V Gajiči je nigda svejta bilo dosta dicé pa smo radi odili fküper, ka smo si zgučavali, či je šteri kaj novoga zvedo. Najbole smo bill zadovolni, gda pri Gejtinoj cimpranoj iži nikoga nej bilo doma, ka smo lejko noreli, kak je komi bila vola. Fsi smo jako radi nastopali kak f kakšoj igri, dokeč so nej prišli domou starejši, ka so nas vö nagnali. Gejtina Mica nan je fsikdar največ prpovidavala, ka je mela pajdaše po celoj vesi. Rada je tak začnola:
»Poslušajte, ka san zvedila. Či ščete, lejko vörvlete, lejko pa tüdi ne. Ivanova Bara mi je povedala istino, ka gvüšno zna, ka tüdi v Gajiči živejo comprnice. Ve šče jij nišče nej vido, fsakši pa zna, ka so to take grde ženske, štere drügin liden delajo škodo. Vnoči odijo k ništernin ižan f štalo pa tan zacomprajo, ka krave nemajo več mleka. Ve bar poglednite mieko pri Lütarovon Marki. Tak je vodeno, ka je sive farbe. To so možaki napravile comprnice, ka ne bi kaj zaslužo. Lejko tüdi vidite, ka pri njij kokoši ponoči sidijo na jablanaj, ka tüdi neijma stvar nema méra na sedali pri štali. Nišče pa ne vej, kelko je tej strašnij žensk, ka se vnoči na meklaj jašejo visiko po lüfti, na zemli pa majo fsakši mejsec sestanke eli važne guče.
Zdaj van šče to poven, ka se je pred dobrin mejsecon zgodilo Gaborovomi Števani, šteri se je pelao f kmici z biciklinon z Brezvice. Bila je jako svetla noč ka je fsakši lejko vido drugoga človeka na kuniki. Na nebi so svetile zvezde, kak či bi šče one gledale, ka se godi na zemli. Števan je pomali vozo pa si šče vmes spevao staro pesen: Lansko leto san se ženo, adno mlado san si zeo... Bio je dobre vole, gda se ži pripelao do Nedelice. Naajdnok je začüto, kak težko klači pedale na biciklini. V tiston megnjeni je začno pijati močen vöter. Či se Števan ne bi stavo, bi gvüšno spadno z biciklinon vred v grabo. Komaj je enjao, je začüto, ka ga je nikak prijao za roko pa se začno dreti, zakoj se vozi vnoči, gda trbej doma počivati. Nikaj je ne gučao, samo si premišlavao, ka se tü godij pa ka do z njin napravili. Znao je, ka tü more biti več lidij. Te je zagledno, ka je adna ženska mejla v rokaj meklo pa se fčasi spomlo, ka tü morejo meti comprnice sestanek. Tüdi doma so njemi oča pravili, ka te strašne ženske more fsaksi človik pr méri pistiti pri njüvon posli, či nej, to njemi kaj slaboga fčinijo. Lejko njemi vnoči iža pogori eli mara pobegne vö s štale, ka je več nišče nemre najti. Fse takše strašne stvarij so njemi brodile po glavi. Ži Boga je proso, naj njemi pomaga, ka srečno pride k svojoj familiji.
Stara, najvekša comprnica je to poslušala pa se začnola dreti na Števana, ga spitavati, či je šteo nje napadnoti pa njin kaj fkrasti. Števan je po pravici povedao, ka je pošteni človik, ka fsakšemi želej dobro. Comprnica je pa to z levof rokof segnola f ceker pa z njega nikaj vö zela i dala Stevani v žepe. On je nikaj ne pogledno, friško je skočo na bicilklin, ka bi se kak najprlé srečao s svojof dečicof i njin povedao, ka je doživo. Doma se je spomlo, ka ma od stare comprnice gvüšno nikaj fajnoga. Segeo je v oba žepa pa le vo potegno nikaj mejkoga. Pomali je pogledno pa vido, ka v rokaj držij dvej konjskivi figi: adno velko, drügo malo méšo. Tak se njemi je zagnüsilo, ka je friško fse vrgeo na gnoj, ka so decica ne vidila, ka je dobo.«
Mi starejši smo se smijali, gda je Mica enjala prpovidavati; ništerni so pa pravili, ka bi bouše bilo, či bi Števani comprnica dala v žepe bilice. Ka pa vi pravite? Zamazane žepe bi möo pa spotrete bilice.
