»Stockholmski javni promet vam podarja trenutke poezije. Med vožnjo z vlakom, podzemno železnico ali avtobusom lahko v miru preberete po eno pesem. Tako, d autegnete o njej razmisliti do naslednje postaje ali do konca vožjnje. To je ena izmed konkurenčnih prednosti kolektivnega prometa,« je med drugim zapisal v uvodu knjige »Poezija na poti« Bo Tengblad, šef komercialnega oddelka stockholmskega lokalnega prometa. Knjiga je zbirka pesmi, ki so se pred sedmimi leti začele pojavljati v vagonih in avtobusih.
Leta 1996 je razpisal Stockholmski lokalni promet tekmovanje v pisanju poezije na temo »potovati«. Nabralo se je kar 5000 pesmi. Na razpisu so sodelovali že uveljavljeni pesniki in tudi amaterji. Zaprosili so tudi nekaj znanih politikov, kulturnih in družbenih osebnosti, naj izberejo kakšno pesem iz domače ali tuje književnosti, ki bi potnikom obogatila in krajšala vožnjo po Stockholmu in okolici. Po šestih letih se je nabralo pesmi za knjigo »Poezija na poti«, drobno, simpatično opremljeno antologijo, ki jo ponujajo pri blagajnah centralne postaje podzemske železnice.
Sedaj v aprilu pa vabi brezplačni časopis Metro, ki ga dobiš pri vhodu vsake postaje, svoje bralce in potnike, da izberejo pesem iz domače ali tuje literature, ki jim je najljubša in jo pošljejo na uredništvo časopisa. »Pesem je lahko kratka ali dolga, vesela ali žalosatna, taka, ki vas je spremljala vsa leta. Izberite pesem, ki ste jo hranili v svoji denarnici, v torbici ali pajo pritidili z magnetkom na vrata hladilnika. Morda nam pošljete tisto, ki vam jo je prepevala mama, ko ste bili še majhni. Pesem je lahko znana ali neznana, navihana, modra ali trapasta. Važno je le, da vam je pri srcu. Naj bodo to besede, ki jih imate radi in bi jih radi delili z drugimi. Z vašo pomočjo bo nato avgusta izšla knjiga najpriljubljenejših pesmi švedskega naroda,« spodbuja oglas ljubitelje poezije.
Stockholmska jutra v podzemni železnici so turobna – potniki zehajo za svojimi časopisi in knjigami, sporočila v mobilne telefone so kratka, suha. Včasih pa je časopis le preveč za uboge oči, ki bi jim še tako prijala kakšna ura spanca. Pogled ravnodušno drsi po vagonu, za trenutek obstane na reklamah, polnih duhovitih sloganov, potem pa se prikrade na obraz potnika nekaj svetlega, skoraj prijaznega. Nad okno vagona je pritrjen plakat s kratko, drobno pesmijo, ki jo čisto notri v sebi počasi ponoviš. Nenadoma si zaželiš, da bi si jo zapomnil ali se je celo naučil na pamet. Tu, med granitnimi plastnim stockholmskega podzemlja se izpričuje čudovita zdravilna moč poezije. Kdove koliko neprespanih duš obvaruje tistih nekaj verzov Edith Söndergren, Bo Setterlinda ali pa Nilsa Ferlina, tesnobe na obraz poti skoz klavstrofobične tunele podzemske železnice.
In če bi mene prosili, da izberem pesem, ki bi razveseljevala potnike naše dvojke v Mariboru, avtobusa, ki vozi med kolodvorom in Betnavsko, bi predlagala nekaj vrstic iz neke pesmi Cirila Zlobca:
To najbrž res ni sreča
in tudi ni lahko,
da smo samo, kar smo.
A tako je prav.
POEZIJA NA POTI
ŽELJA
Od vsega tega našega sončnega svet
si želim le vrtno klop,
na kateri se sonči mačka ...
Tam bi sedela
s pismom v naročju,
eno samo drobno pismo.
Takšne so moje sanje ...
Edith Södergran
(1892-1923)
KAMEN
Ne preziraj kamna na atleh,
tudi ta ima svoje nebo
- če si le vzamemo malo časa.
Bo Setterlind
(1923-1991)
LJUBEZEN
Po več ur
prežita drug na drugega
maček in mačka,
preden se začneta ljubiti.
Nekateri ljudje počnejo to
vse življenje
Christina Martinsson
(roj. 1945)
* * *
Ljubezen me je presenetila.
Kot če odstanih
stari kaktus
in ga pozabiš zalivati.
Prepričan je, da bo umrl –
a začne nenadoma cveteti.
Nina Södergren
(roj. 1924)
* * *
Če pišem seda,
ni zato, da bi utišala bolečino.
