Počasi je spuščala žaluzije na velikih oknih, da bi zasenčila prostor, ki ga je še močno, čeprav jesensko sonce bleščeče obsijalo, da so rumene in oranžne barve njene knjižnice še bolj veselo zažarele. Vključila je radio in poiskala svojo priljubljeno postajo. Kar poskočila je, tak polet ji je dala vzpodbudna glasba, ki se je razlegla po prostoru, potem pa se na peti obrnila v drugo stran in si skrbno ogledala rože, ki so razporejene vsepovsod okrog svoje cvetove uravnale prav proti njej, proti mestu, kjer je običajno sedela in otrokom izposojala knjige. Vse so še lepe, se je zadovoljno nasmehnila, a se vseeno odločila, da si jih ogleda pobliže, se jih dotakne in preveri, ali niso nemara žejne. Poplesavala je od ene do druge po taktu prijetne melodije, da so njena živobarvna pajčolanasta oblačila vihrala okoli nje in ustvarjala energijo, ki je polnila prostor še bolj, kot je to uspevalo nalezljivo poskočni skladbici z radia. Sklonila se je k eni in jo obrnila nekoliko proti soncu, ko je med dolgimi rdečimi kodri s kotičkom očesa zapazila, da so se vrata prav počasi, previdno odprla. To bo nekdo nov, verjetno prvošolček, je pomislila, saj starejši otroci vstopajo veliko bolj hrupno in sproščeno.
In res sta skozi komaj vidno špranjico v vratih plašno pokukali zvedavi očki na dolgolasi glavici, ki se je čez hip znašla nekoliko globlje v prostoru, ker so jo sončne barve, njegove najljubše, kar potegnile v notranjost, potem pa se spet prestrašeno skrila. Ko je postavica že hotela zapreti vrata za sabo, je zaslišala prijazno povabilo, naj vstopi, saj vendar ne grizejo ne ona ne knjige.
Ustnice na prikupnem okroglem obrazku so se raztegnile v nasmeh, olajšanja poln; očitno so tu doma razumevajoči, topli ljudje, je ugotovil.
»Pridi, pomagal mi boš poravnati knjige na tej polici, jaz pa se bom lotila tiste nad njo,« ga je povabila tako domače in pristno, da se je v hipu počutil kot ob svoji mamici ..., ki pa je bila zadnje čase tako žalostna … A spominjal se je časov, ko se je ob njej lahko tako smejal, da so mu tekle solze po presrečnih ličkih.
K sreči ga ni takoj spraševala po tem, v kateri razred hodi in kako mu je ime. To tako sovraži. Kadar mora takoj začeti govoriti o sebi in se počuti tako izpostavljenega. O, kako grozno, tedaj bi se najraje udrl v zemljo ali vsaj pokril z nečim tako velikim, da mu niti mali prstek na nogi ne bi molel izpod velikega pregrinjala. Ko bi lahko postal neviden, to bi bilo še najbolje!
Zaznala je, kako mu je odleglo. Znala je s takimi otroki, saj je dobro vedela, kako se počutijo. Iz lastnih izkušenj.
»Še dobro, da si rekla, naj poravnam te knjige. Lepše so kot tiste na zgornji polici. Nove so, lepo dišijo, tiste stare pa so strgane in smrdijo. In tega ne maram,« je priznal.
»Potem ti je na naši šoli všeč, ker je nova in lepa. Pa tudi strgana ni,« se mu je naklonjeno in malce šegavo nasmehnila.
Nič ni rekel, samo malo se je pomuzal. Očitno potrebuje še nekaj časa, da se bo navadil nanjo, se je prepričala v svoj prvi vtis o njem.
Naslednji dan je spet prišel. In naslednji tudi. Pravzaprav je začel hoditi v knjižnico vsak dan, največkrat po kosilu, ko so se drugi otroci običajno igrali na dvorišču. Zadržano je pozdravil, se napotil naravnost k policam, nekaj časa brskal med knjigami, potem pa eno izbral in sedel na udoben progast kavč ob vratih ter se potopil v njeno vsebino. Pametna glavica, je pomislila knjižničarka, pri šestih letih zna že brati.