PRVI SLADOLED ZA DROGNO DEČICO
Šteri ste ži malo starejši, znate, kale se je svet spremeno. Nikaj je nej čüdno, či ništerni čedni lidje pravijo, ka je dosta stvarij naopak obrnjenij. Gda smo šče pa mi deca bili, te je fse inači bilo. Dosta nas je bilo pri fsakšoj iži, tüdi prinas, pa smo komaj cakali, či sta našiva dedek i mamca odišla kama na proščenje eli na senje. Fsikdar sta nan kaj küpila. Radi smo bili, či sta nan prnesla žemle, kakšega lecitarskoga konja, šifrice, medene pogačice, lecitarske bábike ... Mamca so nan šče kaj več küpili, če so meli v žepi kakše bačkare (drobiž), gda so odali bilice Recekovoj Veroni eli renkovskin kupinaron. Peneze so radi potrosili za »drogno dečico«, kak so nan dostakrat pravili. Mi fsi - njüvi vnükeci - smo dobro znali, ka so naša mamca najbole vrla ženska. Tüdi od so nej povedali, či smo se kaj bili s sosidovima dečkoma, Jančijon pa Štivijon eli se svajuvali.
F Törnišči je bilo senje ravno vleti, gda je bila najvekša vročina. Mamca so dedeka prosili peneze, ka bi na senji kupili oblijane lonce za mleko. Najjakšo posodo so fsigdar prpelali lončarje z Bogojine eli s Filovec. Radi so se štimali, kak majo fal velke pa male lonce, štere so ponüvali kupcon pa so po njij klonkali, ka ne bi što mislo, ka tržijo počene. Lidje, stari i mladi, so šamreli fküper z Nedlice, Gomilic, Lipe, Renkovec... Fsi so znali, ka je f Törnišči rada tisnoča, ka si feast nemreš fsega kupili, ka prle sfalij eli pa ostane šče najslabša posoda. Starejši kupci so si prebrali fse najbouše za fermanski mao, mlajši za proščenje eli krstitke, za mleko pa je bilo jako žmetno najti oblijane lonce. Mamca so komaj kupili, ka so nücali pa so te f pamet zéli, ka se ži začnolo oblačiti. Proti cintori se je ži fejst blisnolo i jako je zagrmelo, tresnolo je pa tak močno, ka si lejko cüo, kak svetomi Elijaši drnckajo kola po nebi. Mamca so se zusagali pa so se spomlili, ka so šče deci nikaj nej kupili. Po glavi njin je brodilo, ka pütrce ži majo doma, drugo pa ne vela kupiti. Zagnji med ženskami so šče bili pri lončaraj, gda so zaglednoli, kak se sladoledar pakiva z biciklinon domou. Friško so ga šče prosili, naj njin nadevle sladoled v najvekši lonec, ka do ga nesli domou drognoj deci. Z veseljon jin je naldao velko kroglo pa pravo, ka se šče bouše fküper držij kak vzimi sneg, gda najbole zmrzne.
Doma je bila nevola. Po velkoj iži je bilo fse razvlečeno. Dečica so brečala, ka bi ži mamca mogli biti davno doma, ka je dešč enjao i se je na nebi pokazala boža doga. Nikaj se njin je zgodilo. Te je pa Jožek začno kak najbole kričati: »Mamca idejo jako obklajeni. Dosta so fsega nakupili. Niti ne vemo, ka nan dajo. Gvüšno kaj dobroga i fajnoga.« Mamca so prišli jako zmantrani v velko gda so dečico zaglednoli. Fsi so se smijali, drli pa tak, ka grmečega boga niče nej cüo. Posodo so mamca djali na komen (klop pri peči), na sto pa postavili dugi oblijani lonec i nas fse pozvali: »Decica moja, fsakši si naj vzeme svoj loncek za mleko pa pride k stoli, ka nikaj fajnoga dobij. Nikdar san šče ne kaj takšega prnesla. Ve te vidili.« Gledali smo, ka je v lonci, pa drugoga ne bilo kak kmica. Mamca so nas vujska zdigavali, ka se njin čudno vidilo, ka smo postali tüu. Krej so nas zgonili, ka bi nan razdelili sladoled. Lonec so nagnoli, te so pa breknoli: »Jezuš, Marija! DeEica moja, sladoleda nega! Notri je zamazana voda, lejco tüdi cmer. Komaj vörvlen, ka se je to zgodilo. Neman penez, pa sladoleda ste šče nigdar ne jeli.«
Fsi smo nanč nej razmili, ka se je zgodilo. Tüdi mamci je ne šlo v glavo, ka je sladoled tak friško postao voda. Mislili so, ka prle pridejo domou. Ništerni so gučali, ka je lejko malo dešč šou v lonec, na šteron je ne bilo pokrvača. Najmlajša dečica so nikomi ne štela prpovidavati, kakši je büo prvi sladoled, ka so se njin te norca delali. Na senji eli na proščenji so pa ništerni komaj čakali, Li so njin mamca küpili sladoled. Tüdi dedek so dečico radi pelali k sladoledari, ka so oni meli največ penez v velkon bankaši f kovačnici.
