poškodovanih organov, pooperativni negi, vnetemu tkivu.
Po bolniškem hodniku pridejo primarij z dežurnim zdravnikom, dve sestri, ena suha in blond, druga nižje rasti in precej debela in bolniški strežnik.
Primarij in zdravnik se pogovarjata
Ko minejo tri leta, je praktično nemogoče, da bi se tak bolnik zbudil iz kome, pravi primarij.
Dežurni zdravnik, na videz nekaj med Sokratom in jerebom, pokima.
Razen če čakaš na čudež, reče.
BOŽIČ
Bled
Če bi imela sina, je rekla, v mrzlem decembrskem zraku pred brezjanskimi osvetljenimi jaslicami, če bi imela sina... kakšno ime bi ti dala otroku, če bi ga imela danes, jo je vprašala njena mama.
A danes, ne vem.
Natalija pogleda čez mizo s karirastim prtom in drobnim božičnim okraskom.
A, a, danes, a, ne vem.
Jaz bi mu dala Hana, Sara, Nina, Ana
V gostilni je bilo toplo, zatohlo, dišalo je po kuhi. Živahni gostje. Pri sosednji mizi sta sedeli dve ženski z otrokom Mama je deklico poklicala Flora.
Natalija je bila takoj prevzeta od miline tiste deklice, tiste Flore. Punčka je živahno govorila in mahala z dolgimi svetlimi kodri. Kaj naj rečem, da ne bom...ja, no, bila je sijoče otroško lepa. V slabo razsvetljeni gostilniški sobi, je bila videti, kot Boticellijeva Flora, samo polovico mlajša. Nezemeljska in cvrkutajoča, posuta s pomladnimi cvetkami.
Zakaj sama ženska imena, je vprašala.
No, pa...
Flora, je rekla Natalija. Če bi imela zdaj otroka, bi dala hčerki ime Flora. Sinu pa Angel. Včasih si tega ne bi upala, sem bila prepričana, da mora biti ime tako primerno in prijetno, da ne dela nosilcu težav. Nerodno, če imaš čudno ime. Ali pa priimek.
Poglej imena mojih otrok, je rekla Klementina, vsi imate fina imena. Evita je sijajno ime, prav zahvalila se mi je zanj. No, ja, Eč je po očetu, pa takrat je bila taka navada, da se sin poimenuje po očetu. Če bi imela zdajšno pamet, mu nikoli, nikoli, ne bi dala takšnega imena. Če bi imela zdajšno pamet, se nikdar ne bi poročila s tistim prascem. Kakšni prasci.
V golaž na krožniku je drobila kose žemlje. Zajela je jed z žlico in jo nesla v usta.
Ja, si rekla, da je Natalija rusko ime.
Natalija je bila ruska princesa. Bila mi je všeč in sem ti dala njeno ime.
Ja, jaz sem pa brala, da obstaja tudi svetopisemska različica tega imena.
Mogoče, tega ne vem. Tukaj je pa res slab zrak, tako zatohlo je.
Z mamo sta naročili goveji golaž. Zelo lačna, ker sta se z Bleda pripeljali okrog pol petih in ni še nič kosila, je pomočila polovico žemlje v golaž, s slastjo ugriznila, in, ko ga je imela v ustih, pogoltnila.
Zakaj sama ženska imena?
Ja, je rekla, ja. Flora in Angel. Ja, se sliši, čudno, pa kaj. To mi je všeč. Ne morem pomagat, če bojo ljudje to...
Flora pri sosednji mizi je sijala.
Oh, kakšna neumnost. Grozno, je rekla Natalijia mama. Dobro, da ne boš imela več otrok.
Natalija pogleda na desno. Skozi malo, na štiri drobne prekate razdeljeno okno stare kmečke gorenjske hiše. Zunaj je bilo že temno, videlo se je samo tisto, kar je bilo osvetljeno. V skalnati vdolbini reflektorsko osvetljene jaslice. Figure so bile nenavadno velike, v naravni velikosti ljudi. Marija, božje dete, Jožef, drobnica, vhod v hlev, pokrajina z mahom in palmami.
Pogled ji povzoči nelagodje. Spomni jo na njeno pesem z naslovom Božič, kot še nikoli. Na tisto večno, prekleto nezadovoljstvo, ki so mu včasih rekli hrepenenje.
Ta izraz ni več moderen, ni sodoben, pa kaj.
Na butasto, kurčevo, nepremagljivo nezadovoljstvo, za katerega je Televizija rekla, da je kronična bolezen našega časa. In dolgčas, si je mislila. Večno dolgočasno, butasto hrepenenje in dolgočasje.
