1. februar 2010 - XIII. letnik
Golo drevje miruje, misli zeleno. Zgodaj zagorijo svetilke v parku. Med vevericami sveti tišina. En sam droben rdeč list vihra dnevu naproti.
Iz črnega neba nepretrgan slap. Nič več bistra reka kruši rušo, lomi, uničuje.
Ko neha jokati nebo, joče opustošena dolina. Vsa podrta drevesa, razmočena polja, blatne stene praznih hiš, scefrani plišasti medvedek.
Neprespana noč se daljša v črno jutro. Niti črna kava ne pomaga. Izguba kljuva. Kos poje svojo melodijo, kot da smo še vsi.
Omotična od previsoke višine se spuščam na trdna tla.
Omotična od obljubljenih obljub se zbujam v navadno jutro.
Omotična od poljubljenih poljubov se naslajam ob knjigi spominov.