NAŠ OČA SO RADI MELI SVOJO DECO
V Gajiči je bila takša navada, ka smo jako radi odili eden g drügomi povési, ka so nan starišje dostakrat pravili, di mamo pr sosidovij popek zakopani, ka nemremo sideti doma. Za fsakšnoga smo znali, kakšni gvant nosi za svetek i petek. Fčasi smo f pamet zeli, gda je möo šteri kaj fajnoga obledenoga na sebi, ka njemi je što poslao z Amerko eli je poerbao ad starejšij bratof eli sester. Penez so naši starišje ne meli, ka bi nan küpdvali nove gvante. Friško smo fse raztrgali, ka so nan mati dostakrat mogli krpati kakšo jankico, dečkon pa lače, ka smo se ob nedelaj redno preoblačili v oprane robače edni i drügi.
Pr našoj iži smo največ dela meli fsakšo soboto. Oča so poljáli kunik z vodof, ka smo lejko spucali fso nesnago. Z braton Ferenčekon sva pometala dvorišče i se kregala, ka nemava po pravici razdeljena, kelko naj šteri spuca. Te sva sigdar z meklami vlekla črte i določala meje za adnoga i drugoga. Liki nigdar sva ne ostala pr točnoj polovici. Proti večeri smo se koupali v velkij napajanskij škafaj, se škropili z mrzlof i toplof vodof, drli se pa tak, ka je dostakrat što mislo, ka smo se svadili i se bijemo. Fsi smo pa znali, ka v nedelo moremo iti čisti k meši z očon eli materjof.
Oča so se brili v velkoj iži. Na kvaki na dveraj so meli gor obešeni šörki soldački remen, po šteron so pomali vlekli britvo, gda je büo fain namazani z žajfov i vlažen. Fsa deca smo jako pazila, kak se brijejo i se smijala, gda se njin je po lici vidila pot od žajfe, ka so se ne sčista zbrisali. Te so se dostakrat obrnoli k nan, se zasmejali i pravili: »Deca, poglednite, či zdaj ne vidin vö kak fiškališ. Zdaj si šče moren zrezati nojete pa nišče f pamet ne zeme, či san jes kovač. Čiste roke man, čiglij težki hamer zdigavlen i ž njin kučen po nakvali.« Prle kak smo šli spat, so nas oča dostakrat pitali, či smo si spucali punčule i je djali pod komen (klop). Či so bili blatni, so se zosmejali, nas poglednoli i pokazali z rokof: »Deca, punčuli vas dajo lepo pozdraviti.« Te smo znali, ka trbej zeti v roke kefe i spucati svojo obüteo, ka de se svetila. Pred kmicof smo si šče navadno dol seli na klop pred kovačnicof i poslüšali, kak so regetale žabe od Gomilic do Nedlice. Vleti je bilo toplo po večeraj, pa so prigli po nas mamca (babica), ka naj idemo spat, ka mo fküper Boga molili. Fsi smo ži znali, kak se trbej »Bogi v roke dati« i za koga fse moliti. F posteli san šče jes dostakrat kcoj djala kakšo svojo molitev za pokojno düšico, ka me naj ne bi prišla težit, gda bi štela spati. Gejtina Mica je pravila, ka to lejko doživejo tisti, šteri za pokojne več ne molijo.