Greva, je rekla, in mama je plačala večerjo, in v avtu je obrnila ključ in prižgala motor in luči in speljala, in tista deklica, Flora, je bila tako lepa, tako živa, ni čudno, da jo je njena mama ves čas gledala in ponavljala njeno ime, kot bi bilo čisto zlato, in govorila, ves čas, Flora to in Flora ono. Flora, kaj boš ti, boš štruklje, boš juho, kaj boš pa pila, daj jej, Flora, sleci kvačkano svetlo jopico, Flora, naj ti nalijem, a si slišala, a si videla…in Flora je mahala s tisto njeno svetlolaso kodrasto glavico, vstajala od mize in spet sedala, odgovarjla mami, odgovarjala mogoče teti, gledala naokrog z izrazom zadovoljnega ptiča, deklica ljubka, čeveljci čedni, jopica fina. Obrazček lepo izrezljan.
Flora. Ja, Flora bi bila.
ANTONIJA
Bil je čas okrog Božiča, ko so se vsi zavlekli v svoje luknje in si lizali rane, ki jim jih je zadal čas.
Enaindvajsetega, v petek zvečer, bilo je nekaj po osmi uri, je Antonija zagledala majhno rdečo mravljico na svoji pisalni mizi.
Pa saj to ni mogoče.
Mravljica je v majhni polkrožnici hitela proti izrezljanemu robu mize iz češnjevega lesa. Prazni in popisani papirji, zloženi v neenakomernih kupih in kupčkih, zvezki, beležnice, notesi in mape različnih formatov, dopisi in odgovori uradnikom vseh vrst, voščilo zbornice za obrt in trgovino, reklamne ponudbe in informacije o novih artiklih, novih trgovinah, novih načinih izdelovanja tega ali onegacvetličnega izdelka; računi nabave in dobave, plačani, neplačani, ali reklamirani: taki s prošnjo po odlogu ali plačilu na obroke, opomini, rdeče mape s potrdili o plačilu najemnine, potrdila o plačanih davkih, elektriki, smeteh, o izplačanih plačah delavkam in izvoščku. Niti knjiga prejemkov in izdatkov v debelih kaširanih zelenočrnih platnicah jo ni ustavila.
Antonija je vzela z mize v roke majhen gledališki daljnogled, medeninast, z ohišjem iz slonovine in biserne matice, in ga nastavila na mravljico.
Njeno drobceno, v tri člene členjeno telesce, je poplesavalo malo desno levo, kot da se ne bi mogla dokončno odločiti, kaj jo čaka v naslednjem letu 1942.
Kako se barva njene kože ujema z jantarjem njenega peresnika.
Tedaj je spodaj za hišo zarjula služkinja Mari.
Nejevoljno je Antonija odrinila podložen plišast stol od mize. Tukaj v njenem studiu, na njeni pisalni mizi, ko je kontrolirala svojo knjigovodkinjo, skoraj preveč pobožno gospodično iz Marije Snežne, so stvari postale in obstale realne in take tudi ostale. Iz brezobličnega zelenja in raznobarvnih cvetov je po nekakšni čudežni metamorfozi kot v brbotajočem, hitečem, a ne preglasnem potočku, nastajal realen, kar trden denar, jugoslovanski dinarji.
Za gotovino si lahko vedno ugodno kupil hrano in pijačo, ki si si jo poželel, nova zimska oblačila, odšel z družino na počitnice v toplice ali na morje. Kupil nakit, zlat denar, avstrijske, francoske ali švicarske zlatnike, ali, še bolje, dišečo in trdno zemljo, večno nepremičnino.
Mari je vpila, tarnala.
O, Marija..o, Jezus, Jezus, Marija....
Le zakaj vse te ženske toliko hodijo v cerkev, da skoraj ne morejo povedati spodobnega stavka ne da bi klicale vse svetnike na pomoč?
Zdelo se ji je, da je problem, ki se je pojavil pred Mari, malo trše narave, in bo potreboval njeno asistenco. Saj je njen drugi mož, pedantnež kot vedno, ob petkih na kartanju na bridžu, ali kaj si ga vedi na kakšnih božjekradnih zabavah, kjer se bo spet napil, da bo komaj ohranil svoj kvazigosposki videz visokega poštnega uslužbenca.
