V pravljico se spreminja
vse, kar je nekoč bilo res:
plešoče sence na tihih poteh
in zlati odtenki zorenja na polju,
pogovor trav in krošenj
v zapeljevanju vetra,
gibka svetla steza
čez večerno morje,
sprehod oblakov čez modrino
utrinek, izgubljen
v večnost časa in prostora....
Vse je zdaj srebrna misel
in čipkast spomin,
zarisan v belo negibnost,
v neskončno samotno nevednost.
LIST V MEGLI
V samotnem drevoredu
tišino vzvalovi suh list.
Dih vetra ga pospremi,
ko zatava v jutranjo meglo.
In vse je spet tako kot prej.
Kot takle list odpadamo
v megleno negotovost in upanje.
In vselej je vse tako kot prej.
NAJIN PRVI SPREHOD
Najin prvi sprehod
med telohi
in objokanimi krpami
zadnjega snega,
med gibkimi sencami
v bleščavi
odhajajočega sonca.
Prijel si me za roko
in jo toplo stisnil.
Nič nisi rekel,
jaz pa sem slišala vse.
SIVA SLIKA
Nekaj
je zbrisalo barve
z mojega življenja,
zradiralo želje,
prečrtalo načrte.
Na sivi raztrgani sliki
je ostala negibna soba,
v njej portret starke
z očmi
čudno svetlimi
od upanja.
ZDAJ BI MORALA
Zdaj bi morala
skupaj odločati,
kdaj bova spet pozabila,
koliko sva stara,
in bova z roko v roki
šla zvečer ob morju
iskat vsak svojo zvezdo.
Ti si svojo našel -
kot Mali princ -
in ostal na njej.
Jaz pa ne morem več
na obalo.
Le album vedno
znova odpiram.
V njem ni zvezd.
PASJANSA
Med karte skrijem
čas in nemoč
in praznino dni,
želje, upanja,
pričakovanja.
Mešam, mešam,
nikoli dovolj.
Položim predse,
prelagam
s desne na levo,
z leve na desno.
Kdaj pa kdaj
se izide.
Tudi to je zmaga.
NE SMEŠ POGREŠATI
Ko onemijo koraki
in se spoznanje »ne morem«
razširi čez vse meje,
ko je telefon
tvoj sogovornik
in živiš s televizijo
in časopisi,
ko ti bolečina
privablja solze,
ki jih tajiš
pred sabo in svetom,
tedaj veš,
kaj si imel nekoč.
Ne smeš
razmišljati o tem,
ne smeš pogrešati
pogledov in besed
in rož in dreves
in trave in ptic
in vetra.
Ne smeš,
da lahko živiš.
