Marjetice, glej … Lepe so in nabrala jih bom. Pa prav za v vazo, ki sem jo davi kupila na tržnici. Kako so lepe, moje prve letos. Od nekdaj imam rada marjetice, tako prikupne, majhne. Včasih sem vedele celo latinsko ime za te rožice, pa ne samo za te, še za druge. Tako hitro se vse pozabi, tako zelo hitro. Joj, kakšno srčkano vazico sem si kupila, modro, lepo. Bine bi jo takoj fotografiral, če bi vanjo postavila, ja, lilijo, kaj pa drugega – on in njegove lilije. Kar naprej sanja lilije. Pa vem zakaj, vem … Sam mi je pripovedoval zgodbo, kako ga je osrečila punca, ko mu je za rojstni dan kupila lilijo, ki jo je še dolgo imel v sobi v steklenici od soka; samo lilijo je imel, nje ne. Ona mu je ušla k nekem tipčku v Kranj. On pa je gledal tisto lilijo in najbrž vzdihoval. Ljubek norček. Vroče je, marec. Malo se usedem, tule na klop. O, dopust, še lanski. Kako mi dobro dene, tole sonce, tole pohajkovanje, otroka sta v šoli. Ja, dobro je, dobro. Vredno je živeti, vredno … Kar dosti sprehajalcev, ja pomlad … Glej ga, spet tisti zoprn starec, ki bo hotel govoriti. Smrdi po scalnini in levo lice ima bolj rdeče kot desno. Zdi se mi, da ga kar precej pije in da mu scalnina leze po nogah. Fuj, kako smrdi. Samo da se ne bo spet tukaj ustavljal, samo da ne … Pa prav sem gre. A naj se zdaj kar poberem in grem. Pa ravno usedla sem se. Joj, sem gre. Njegove sive oči so danes nekam bolj žalostne, pa vendar na nek način bolj čiste kot včeraj. Druge hlače ima, celo lahek pomladni staromoden plašč, pa časopis v žepu in sprehajalno palico z medeninastim obročem. No, poglej, obrit je, celo malo šarmanten je z belimi lasmi spetimi v čopek na temenu. Povsem drugačen kot včeraj. S palico drezne v neko smet, v nek škrnicelj in nekaj zamrmra. Odkimuje z glavo, da mu čopek poredno binglja. Mogoče je samo osamljen, to bo … Ampak včeraj je res bil tako neznosen, tako smrdeč. Sicer mi je voščil dober dan in nekaj navrgel o vremenu in o pomladi. Potem sem se delala, da me blazno zanima knjiga, ki sem jo vzela s seboj, da bi jo brala, pa če prav že leta nisem nobene prebrala. Nazadnje sem jih nekaj prebrala v srednji šoli, potem ni bilo časa. Služba, Bine, otroka. In starec gre sem, smehlja se, moram reči, da prijazno, povsem drugače kot včeraj. In zdaj vidim, da sploh ni starec, le nekoliko starejši, morda kakšnih sedemdeset. Obraz je še kar gladek, hoja pa prožna, palico pa najbrž ima kar tako, da daje vtis nemočnosti in spoštljivosti. Povezujem marjetice v lep šopek in trebim travo. Vrtim šopek v roki in se ne zmenim za hodca na poti. Morda sem malo nesramna in ohola, da takole odrivam ljudi, ki so najbrž potrebni besede, samo besede. Zdaj gre sem. Njegova senca že pada čez moja kolena in na moj šopek. Ustavi se ob meni, se nasmehne in reče: »O, marjetice, kako lep šopek.« Nekoliko stisnem šopek in dahnem: »Hvala« Celo nasmehnem se, sklonim glavo, si popravim dolge, zjutraj umite lase in zavrtim šopek v roki. »Oprostite, bi smel za trenutek sesti. Noga me boli. Doktorji pravijo, da je to neka dodana vrednost na mojo kadilsko preteklost. Hja, kdo bi jim vse verjel. Vem, sliši se vsiljivo, ampak, veste, tod mimo se sprehajam sleherni dan, pa prav na tej točki, torej na tej klopci imam odpočitek, tako nekako. Sicer je to javni park in javna klop, saj razumete, ne,« nabrblja in se nekoliko bolj upre na palico. Levo nogo res nekoliko bolj pokrči in v sivih očeh se mu vlačijo megle utrujenosti. »Pa sedite, saj se jaz odpravljam naprej,« rečem in hočem vstati. Ampak nekaj me zadržuje, nekaj le. V mislih vidim očeta: Prav take bele lase je imel, prav take. In tudi on je včasih smrdel po scalnini. Sedel je na tnalu, kadil in kričal na nas. Kmetija je šla navzdol, moj oče pa v grob. Skrival si je žganje vsepovsod, v hlevu, v senu, v drvarnici, pod grmovjem. Ja, saj res. Ko sem še kot deklica nabirala marjetice, sem našla steklenico načetega žganja pod leskovino. Prijela sem jo in jo vrgla na kamen v studencu. Razbila se je. In tisti pok je slišal tudi oče, ki je takrat tam blizu čistil obrobje travnika; sekal je grmovje, ki se je zalezlo v košenico. Kar nenadoma se je ustavil blizu mene, s klobukom postrani, ves moker v obraz od potu, nekoliko rdeč, z rokami uprtimi v bok in je kričal name, da naj pustim njegove flaše pri miru. In še je kričal, da nas bo vse pobil, da smo sama sodrga. In ukazal mi je, da naj grem k Nejčkovim po novo steklenico, da jo bo že prišel zvečer plačat. In sem stekla skozi gozd, spotoma sem porazgubila marjetice in mačice … Beli lasje … žganje … Molk se razdrobi. Pod prsti čutim vlago, ki jo oddajajo marjetice. Spomnim se, da bi jih morala zaviti v papirnat robček, da bi bile varno ugnezdene do doma, dokler jih ne postavim v vazico. »Veste, zelo ste podobni moji hčerki, zelo, res,« reče moški in se trudi, da se mu bi obraz razlezel v prijaznost. Posedite še malo, lep dan je in tu tako lepo greje.