A o njem drugič, zdaj se ji je mudilo na vrt za hišo. Vstala je, z dolgimi razpuščenimi lasmi, v rahlo skodranih kostanjih, o katerih si je domislila, da dišijo po majskih belih in rožnatih kostanjevih socvetjih, v resnici pa so dišali po pravi brezovi vodi, stasita in jedra v smaragndozeleni satenasti bleščeči halji z belim puhastim maribujem okrog vratu, pohitela, preskočila preprogo, v katere vogal bi se kmalu zalpletel njen novi usnjeni opetnik.
Pohitela je v vežo in po stopnišču navzdol, iz prvega nadstropja na vrt.
Zdelo se ji je že malo čudno, tisto nemogoče Marino javkanje in javskanje.
Prišla je izza vogala in jih zagledala, razsvetljene z mehko rumenkasto svetlobo električne žarnice, previsoke, predrage in preveč po modi zafnane vrtne svetilke, ki jo je kupil seveda, kdo pa drug, njen .....
Mari je sklepala in razklepala roke, vpila in tarnala, klicala zdaj Marijo, zdaj Jezusa, in gledala širokoodprtih temnih oči skozi odprta vrata iz lesenih desk v notranjost velike lesene večprostorne lope, v drvarnico, ki je služila tudi za garažo.
V notranjost se skozi vratno odprtino ni videlo, in Antonija si pod milim bogom ni mogla predstavljati, kaj bi lahko bilo tam tako strašnega, da bi bilo vredno tolikega vpitja.
Čisto zraven Mari je leseno stala njena najmlajša hči, mežikajoče hlipala in se prestopicala z ene noge na drugo..
Gospa, o, Bog, gospa..zakaj...zakaj ...takšna nesreča.. je hlipala Mari.
Skušala je Antoniji preprečiti, da bi šla mimo njiju naprej proti odprtim vratom drvarnice.
Pa kaj je tej ženski, kaj ji je padlo v glavo, kaj to Kristusovo rojstvo, s prekratkimi mračnimi dnevi, res tako vpliva na ljudi, ki so drugače čisto marljivi in delavni in zdravega uma? In njena hči...
Odrinila je obe ženski in odločno stopila do odprtih vrat drvarnice. V notranjosti je bilo tako temno, da ni razločila ničesar, razen nejasnih, še temnejših in gostejših obrisov. Bilo je čisto tiho, zdaj je tudi Mari nehala z javskanjem in njena hči s hlipanjem. Neprijetna teža se ji je vsedla v želodec, srce ji je postajalo od strahu veliko pretežko.
S hladno roko je segla za vrata in obrnila gumb bakelitnega stikala.
Tedaj ga je zagledala.
Zašumelo je in zašuštelo, kri ji je butnila v glavo z veliko močjo, butnilo in siknilo je kot kača, prestrašilo jo je na smrt .
In se je stemnilo in je padla na pod, na tlakovce, vlažne in spolzke od sluzaste rdečkaste gline.
Kako občutljivo in krhko je življenje, kako ga moramo uživati vsak trenutek in se zavedati njegove pravzapravšne trenutnosti.
Antonija je globoko zajela sapo in poskusila počasi in zavestno dihati, kot jo je učil njen spovednik. Ritmični, počasni vdihi in izdihi, ob štetju, naj bi jo pomagali umiriti, odpraviti njeno razburjenost, njeno čezmerno potenje in tresenje njenih rok. Čutila je, kako se ji jeza in bes nabirata v notranjosti, čutila je napeto zavito jekleno vzmet v svojem drobovju, ki jo je usmerjala, kot bi bila njegova lutka.
Ni imela nobenega miru, odkar..odkar..odkar... močna energija jo je vrtinčila, jo je vlekla za sabo in jo pošiljala naprej, iz sobe v sobo, v kuhinjo, na hodnik, pa spet nazaj v salon.
Stopila je do okna in pogledala v nočni vrt in oddaljeni mlaj. Nič jasnega ni bilo videti, tema je stala takoj za šipo in ji ni dopustila, da bi žarki njenih oči prodrli tja čez v mraz. Samo nejasne svetlejše lise, skoraj neslišno šelestenje zimzkega zraka. Popolno mrtvilo, ki pa se je hotelo gibati in plaziti. Kam?
Služkinja je že spala in kuharica je spala, in njen mož je bil spet mrtvo pijan v postelji, brez življenja. Tudi njeni hčeri sta šli spat že ob devetih, takoj po večerji, kot ponavadi.
Antonija sama pa ni mogla spati, še celo misel, da bi se samo usedla, za šivalno mizico na primer, ji je bila tuja, tako tuja, kot, da bi ji jo narekoval nekdo drug, nekdo od zunaj in ne njena lastna, rjavolasa glava.