Med fso decof pr našoj iži san jes bila najstarejša pa san fsigdar rada loufrala po omaraj, gda me nišče nej f pamet zeo. Fčasi san tüdi kaj potrla, pa so mi mamca pomagali, ka svi zatafnjali i je ne prišlo vö, što je napravo kvar. Izda se šče pa jako dobro spomlin, ka je ajdnok nikák pozabo omar zaklenoti i jes san to f pamet zela. Friško san zadnola fse gvante premetavati, robače prekladati gor pa dal, ka je naajdnok fse bilo na adnon velkon küpi. Gda san štela nazaj skladati, to je z adnoga kota nikaj vöspadnolo. Gor san zeta i v roki mi je ostala lepa, nova kaštula. Ne san znala, ka je notri. Odprla san jo i komaj vörvala: bila je šker, s štero so se oča brili. Najbole se mi je vido zeleni glavnik. Postanjüvala san nemirna, ka san šče tak fajnoga glavnika nanč ne vidila narisanoga f knigaj. Prti sunci se je tak vidilo, kak či bi se mešali dve farbi: zelena i zlata. Komaj san fse to gledala, gda me je ži začnola mantrati sküšnjava. Ka naj napravin? Zakoj jes ne bi probala, kak se lejko češe s tak fajnin glavnikon? Na pamet mi je prišlo, ka so ga oča nücali samo za vekše svetke. Več san se ne mogla premagati. Roka se mi je trosila, gda san glavnik držala v roki i ga nesla v svoje goste vlase, spletane v dvej kitaj. Potegnola san ajdnok, dvakrat, te pa... Joj, ka se je zgodilo! Pou glavnika mi je ostalo v roki, drüga polovica je spadnola na tla. Groza i straj sta me začnola loviti. Ka de zdaj s toga? F toj nevoli san začnola drgetati i se trositi. Niti san ne vüpala misliti na to, ka oča napravijo z menof, gda f pamet zemejo, ka je glavnik potreti. To do takoj znali, ka san samo jes bila tak velka, ka san segnola v omari do kaštule. Takše strašne misli so se mi mlele po dečinskoj pameti i ži iskale tüdi rešitef. Naajdnok se mi je posvetilo: oba tála denen vküper, pa de glavnik tak vö vido, kak di se ne bi potro. To san tüdi fčinóla.
Naslegnjo soboto smo deca ravno tak norela po dvorišči kak preminočo. Naajdnok smo začüli odin glas, ka naj pridemo prod kovačnico i se fsi postavimo v vrsto kak pr soldakaj: najvekši de prvi, za njin pa meši. Cüli smo nikaj novoga. Jako pomali smo se riktali. Mene je nikaj stiskavalo pri srci i me ne štelo püstiti. Mislila san samo na to, ka se nikaj strašnoga zgodi. Oda so fsakšega pósebi poglednoli, kak se drži i či proved trepeče. Fsi smo bili tüo, gda so oda zadnoli: »Što med vami je dregao po mojoj kaštuli i mi potro moj zeleni glavnik? Naj san povej, ka itak se vö pride pa de kaštigani!« Nišče se nej geno, niti eden je ne spregučao. Fsi smo bill tak nemi, samo jes san f sebi zbirala moč, ka po pravici poven, Nikaj me je v guti stiskavalo, ka san komaj požirala sline. Zbrala san fse moči i komaj spregučala: »Oča, jes san to napravila. Mislin, ka kaj takšega …« Začnole so mi kapati skuze i me disiti. Gda so to oča vidili, so bili brez reči. Ne so mogli vörvati, ka san to naštimala jes, njüva najstarejša deklička. Naajdnok so se nagnoli proti meni, me prijali za roko i pred fsemi spregučali: »Barica, znaš, ka nigdar več ne smiš kaj takšega napraviti! Tüdi drügi naj majo na skrbi samo svoje lodinge (igrače)! Zdaj to nun kaštigao zavolo toga, ka si po pravici povedala. To je največ vredno, pa tüdi vidin, ka ti je žao za fse.«
Stali smo, kak či bi nas sto s kropon polejao. Tü pa tan se je šteri malo predevao na adno i drügo nogo pa čakao, ka se nikaj zgodi. Seglij smo se nazagnje pomali začnoli gibati kak puži po deždži i laziti nazaj na dvorlšče. Tüdi meni je postanjuvalo pri srci ležejše, ka san si globoko odejnola. Skuze so ne več kapale po licaj i san pomali vidila, kak se je sunce na nebi pripravlalo na novo, jakšo pot, na šteroj de obinjavalo fse lidij na zemli i njin talalo blagoslof za mir i srečo.
