Dolgo so tlele v njem neuresničene sanje iti na svoje. Imeti košček zemlje in biti sam svoj gospodar.
Bil je podnajemnik, odkar sta se razšla. Vedel je, da mu ni zvesta, a se je težko odločil za razvezo zaradi sina. Ko je postajala vedno bolj okrogla, se je z grenkobo umaknil. Ničesar ni odnesel s sabo, ne zahteval.
Najemnina je bila visoka. Redno je plačeval preživnino za sina, ga vabil. Za tolažbo si je nabavil črnega kosa, ki mu je žvižgal in žvrgolel. Tudi sam je brenkal na kitaro, prebiral knjige, brez katerih ne bi zmogel. Nemir je odganjal s sprehodi, treningi, športom.
Venomer je tuhtal, kako bi se rešil zatohlih sten, utesnjenosti in zadihal v prostosti. Denar je hitro kopnel. Delal je tudi ponoči, na računalniku, čakal na naročila.
Imel je lep poln globok glas in čisto izgovorjavo. Nekoč je odšel na avdicijo in dobil prvo službo kot napovedovalec. V tem poklicu je užival, pilil besedilo, vsak vokal posebej, da je zvenelo. Rodil se je sin in njej ni prijalo, da je odhajal ob zgodnjih jutranjih urah. Pozneje je bil novinar - dopisnik. Tudi to delo ga je veselilo, vsako besedo je tehtal, vsako dogajanje kritično presojal. Za nekaj let bi moral službeno v tujino, a mu je zabranila.
Sam je, podnajemnik. Razmišlja o zemlji. Kupil jo bom. Edina je, ki ti je zvesta in te ne razočara nikoli. Štedil bom, še bolj zavihal rokave in se odrekel marsičemu. Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača. Kot pravi stari pregovor. Začel je mesečno varčevati manjše vsote. Bil je trdno odločen začeti znova.
Dolgo je štedil, preden je začel prebirati oglase in iskati zemljišče. Ne sme biti predaleč. Hočem imeti tudi grede, da si bom kaj posejal, pridelal. A biti mora gradbena parcela. Ko si bom opomogel, bom gradil. V bližini so bile cene vrtoglave, na višji legi dostopnejše. Gor ga je vleklo, kjer je ozračje čistejše, kjer je mir, več svetlobe.
Končno je zasledil oglas. Gradbena parcela zunaj mesta na višini sedemsto metrov. To bo nekaj zame. Zajame sapo. Takoj se odloči za ogled. Kmet mu pokaže odmerjene are. Svet je rahlo nagnjen od ceste, je nekaj drevja, trava, primerno za gradnjo. V bližini je že več novih stanovalcev. Cena se mu zdi ugodna in takoj se dogovorita.
Dozdeva se mu, da je v hipu našel svoj varen kotiček, kamor se bo zatekal. Zahajal je tja gor in že v jeseni so mu preorali zaplato zemlje, da bo spomladi sejal. Kupil je prva semena in čakal, da vzkali in zraste. To je bil zanj nov svet – čudežni svet klitja in rasti. Često se sklanja k zemlji, se dotika listov, zelenja, vdihava.
Mati je bila začudena, ko je prinesel domov prvo rastje - rukolo kar skupaj s plevelom. Ni mogla verjeti svojim očem. Mislila si je, da je to le igra, in mu očitala, da je zapravil denar, namesto da bi varčeval in si kupil manjše stanovanje spodaj. A to le potihoma v sebi. Bil je ponosen, vidiš, kako košato mi je zraslo. Ježeš, ježeš, si res sam pridelal? Veš, to je šele začetek. V resnici pa je bila srečna, da se je oprijel zemlje. Zemlja priklene, ne bo se izgubil, nikoli. Sama je rasla v mladosti na majhnem gruntu. Rada je plela, žela in hodila bosa vse poletje. To so spomini, ostaneš skromen in hvaležen za vsak kos pridelanega kruha.
Minilo je leto, dve. Posadil je nekaj dreves, se učil vrtnariti in se veselil vsake bilke. Rasla mu je solata, blitva, fižol. Vedno več vrtnin, včasih je koga prosil za nasvet, tudi mater. Ni skrival veselja in vedno bolj je sanjal o svojem domu, o hiški na samem. Svežina mu je prijala, spoznal je gostoljubnost domačinov in vodo iz domačega zbiralnika. Naravna, ki jo piješ z užitkom.