Nekega dne je prišel še prej kot običajno, vidno vznemirjen, takoj je opazila, a ni rekla ničesar. Nemirno je hodil od police do police, vzel knjigo, naredil že nekaj korakov proti kavču, nato pa se spet vrnil k policam, knjigo odložil, vzel v roke drugo, prelistal po njej, potem pa zopet ugotovil, da ne išče te, jo postavil nazaj na njeno mesto in se ponovno lotil iskanja. Nato je nenadoma obstal, se zastrmel v platnice, na katerih je pisalo Ko se starša razideta, in iztegnil roko, da bi segel po knjigi, a si je spet premislil, naredil korak proč, potem pa se le vdal. Dvignil se je na prste in jo vzel s police ter začel brati. Že kar med hojo, tako je bil neučakan, da bi izvedel, kaj piše v njej.
Iz zamaknjenosti v delo, ki jo je tako potegnilo vase, da je za nekaj časa izklopila zunanji svet, jo je predramilo zadrževano hlipanje. Takoj je vedela, da to joka njen mali vsakodnevni obiskovalec. Vzela je robčke in tiho stopila proti njemu, da ga ne bi z naglimi koraki zmotila v njegovem bolečem čutenju in tako morda ranila kot pajčevina krhko zaupanje, ki se je v tem času uspelo stkati med njima. Brez besed je sedla k njemu in mu položila robček v roke, potem pa nežno in občuteno spregovorila: »Veš, tudi moja starša sta ločena in tudi jaz sem bila zelo majhna, ko se je to zgodilo.«
»Ampak nemogoče, ti si tako lepa in vesela in prijazna in zgovorna in imaš veliko prijateljev! Jaz pa sem žalosten, grd, jezen, neprijazen in nedružaben. Kadar me kdo ogovori, bi najraje kar izginil, se naredil nevidnega, gluhega, slepega, začaral, da me kar ne bi bilo. Drugi otroci imajo oba starša ves čas ob sebi, taka, ki se imata rada in se razumeta, ki živita skupaj, imajo en dom, so ves čas v njem in skupaj s starši, jaz pa imam dve družini, živim v dveh stanovanjih, kar naprej se selim iz enega v drugega, na šolskih prireditvah sedita moja starša daleč stran drug od drugega, pogovarjata se le po telefonu, pa še takrat sovražno, nimata se rada. Jaz pa ju imam tako zelo rad, oba!«
Še bolj glasno je zajokal, potem pa si solze obrisal in se poln upanja zazrl v knjižničarkine sočutne oči; kot bi jo prosil, naj začara ta svet, da bo tak, kot si ga želi, kot bi res za trenutek verjel, da ona to lahko stori, kot bi mu ostala le še vera v dobre vile.
Pobožala ga je po glavi in prebrala njegovo željo, tako na las podobno tisti njeni izpred toliko let, potem pa iz svojega notranjega zaklada izbrala najbolj sočutne besede, kar jih je premogel: »Seveda ju imaš rad in najbolj naravno je to, kar si želiš. A na žalost ni ne v tvoji ne moji moči, da to spremeniva. To lahko storita samo tvoja starša, če se bosta tako odločila. A zagotavljam ti, da njune ljubezni nisi izgubil in je tudi nikoli ne boš, ker tako krasnega fantka, kot si ti, preprosto ni mogoče ne imeti rad.«
Ujela je rahlo razočaranje v njegovih očeh, še vedno vlažnih od vročih solz, trenutek zatem pa tiho, boleče sprijaznjenje. A ko je dvignil pogled proti njej, je videla, da je sprejel to, kar mu je želela sporočiti. Saj je navsezadnje verjel vanjo kot v dobro vilo! Objel jo je okoli ramen in zaznal vonj njenih las; spomnil ga je na vonj tistih dobrih bonbončkov, zavitih v svetleč, pisan papir, ki jih je vedno tako poželjivo opazoval na vejah novoletne jelke, tiste v nekdanjem skupnem domu. Otrl si je še zadnjo solzo in jo pogledal z očmi, polnimi novega upanja: »Dedek Mraz spet pride, zdaj vem!«