Ves dan je po zdravnikovem nasvetu pila baldrijanove kapljice v soku črnega ribeza, ob večerji, kateer se je komaj dotaknila, saj ni imela nobenega apetita, vse odkar, odkar... Popila je veliko rdečega vina, ki ji ga je nalival mož pri večerji v zelene kozarce z zvitimi peclji. Niti poskusila jih ni šteti.
Kot lisica v krogih, je zdaj stopicala, mrzlično po kašmirskem tepihu, svilenem, tistem z vzorci iz kabale, ki jih je tako ljubil tudi…
Spotakne se ob gubi in se sesede v fotelj, liberty fotelj, velik, udoben iz temno zelenega pliša z rdečevijoličnimi makovmi cvetovi.
Ko odpre oči, stoji tam, v salonu pri vratih in jo gleda.
Ljubo … Ljubo ... ah, a, a si to ti … ob tako pozni uri…
Oblečen v usnjen trenčkot, škornje, ki jih je nosil za na motor, za njegov ljubi Bugatti, na glavi ima temen meščanski klobuk s krajci, ki mu mečejo senco na nežni, bledi obraz. Miren smehljaj na obrazu in v očeh, modrih in sijočih kot večna božja ljubezen.
Polnoč je, reče.
Mami … nič ne skrbi … nič ni hudega …
Hotela je vstati, da bi ga objela, pa jo je s komaj vidnim zamahom roke pritisnil nazaj na fotelj, da se je pogreznila, kot bi bila težka tisoč kil.
A, že dvanajst ... si le prišel, ti je uspelo ... kako…?
Nič več ne reče. Gleda jo, tih in vdan, nič se ne sleče, rumenkasta svetloba edisonove žarnice osvetljuje krog okrog njega, drug krog svetlobe je okrog Antonije, vmes med njima pa je neka črta..neka črta, ki jo Antonija slabo vidi...
Glej, reče, in vzame z mahagonijeve medaljonske mize popisan list papirja, glej, in vzame vžigalice iz jantarjeve škatle na mizi, vžigalice njenega kadilnega pribora.
Ona si zelo zaželi prižgati cigareto, ki je že pripravljena v škatli in na mizi v jantarjevem ustniku, vendar se ji zdi, da se ne more premakniti, da ne sme niti migniti. V grlu čuti izšušenost.
Prižge vžigalico, vzame papir v drugo roko, ga zažge na bližnjem vogalu in ga dvigne v zrak.
Glej.
Antonija strmi s široko odprtimi očmi v hitro izgorevajoči papirček.
Preden pride plamenček do njegovih prstov, vrže izgorenino v pepelnik iz pisanega stekla, kjer se spremeni v črno sivo mehkobo in nato v pepel.
Zavzdihne in začne tiho jokati.
Vstane, pohiti proti njemu, s stegnjeno desnico se ga želi dotakniti, se prepričati. Proti komu jo nese tok, kje je?
Premakne se zrak, iz nočnega zimskega vrta zadišijo opojno, vznesenosladko, njene velikocvetne bele vrtnice.
Pogleda skozi okno na vrt. Sadna drevesa so gola, njihove rjave veje ujete v rokavice trdega žleda, gredice so pokrite s svetlečim snegom, ki je na vrhu otrdel v skorjo, kot izgubljeno hrepenenje.
Nikoli ni marala zime in teme, zdaj pa se jih je začenjala bati.
Pokrije jo tema, tišina, nič.
Na najbolj tihih krilih, prihajajo najtišje sanje, najslajše in najbolj divje sanje.
Ali kot je rekel nekega dne Henry James. Naj prileti bela golobica, naj ponese proč od mene na svojih krilih mojo neutolažljivo žalost za teboj.
Potem so jo začeli ljudje čudno pogledovati. Gledali so jo, kot bi bilo z njo nekaj narobe. Najprej domači, pa služabniki in uslužbenci. Potem prijatelji in znanci, stranke v cvetličarni, dobavitelji in izvoščki, mimoidoči v mestu.
Najhujši pa so bili tujci.
Antonija je bila utrujena. Bila je zelo utrujena. In brez energije.
Udje so ji bili težki. Gibi počasni, vleklo jo je k tlom, v fotelj, na stol, v posteljo, na tla. Le s težavo in počasi se je premikala po veliki, lepo pospravljeni in meblirani sobi, ki ji je po predbožičnem mestnem vrvežu izgledala zapuščena, prazna in odmaknjena od življenja.