Stopam v sled proti soncu –
strmo proti noči pada zvezde
hladna senca.
Moja pozicija je barez vrat.
To, kar me sili nazaj, ni
strah. Kar me sili naprej,
nisi ti. To je važno.
Helena Eriksson
(roj. 1962)
LOGIKA
Vprašuješ me,
zakaj vedno tečem.
zato, ker hočem vedeti,
če mi kdo sledi.
Anna-Karin Granberg
(roj. 1959)
AVTOBUS PROČ
potem vprašaš kako se imam
zadnje čase
zakaj sploh oklevam
ali naj ti odgovorim
ugodim tvojemu požrešnemu egu
z mojim zdruznjenim srcem
prekleti kanibal
še sreča da so poti
ki vodijo od tebe
avtobus štiriinpetdeset
je prva etapa
Gisela Linde
(roj. 1967)
NOVI KONEC
mesto ne pride nikoli samo
tam je že kot novi konec
na poti tja se začenja topiti asfalt
skupaj z razdaljo ki jemlje nazaj
meter za metrom dokler ne srečam
točke kjer poniknem
da bi se nato pojavil v nekem drugem
mestu s spoznanjem
da ne živim več tam
Klaus Fischer
(roj. 1960)
POTNIKI
Jasna noč. Oddaljen lajež.
Na polju trije možje tsoje eden za drugim.
Obrazi obrnjeni proti drugemu koncu
Rimske ceste. Potne torbe v travi.
Magnus Dahlerus
(roj. 1963)
POTOVATI
Potovati ne pomeni obsedeti
Pomeni da si sam sebi golob pismonoša
Kajti z lastnim perjem se daleč pride
Potovati je spati stoje
v nekem podeželskem vlaku
in videti v snu posteljo
Potovati je oboje - razdalja
in nekaj čisto na dotiku.
Plahuta ob ušesih
Diši po drugih krajih
Kerstin Thorék
(roj. 1934)
PERSPEKTIVA
Armstron je potoval na mesec
Jaz v Eslöv
Za oba sta bila to čisto nova kraja
Thord Wallén
(roj. 1923)
* * *
Sončnice so se lomile
pod mojimi nogami
ko sem tekla
padla
v morje cvetnih listov
ne da bi sploh vedela
kam se mi tako mudi
Sanna Tahvanainen
(roj. 1975)
* * *
Ceste se širijo in izravnavajo,
a kaj z vsemi temi privarčevanimi sekundami?
Zakaj se nam tako mudi?
K čemu potujemo –
ali od česa?
Iščem pot
brez množice obcestnih tabel, ki povedo le,
kako daleč je
do nekoga
nekje.
Marija Löfgren
(roj. 1971)
ČE
Če bi vsi potovali
okoli sveta,
se vpisovali v zgodovino,
kdo bi potlej dovažal mleko
trgovinam
in kdo bi metal pisma
v poštni nabiralnik moje drage?
Tobias Ander
(roj. 1973)
* * *
Ti si daleč stran
Vendar je moja ljubezen
tisočkrat večja
od te razdalje
Daj, vračaj mi ljubezen
vsaj za nekaj milj
Hanna Håkansdotter
(roj. 1975)
JULIJ
Pojdi na pot z menoj
pusti vse
vzami s seboj le svoje nežne ustnice,
ki šepetajo, da sem lepa
kot nori poletni travnik.
Živiva pod istim soncem,
vendar si želim,
da me doseže sončni žarek,
prav tisti, ki zdaj greje tebe.
Åsa Nelzén
(roj. 1966)
Znani in manj znani Stockholmčani izbirajo najljubšo pesem iz domače in tuje književnosti.
NEZNANI ANGEL
Hrepenenje angela!
Nekoč sem bil ...
Poglej me
Oblečem kot se pač oblačijo na tem svetu,
mojih peruti ni več videti.
Nihče ne ve, kakšen sem bil.
Ne poznajo me.
Kdo na cesti se me le še spomni?
Moji sandali so čevlji.
Tunika – hlače
in angleški blazer.
Povej, kdo sem.
In vendar sem bil nekoč ...
Poglej me.
Rafael Alberti
(1902-1999)
NEKOČ BOMO UMRLI
Nekoč ova umrla
ti in jaz
Vsi ljudje bomo umrli
in vse živali
in vsa drevesa bodo umrla
in rože na zemlji
vendar
ne vsi naenkrat
temveč zdaj eden potem drugi
tako da se bo komaj opazilo
Barbro Lindreg
(roj. 1937)
* * *
Armada nagelov se je zganila
da bi nevidno spremenila v vidno:
in vse to niti en dan prepozno