Na vasi je nekoč srečal mojstra, ki je znal sestavljati in razdreti montažne hiše. Pripovedoval mu je o svojem delu. Na mah je začel razmišljati. To bo ceneje in les je še bolj zdrav. Ogrel se je in zvedel za planinsko kočo v gorah, ki je naprodaj. Ogledati si jo moram. Povabil je mojstra. Lesena z dvojnimi stenami, izolacijo, nadstropjem, opremljena. Zadovoljna sta. Še dobro ohranjena, jo oceni mojster. Je realno ocenjena? ga zanima. Cena hišice je nizka, ga tolaži, a prestavitev je dražja. Najprej moramo postaviti dobre temelje, izkopati zemljišče, narediti ploščo, kamor bo postavljena. Počasi in preudarno, ga pouči. Hvaležen je dobremu človeku, ga občuduje. Kaj vse zna in zmore? Vse vrši v njem. Je kot drevo, ki ga veter mrši. Kot morje, ki ga valovi premetavajo. Žvižga in poje, vse obenem.
Kot bi se mu odvalil kamen s srca, a mu seda teža bremena na ramena. Bom zmogel? Bo kredit zadostoval? Ga bom sploh dobil v teh kriznih časih? Bom imel še delo? Vse to mu roji po glavi. Zvečer razmišlja, tuhta. Mi lahko kdo pomaga? Ne, takšnih prijateljev nimam. Le delo me lahko reši, delo. Sam sem.
Mati vselej misli nanj. Poredko jo obišče, daleč je. Takrat je srečna. Črn kruh je na mizi, tega ima najraje. Ni jih razvadila. Že dolgo je vdova. Čuva družinsko gnezdo, davne spominke. Otroka je ne nadlegujeta, ima skromno pokojnino. Zna varčevati, stiskati, se odrekati.
Čaka, da jo pokliče, se ji oglasi. Začuje radosten glas sina. Našel sem hiško. Lesena je, sveže diha in še vre iz njega. Mati je vznemirjena, dolgo razmišlja. Tehta. Se je prenaglil? Kako bo zmogel? Čuti, da je v stiski, a je ni prosil. Hiša stane mnogo, so nepredvideni stroški. Le kako bi mu pomagala? Imam nekaj prihrankov za nujno, nepredvideno, nepričakovano. Hoče na svoje. Moram mu priskočiti na pomoč. Vliva ji voljo, upanje, da bo sin končno na svojem. Misel na zemljo ji zdravi dušo. Povezana je s kamnom, glino, vonjem težke ornice.
Pokliči ga, ji veleva notranjost, tvoj je, mati si! Pove mu, da mu je pripravljena pomagati, a pomoč je skromna. Kolikor bo zmogla. Mati, ali res lahko? Glas mu drhti, čuti, da si je za hip oddahnil, hvaležen je. Postane ji toplo pri srcu. V hipu sta oba srečna. Svetloba ji zasije z lica. Lepa je, kot je bila nekoč njena mati, ko jo je tolažila.
Skromen otročiček je bil že v mladosti. Bal se je za svoje ponošene hlače. Ne dam jih, še jih bom nosil, moje so! Bila je že krpa na krpi. Potem so mu razpadle, kot je Vidku razpadla srajčica. Dedi na Koroškem je bil ponosen nanj. Pel mu je in ga zibal na kolenih hola-drija-dra-hola-drija-drom … Kar temu fantiču bi izročil grunt, ji je prišepnil. Ta ljubezen do rodne grude ga gotovo podzavestno spremlja in ga nagovarja že vse življenje. Korenine ne sahnejo, globoko poženo. Bico je dolgo držal za krilo. Hodila je zelo počasi. Mračilo se je. Skrbela jo je večerja. Pojdite naprej in zanetite v pečki, nas je priganjala. On pa ne in ne! Nikamor, nikamor brez bice! Še močneje se je oprijel njene janke.
Silno jo skrbi koča. So že zbetonirali temelje? Bo podkletena? Je les še dovolj trden? Kaj pa pozimi, ko tuli veter? Zapade visok sneg? Mu mraz ne bo mogel do živega? Gotovo je na vse to že pomislil? To je vendar bivalna koča, ki se lahko tudi pozimi dovolj ogreje.
Nenehno razmišlja in se čudi sinu. Kaj ga le žene tako visoko? Se bo privadil? Mestnemu hrupu bo ušel, zadimljenosti. A stroški za enega, ne bo predrago? Ni več mlad, kaj me le skrbi, si bo že našel primerno, ni šment. Saj dom je vendar največja sreča. Spet se spominja svoje mladosti. Hiša krita s slamo, skodlami. Les diši na podstrešju, v skednju, izba je lesena, le kuhinja zidana. Leseno je orodje, celo lesene žlice. Vse mehko, toplo, domače. Tudi ta lesena koča jo spominja na dom. Prihajala bo na obiske in uživala poleti, v jeseni, tudi zime se ne boji. Doma je zapadel sneg do pasu in so gazili v šolo, k polnočnici. Takrat je bilo obilo snega, zameti, zametene poti.