Mogoče je samo lačna. In zaspana.
Ves dan je hodila po opravkih, tekala po različnih opravilih, potrebnih, manj potrebnih in celo nepotrebnih. In zdaj se je upanje, obljuba, ki je prišla od neznancev, da se bo dan prevesil v smiseln zaključek, izkazala za prazno.
Ko je pozno ponoči le zaspala, jo je v spanju nekaj preganjalo. Bela golobica na svojih krilih ni odnesla njene bolečine. Ni ji prinesla miru. Črna tema je bila vsenaokoli, v boju s svetlobo je zmagovala in Antonijo je postalo strah. Njen strah je rastel in se ponoči prevesil v tesnobo in grozo.
Brez zaupnika ali pomočnika.
Natalijin stari oče po mamini liniji je bil družinska skrivnost. Pravzaprav je mama vedno, kadar je Natalija spraševala o njem, rekla:
Nič ne vem, ga nisem poznala.
Kako da ne, saj je bil vendar tvoj oče..
Umrl je še ko sem bila majhna..
Kako majhna?
Ne vem.
To je bilo vse, kar je Natalija lahko zvedela o starem očetu in to se ji je zdelo čudno, a kaj več od mame ni zvedela. Mami se o njem sploh ni zdelo vredno govoriti, še več, kadar je Natalija vztrajala, da bi rada kaj vedela o svojih prednikih, da je tradicija, narodova in družinska, vendar zlata nit ne vem česa že, je mama rekla:
Umrl je, to je vse kar vem. Ne zvok glasu ne obraz ji nista izkazala kakšnega čustva, vsaj takega ne, ki bi ga bi bila Natalija sposobna razbrati.
Ja, kako, koliko je bil pa star, zakaj je umrl?
Ne vem.
V nadaljevanju takih pogovorov se je zgodilo nekaj čudnega, česar si Natalija ni poskusila razlagati. Mama je enrat rekla: dobil je pljučnico, drugič je rekla, imel je jetiko, in spet, največkrat, padel je v vojni.
Enrat pred maturo je Natalija prespala pri stari mami. Njena hiša je bila v Rožni dolini. Dvonadstropna z vrtom in drvarnico. Tudi teta Črta je živela tam, po vojni in revoluciji, pa so eno nadstropje zasegli in tam so živeli lumpenproletarci, večinoma z juga države.
V veliki altdeutsch postelji, v perilu okrašenem z ročno klekljanimi čipkami s cvetovi v obliki zvončkov, se je počutila, ne vem kako, no, spomnila se je na uršulinske nune s temačnimi hodniki velikega samostana in s tisto uro na visokem baročnem zvoniku na Kongresnem trgu.
Ura je imela samo številčnico in ni kazala niti pripovedovala ničesar, še najmanj pa čas.
Ko se je premetavala po postelji gor in dol in so ji milsli letele na vse strani je prižgala svetilko art nouveau na nočni omarici. Stekleni senčnik v obliki zvončka je metal belkastozelenkaste sence in skozi senco, pravzaprav čez mejo zelenkastobele sence je prilezla tista trapasta mala faraonka.
In je začela zelo tiho nekaj piskljati in sikljati. Visoko, drobno piskajoče, tiho. Natalija je pomislila, če ne bi imela ostrega sluha, kot ga imam, bi bolj tesno piskala.
Zelo čudno, faraonka, ki je rekla, da je oficirka drugega reda, in da ima lahko kratkotrajen počitek, ker so vsi na svojem mestu in opravljajo svoje delo zelo disciplinirano in popolnoma v skladu z navodili in predpisi. Kakor seveda je matica upravičena pričakovati. Je rekla, da se ji zdi prav, da ji pove, glede na to, da so bile toliko časa v gosteh v tej hiši, hvala bogu, resni in urejeni meščanski hiši, s kar dobrim standardom.No, glede na to, v zvezi z vsem tem, je rekla, je rekla Faraonka Oficirka dve, in še, ker je ta decembrski dež, itak ne morem kaj posebnega ...
Je rekla:
Naša družina je velika, marljiva in zdrava. V to vilo pod Rožnikom smo se preselile, takoj ko je bila zgrajena. Gospo Antonijo opazujemo že ves čas odkar smo tukaj.
Po razpadu Avstroogrske leta tisoč devetsto devetnajst, je prišel tvoj stari oče, ki je bil prvi mož tvoje stare mame Antonije, v SHS državo, na ozemlje današnje Slovenije. Prišel je s skupino več tisoč Italijanov Primorcev. V Ljubljani na Šelenburgovi je našel lokal in začel s cvetličarno.