« Nekoliko bolj sproščeno se zdaj počutim. Temu je potrebna samo beseda, samo to. Vidi se mu, da je sila osamljen. »Veste, tudi moja hčerka je rada nabirala marjetice, ampak kje je že to, » se zamisli in pogleda v nebo. Pokrči obraz v bolečo kremžo. »Hodila sva na kmetijo v okolici Kamnika. Od tam je bila doma moja pokojna žena. Pa sva šla na pomlad na travnik in jih je nabirala, o, cele šope. Jaz sem ji rekel, da to ni prav, da rožice prav tako boli, ona pa ne in ne. V svoji sobi si je kar naprej menjavala cvetje, odvisno, kaj je pač raslo. In celo tulipane je kradla v parku, pa jih prinesla domov. Si morete misliti, kaj,« se je razživel in si nekoliko popravil lahek plašč. Danes je prijetno dišal, po britju, po dobrem parfumu. Naš oče se ni nikoli parfumiral po britju, nikoli. Navadno si je obraz oplaknil kar z žganjem, pa je bilo, in to ponavadi ob nedeljskih jutrih, preden se je namenil k maši, pa je vedno obtičal v gostilni. »Pač ima rad cvetje. Takšne smo ženske,« rečem, da obdržim nit pogovora. Zdaj se mi res nikamor ne mudi. In že dolgo se nisem spustil v pomenek z neznancem, pravzaprav zadnjih nekaj let sploh ne. Samo služba, otroci, Bine, prijateljice … »Bo že držalo, pa slone je imela rada, veste. slone, ja,« je vzdihnil. Še bolj je pokrčil prste na palici in stisnil ustnici. »Slone,« se začudim. »Ja, slone. Večkrat sem jo peljal v živalski vrt. Pa je ure in ure občudovala slona. Sanjarila je o tem, da bo nekoč jahala na slonu, da bo šla v Indijo, kjer imajo takšne slone s hiško na hrbtu. Hotel sem jo navdušiti za konje. To se mi je zdelo imenitno. Kar videl sem jo v belih jahalnih hlačah, lepo, ponosno … Na tisti kmetiji so takrat še imeli par konj, pa se jih je bala. Niti pobožati si jih ni upala, res. Kaj hočem, tako je bilo. No, sloni, sloni pa so jo res zvabili v Indijo. Sredi študija jo je mahnila v Indijo, pa je tam še zdaj, poročila se je tam, veste,« ves potlačen reče in skloni glavo. »Pa pride še kaj domov?« obzirno vprašam. »Ne, zdaj malo. Ko je umrla njena mama, moja žena, je bila nazadnje tu. To bo že dve leti,« zamišljeno reče in se pogrbi. Nimam pravice, da bi jo obsojala, res ne. Kdo ve, kako se je obnašal do nje, ko je bila še tukaj. Kar tako si najbrž ni izbrala bega. Kot sem si mislila, osamljen je. Naša mama pa, mar ona ni osamljena, ampak ona se ne zmeni za to. Ima vrt, ima kokoši, prašička, pa štrikanje. V nedeljo bom spet šla k njej. In najbrž so pod hišo tudi že marjetice, pa telohi, pa mačice. Vsako leto si jih naberem, nekaj za v pisarno, nekaj za v dnevno sobo. Tale mestni striček pa nosi svojo betežnjavo sem v park in najbrž komaj čaka, da se komu potoži, danes je našel mene. »No, pa je dosanjala slona, kaj ne,« nekoliko pikro rečem. Hudomušno me pogleda in se razleze v nasmeh. »Ja, pa ga je. Res je jahala slona s hiško na hrbtu. Živi na nekakšni farmi slonov, kjer se gredo turizem in ji gre dobro. Jezike obvladuje, saj jih je študirala in jih še. Joj, dva filmčka mi je poslala, pa na kupe slik. Vabi me, da bi tja prišel vsaj za pol leta, na toplo. Pa me ne vleče, res ne. Kar ne morem brez moje Ljubljane. Tu sem se rodil, tu mi je vse znano. Nekaj malega sem potoval, to ja, do Indije pa ne. Pa me ne vleče, res ne,« odsekano reče in se vzravna. »Mogoče si boste pa še premislili,« mu rečem in vstanem. »Opravki me kličejo, vi pa kar uživajte v sončku, ni kot indijsko, pa vendar. Lep dan še naprej,« rečem zavihram z lasmi in grem. Za trenutek se ozrem in vidim, da pokimuje in se razpušča po klopi »Na svidenje, pa še kdaj pridite tod mimo,« mi zapiči besede v hrbet. Pustim ga tam in grem na široko sprehajališče, kjer je že nekaj mamic z vozički. Bliža se enajsta ura dopoldan. Mudi se mi. Nasmehnem se ob misli, da bi bil na naši kmetiji velik slon in bi tacal po drobnih marjeticah …
