Včasih se zdi,
da se svet ne vrti,
da ni sna
in ne jutra.
Včasih se zgodi,
da te kar ni,
nihče te ne prebudi,
ne zapusti.
Včasih se rodi
misel ujeta,
potem so laži
kot struna napeta.
Včasih pa te želi
nekdo kar objeti,
takrat moraš
nemo srce odpreti.
ZVEZDA
Stojiš na prstih,
skušaš ujeti tišino,
ki nemo visi nad tabo
in vabi v nočno brezvetrje.
Čutiš, kako diha
tista zvezda,
daleč na obzorju,
v napoto
naključnim utrinkom?
Kakor slepec brez misli
obsediš in zreš,
ne veš in ne razumeš,
zakaj moraš v nebo,
k zvezdi,
ki samo je.
Noč se bo zbudila,
rosa na očeh predramila,
trenutek neba
se bo stresel.
Zvezda bo obstala,
obsijala sivino
in čakala,
da stopiš na prste.
SNEŽENI MOŽJE
Sneženi možje se postavijo v vrsto.
En drugemu štejejo gumbe.
Tipajo si korenčkaste nosove
in poslušajo bitje metle.
Stopajo tiho po gazi,
drug za drugim,
z visoko dvignjenimi klobuki
in mrkimi obrazi.
V noč gredo.
Vsi beli, gumbasti in korenčkasti.
V nebo gredo.
Domov.
Snežene žene so
zvezdnate snažilke,
čakajo na metle,
da se rešijo.
Domov.
ZVEZDNATA PESEM
Nekega dne sem znala peti.
Tudi on je pel.
Pesem sanjave trave.
Prelivala se je skozi vejevje in
prodirala skozi snope plesoče višine.
Metulji so obstali,
zemlja je vztrepetala.
Pesem je plavala kot ponorela voda
in lizala debla krhkih bitij.
Oči neba so zapirale veke,
težke od hrepenenja po harmoniji
bežnega sveta.
Nekega dne bom spet pela.
Tudi on bo pel.
Mežikala bova v to votlino
in iskala svoj odmev,
da naju ponese visoko …
do zvezde.