Verjetno je bil v Italiji vrtnar, njegov nelepi stari oče je prišel iz južne Italije, bil je bolj majhen človek, “kalabrež”. Baje mu je šlo kar dobro. Hotel si je v Sloveniji poiskati nevesto in dobil je Antonijo Mlačnik iz Dol pri Litiji.
Nekaj časa sta bila skupno, menjaje v cvetličarni, potem ko je gospa Mlačnikova že znala cvetličarsko obrt, je bila vedno bolj ona sama v cvetličarni, mož pa je začel pit in po rojstvu drugega otroka (prvi Ljubo, je zelo lepo igral na klavir, drugi Črta), umrl. Vzrok ni bil znan.
Gospa Mlačnikova je dobro izgledala, bila je vitka. O možu ni nikoli nič govorila, pa si je kmalu našla družbo. Razni pevci iz Opere, pozneje tajnika glasbene matice Lasbacherja s katerim se je šestdesetletna poročila.
Septembra leta tisoč devetsto petdeset je slovesno praznovala petinpetdeseti rojstni dan, tam je bil tudi Marjan, ki ga je povabil sin slavljenke Ljubo. Z njim sta se spoznala štirinajst dni prej v skavtskem taboru na Koisachersee. Seveda je malo želel najti družbo sestri Klementini. Ko se je razvila simpatija sta hodila skupaj.
Cvetličarno prenese izpred pošte v Frančiškansko tri in se preseli z otrokoma v to hišo v Rožni dolini, cesta dve, številka dvaintrideset.
Z Lasbacherjem živita vsak v svojem stanovanju, ona postaja vedno bolj ljubosumna nanj. Ko je bila že samostojna v cvetličarni je začela malo bolj nobel.
Vedno več kadi.
Malo kasneje on umre v parnem salonu hotela Slon.
Hčerka Klementina, rekli so ji ljubkovalno tudi Babi, je bila večkrat odsotna.
Ob smrti sina Ljubota je bila Antonija sama v novi cvetličarni.
Pogreba nismo videle in se o tistem tudi nič ne spomnim.
Za sinom Ljubotom žaluje gospa Mlačnikova sama. Postaja čudna, ljudje govorijo o preganjavici.
Živi osamljena in pelje v cvetličarno svojega belega pinča, ki ga je dobila za rojstni dan od dobrega znanca Gabriča. Ta je živel v Zagrebu, poročen z židinjo, živečo že od SHS v Zagrebu.
V cvetličarni ima dve pomočnici, zato je lahko več na domu, v hiši kjer stanuje tudi naša družina.
Ob mojih prihodih mi razlaga, da se boji soseda v hiši, ljudi, ki hodijo mimo oken s sekiro, žago, kladivom, in jo grdo gledajo. Ji grozijo. Kmalu pobegne k bratu Jožetu, priseljencu iz Dol pri Litiji, ki je bil starejši od nje in je tudi imel otroka.
Ta obvesti, da se čudno vede in da naj jo pregleda zdravnik, češ, da jo je videl s hčerko Črto hoditi zbegano ob bregu Ljubljanice.
Merodajni zdravnik odredi, da jo z rešilcem odpeljejo v bolnico za duševno bolne. Tam se je zdravila z elektrošoki dva meseca, za božič je prišla domov, pa je nepozdravljena morala nazaj v bolnico.
Živi sama, se slabo spominja, pozneje mnogo bolje, je kot ozdravljena a večkrat »odsotna«.
Brat Jože Mlačnik svetuje njen sodni preklic, radi posestev, ki jih je neprestano dokupovala
In tedaj še imela, ki naj bi jih Mlačniki (Mirko) z Dol vzeli za svoje. Nepreklicano so pregovorili k prodaji in še precej pokradli.
O tem priča tamkajšnja zemljiška knjiga, kjer so se zemljišča prepisovala, ne da bi bila za prepis izkazana merodajna pravna podlaga.
Gospa Mlačnikova ostane sama s hčerko Črto, delno ima težave z želodcem, pošilja hčerko v gostilno čez cesto po hrano, čim odide eventualni obisk, ki ji je prinesel jedil. Preje ni lačna, ne more jesti, ko pa je sama, pa hitro, hčerka v gostilno, je zelo lačna.
Tako živi osamljeno še več deset let.
Pozneje mora v bolnico in tam umre.
Smrt, pokop, pogreb, in kar sledi, ni v spominu.