Razstavljajo planinsko kočo v gorah. Mojster skrbno pregleda tramove ostrešja, okna, vrata, vsako deščico, vijak. Dotrajano izdvaja. Nekaj bo treba zamenjati, dene, a ne veliko. Temelji za novogradnjo so pripravljeni, delo teče. Koča počasi raste. Srečen je, samo on občuti to brezmejno srečo. Hiško že vidi pred sabo. Kmalu bom na svojem, pod svojo streho ob varnem ognjišču. Nezavedno se korenini kot se koreninijo posajene jablane, češnja, oreh. Zadihal bom v naročju zelenja, cvetja in trav. Počasi si bom oddahnil v svežini gozdov, med pticami, srnami. Ob robu gozda že dišijo divji klinčki daleč naokrog. Moje prečute noči bodo kmalu pozabljene, oči se mi bodo zopet zbistrile med košatimi krošnjami. Tukaj je še mir, prvobitnost.
Za prijetnimi sanjami vstajajo trudni dnevi. To so le prehodne skrbi, se tolaži. Priključki za vodo, električne žice, ogrevanje, medmrežje, pošta. Z mojstrom se dobro sporazumevava, krasen človek je. Pošten, res se je potrudil, ničesar mi ni podtaknil, zamolčal. Tukaj je kuhinja z omaricami, posodo, ogrevanje na elektriko, plin. V kotu mogočna miza s sedeži, okna s polknicami, zavese, zastori, ob dimniku gašperček, še manjka peč za zimsko ogrevanje. Stopnice vodijo na vrh, dva obsežna balkona, v predsobi police za odlaganje, kopalnica s tušem. Tla so svetla, pološčena, ne more se načuditi. Grajena je za goste, so prenočišča.
Razposlal je nekaj fotografij koče, še urejal, dokupoval in se počasi pripravljal na selitev. Minila je zima, pomlad se je prevešala v poletje in vrtne grede so se razrasle z bujnimi plodovi. Čimprej moram na svoje, se otresti visoke najemnine. Počasi je začel prevažati in prvič prespal v koči. Prebudil se je okrepljen. Spanec je bil trden, globok, telo spočito. Svoje bom povabil, morajo videti, se je odločil.
Dočakala je sinovo vabilo. Končno se selim na svoje. Vabim vas vse, pridite! Silno je radovedna. Ne predstavlja si sinove hiše z okoljem. Na fotografiji je vse drugače.
Še vedno se ji zdi, da je po čudežu uspel. Nikoli si ni mislila, da hrepeni po zemlji, po življenju v naravi v samoti.
Počasi se vzpenjajo po serpentinasti poti vedno više. Na vasi zvoni poldne. To je dobro znamenje reče, zdi se ji svečano. To je Sv. Ana se zave, zavetnica vaščanov. Naj mu podeli zdravje in srečo, si šepeče. Ustavijo se na peščeni ploščadi. Sinovo zemljišče, sveta tla. Prirasla so mu k srcu, to vsi začutijo. Koča je spodaj, umirjena, spokojna. Vabi jih rdeča streha z dimnikom, leseno ohišje.
Spuščajo se po novo stesanih stopnicah z ograjo. Pri vhodu si oddahnejo ob čvrsti mizici in hrastovih čokih. Na steni je hišna številka in velik kovinski termometer. Kljub poletni pripeki je tukaj sveže-prijetno. Po bregu daleč navzdol košati listavci, grmovje in jase. Bučke z vrtnih gredic se leskečejo v zlatorumeni barvi z ogromnimi cvetovi. Tudi znotraj je zračno, les diši po smrečju, smoli, terpentinu. Vse stene, polknice, tla. Dvojna vrata na obsežen balkon po celotni širini. Hipoma se umakneš in si skrit, nekje zakrit, a vendar obstajaš. V popolnem miru počivaš, polni te davnina, prvobitnost.
Zvečer ostaneta sama. Prenočila bo nekaj dni. Zdi se ji, da se je znašla na neznanem kraju, popolnoma neznani celini, na neodkritem delu sveta. Odmaknjena, kot bi se znova rodila. Mrači se, v bližini zapoje ptica. Jo čuješ, dene on. Spet zapoje, prisluhneta. Glas je tako čist, kot so zvezde na visokem nebu. Po dolgem času se je nebo odprlo na stežaj in tudi najmanjše zvezdice so velikanke in jima sijejo naravnost v dušo. Ta večer ji ostaja kot molitev in božja pot in zahvala za nov mir v duši.