OTROK
Prišel je datum njene menstruacije in minil, menstruacije pa ni dobila. Sprva jo to ni preveč motilo, nikoli ni bila povsem natančna, datumi, ure, vse mogoče in nemogoče obveznost.
Vse te stvari so jo utesnjevale in so ji bile odveč. Nič ni vendar tako jasno, natančno in določeno, pri teh bioloških zadevah, si je govorila. Ali je možno, da je noseča? Možno bi bilo, toda s tem ni imela še nobenih izkušenj, sploh ni razmišljala o tem, da bi lahko zanosila in kaj naj bi se zgodilo potem. Je bila zato nezrela za svoja leta študentke drugega letnika?
Ko pa tudi naslednji mesec ni dobila menstruacije, so se ji začela pojavljati vprašanja:
Kaj pa če sploh ne bom dobila menstruacije, kaj če sem noseča?
Vprašanja so preraščala v dvome, dvomi v negotovosti in strahove.
Iz strahov so se ponoči rojevale grozljive more, ki so se dogajale praviloma v belo poploščenih straniščih in kopalnicah, menstruacijska kri je tekla v potočkih, sredi mesta je puščala mokre, krvave živo rdeče sledi, zbudila se je z vlažno sočno pičko, si oddahnila v norem upanju, da je začela krvaveti. Ta zaostala in neprihajajoča menstruacija je zdaj postala center njenega upanja, center, okoli katerega se je vrtela sreča ali nesreča njenega preživetja.
Ponoči so jo preganjali nedonošenčki, človečnjaki, čudni in iznakaženi dojenčki vseh vrst in podob, včasih majceni in zgubani, drugič predimenzionirani in ogromni, preraščali so celo obzorje, včasih nemi in spačenih ustec, potem spet mastni od cedeče se, tople, rdeče krvi. In zmeraj, brez izjeme grozljivo grdi in ogabni, nekaj je bilo vedno strašno narobe z njimi, nekaj, česar nisi odkril, niti na prvi pogled, niti s priostrenim, bližnjim pogledom…
Mokra, težko sopeča, zbegana se je zbujala z molitvijo, da bi se še vse uredilo, in, da bi končno spet dobila to odrešujočo menstruacijo.
Čez mesec dni se ji je začelo dozdevati, da se najbrž mora sprijazniti z mislijo, da je noseča.
Otrokov oče se je novice ustrašil in odpotoval v München. Rekel je sicer, saj sa,j in nekaj hrkal, in nekaj krožil s pogledom, in mogoče, bi se lahko poročila, a kasneje, zdaj še nimam diplome, in, kaj pa kariera, in nekam čudno izgovorjavo in mimiko je imel in zraven je malo posmrknil, bil je namreč iz tretjega sveta.
Natalija je vedela samo eno, da tega otroka noče imeti. To je bila kapitalna misel njenega dneva od jutra do noči, in kapitalna misel ponoči. Sovražila ga je, vedela je, da je zdaj to vprašanja preživetja, ali bo preživelo bitje, ki ga je nosila v maternici, ali pa ona.
Nima nobenih materialnih pogojev za preživljanje otroka, je rekla na komisiji za splav In zoprni, vrtajoči zdravnici, ki jo je zajebavala, da je prošnja za splav napisana površno, ne.
Popolno in šlampasto, pa ni uporabila tega izraza, nekega drugega, se je zjokala skoraj v naročje. Doktoričin obraz je bil ptičji, z orlovskim nosom, medene lase je imele spete v figo vrh glave, in njena bleščeče bela halja je sijala sterilno trdost krute medicinske danosti.
Kaj pa če potem ne boste več mogli imeti otroka? To se lahko zgodi, to se celo dostikrat zgodi, prvo nosečnost praviloma ne želimo umetno prekinit.
In partner, kot ga je imenoval zdravnica, je študent, tujec, rumenopolt in okrogloličen, in majhen in vranjelas, svetlečih in sijočih, od daleč, brez sredstev za preživljanje…
Kaj pa vaši starši? Vejo, da ste zanosili? In da hočete splaviti?
Oče ne ve, mati pa.
Natalija je ugledala spakljivo podobo svoje matere, ki ji je rekla:
No, bomo pa zibali, in prali pleničke, in ga pazili, bomo pa imeli dojenčka in saj…in saj so luštni in…oh in ah … Pri tem je imela čudno bebast izraz na obrazu, njen glas je bil visok in nenaravno spakljiv, Šlo ji je kar na kozlanje, ko ga je slišala.
Čas, ko je zdaj Natalija čakala na bližajoči datum, da gre na polikliniko delat splav, je bil med najtežjimi časi.
Nikoli več v življenju ne bom nesrečna, če to preživim, si je govorila.
Nesreča jo je pokrila kot nepredušen plastičen zvon, ki ni prepuščal zvokov, šumov, vonjev gibov in kdo ve še česa, iz vsakdanjega življenja. Iz preprostega, mirnega brezproblemskega življenja navadnih ljudi, ljudi, ki so jo obkrožali in so čisto mirno živeli, ne da bi sploh opazili njeno grozljivo moro in njeno veliko stisko in njen strah pred tujkom v njenem trebuhu.
Otrok v njenem trebuhu je bil tujek, zajedo, rak, alien. Smrtno nevarni, hitro rastoči in grozno grdi, tumor v trebuhu.
Splav je umor zarodka, umor nerojenega bitja, umor človeka. Tega ni odobravala, to je bil zločin storjen nad nemočnim bitjem, tako je to čutila in tako je bila sveto prepričana, vedno bo tako mislila.
Vendar je šlo zdaj za preživetje, ali ona ali otrok, in v takem spoznanju zanjo ni bilo več dileme. Ona je tista, ki odloča o svojem življenju, o svojem preživetju. In če mora zato moriti, umoriti svojega nerojenega otroka je odločitev lahka.
Odločitev je nepreklicna, to je vedela. Neponovljiva in nepopravljiva.
Če bi se ji kdaj kasneje pojavili dvomi o tem, ali je storila prav, se mora zavedati: ni storila prav, a drugače ni mogla. Ujeta v mišnici, brezprizivno, brez prijateljske in razumevajoče roke, brez materialnih, in celo brez čustvenih in družbenih možnosti.
Temu otroku v njeni maternici ni bilo usojeno življenje. Vse se je zgrnilo proti njemu, vse zunanje in notranje silnice, vse subjektivne in objektivne okoliščine.Ni ga prenesla, ni ga marala, ni ga mogla imeti, ni ga želela, čas ni bil zrel zanj, ona ni bila zrela za otroka, za materinstvo, ali sploh za kaj. Je bila Natalija v tistem trenutku, več kot trideset let nazaj, sploh zrela za karkoli in kdo, ali kaj, je bilo krivo za njeno nezrelost?
In kje je bil angel varuh še nerojenega, z enim samim nežnim zamahom bele peruti, z enim samim prijaznim dihom zanj?
Ena njegova prijazna beseda, ena gesta in mogoče bi Natalija nehala biti tako grozno prestrašena, tako smrtno prepričana v tisto, ali preživi on ali jaz, v svoje smrtno sovraštvo in nesprejemanje tujka v svojem mladem napetem trebuhu.
Nekateri ljudje imajo angele varuhe in drugi ne. Ta njen otrok ga ni imel in zato mu je bilo usojeno umreti, zato ni bilo pomoči ne njem, ne njegovi materi.
Lej, hej, to je pa zanimivo. Na števcu kilometrov kaže 120120. Kakšna fina cifra. Kako sem se utelesil v tej živali, s preprostim računalnikom v glavi? Najbrž preprostejšim od njenega.
Konec julija 2012. Čas lova na tiste drobne zelene hrustajoče. Na ptiče spomladi, na tiste čudne kot hudiči pozno jeseni, ko pritisne mraz in zgodnji mrak in tema.
Sezona lova na tiste ... živali?
Ležim na veliki mehki postelji. Bolniški?
Pretegnem se. Oglasim se v pravi navidezni kadenci. Oglasim se. privlačno, in povedno. Zaviham si lica navzgor v nasmeh. Sicer bom prehitro postal grd, obložen z buldogovimi gubami starosti. Belo podbradje s smrčkom, srčkanim, mehkim, seksi.
Moji brki so antene, ki čakajo na plen. Plenilec, to sem jaz. Plenilci, ki smo premagali svoje prednike pred tridesetimi milijoni let.
Življenje je lepo.
Sprehajam se z zverinami in potem se pripravljam na lov.
Pripravim si kremplje. Varno spravljene v prstnih blazinicah, ostre kot nož. Plen se giblje.
Moje oči mu napeto sledijo, voham njegov surov duh, moja gazela odskoči visoko, visoko in v divji dir…Skočim tudi jaz, daleč, visoko, se poženem, hitro, hitro, hitreje, dohitim toplo, dišeče drhteče bitje, naskočim, stisnem z očniki za kosmati rjavo črni vrat, zagrabim s kremplji prvih tac, spodnesem.
