O, vsi ti koloseki!
Vse je približno.
Odpirajo se vrata.
Zemlja se čudi nebu.
Ni me strah.
Pa vem, da bom še trepetal.
A kdo bi mislil na jutri?
Iz neravnotežja me miri
beseda.
In zaokrožujejo se odprte stvari.
* * *
Predal se bom tujemu duhu,
sprejel in ga odgnal.
Moj veliki prijatelj se smehlja.
Prihodnji dnevi bodo v ravnotežju.
In vse bo čisto nazadnje prišlo na isto.
Ne vznemirjaj se!
Kje so tvoje niti, Bog –
ali ne plavam v tebi?
* * *
O, težko gredo besede v nebo.
Pa vendar navzgor gledam,
s pomočjo popolne predanosti.
Ločila sta se zemlja in nebo,
a imam pogled, imam molitev.
Tiho prihajajo, slep in gluh jih iščem.
Toplo mi je in to je za danes dovolj.
* * *
In ko bom spet padel,
me poberi.
Saj čutim nit, pa vendar plavam
v tvoji ljubezni.
Samo umiril se bom
in bom spet našel nekoga.
Med padanjem in pobiranjem
je globoka vez.
Med preizkušnjami in zmagami je boj,
odločitev in vdano priznanje,
da sem samo človek.
* * *
Ne bom več živel v prazno.
Udarci – prazni?
Muke – prazne?
Strah – prazen?
Imam načrt, ki si ga nisem dal sam.
In ko vdano razmišljam,
se umiri pesem v spev.
Neravnotežje sili,
a mir je močnejši
v razgibanem svetu nespokorjenega dolga.
* * *
Zrak je smeh.
Hladen veter piha,
zaokrožujejo se najpomembnejše stvari.
A vse je odprto
in odprta so vrata trpečim.
Kje je moj načrt?
Vse niti zemlje, vsi njeni žarki
so zapisani na nebu.
Dragocena bitja smo,
vse ostalo bo požrla noč.
In ko si sam, se smeješ z zrakom,
hladen vetrič piha, nisi sam.
* * *
Padel sem na dno besede.
Rad živim ravnotežje,
krhko se borim zanj.
Veselje se išče.
O, kako lepa so drevesa!
O, kako polni glasovi.
A jaz sem padel
in pijem zaokrožujočo tekočino.
Že dolgo iščem tla,
a gledam v nebo.
* * *
Golčim veselje
zvezan in razpet
med zemljo in nebom.
A le en pogled in vse je jasno.
Vse gre gor
in le malo časa imamo ljudje
za svoje želje.
Prevlada načrt.
Zvezde gibljejo po njem,
kaj ne bi ljudje,
ko pridejo iz nehotenih ovinkov?
* * *
Če me ni, ni težav.
Zato se odpovedujem samemu sebi.
Tu se začenja ljubezen;
ko se manjšam,
lahko tečejo tokovi po svoje.
Zato se umirim in predam
velikim silam zvezd,
ki prinašajo briljante.
* * *
Ni udarcev: Kako to?
Ljudje so dobri.
Mlini so se ustavili
in zrna pošiljajo poganjke v zemljo.
Širi se milina barv.
Nekdo drug sem: Srečen.
* * *
Tiho razumevam.
Ne, ne razumem.
Le umiril sem se
v sprejetju bogastva.
Lahkota se mi ponuja
kot zapeljiva kača,
ki bi me spodnesla s tira resnice.
A ostajam zvest globokim poljubom duše.
O, dogaja se.
In v vsem prepoznavam njega,
ki je vse.
In tiho se vračam.
In tiho razumevam.
* * *
Húdo se polašča
samotnega popotnika.
A gleda v nebo.
Iz temne jame kliče
in vidi svetlobo,
sprejela ga bo, ko bo očiščen.
Daroval bo muke za pogane.
* * *
Ozri se! Tam!
Glej nebeško vojsko!
Zamegljena naključja,
volja preresna;
O, zemlja, kdo te je odrešil?
* * *
Glej, pomlad se širi s svojimi vonji
in sončnimi dnevi.
Glej, ljudi imaš rad …
O, malo zrno ljubezni si
in padel si v humus
in komaj čakaš, da greš.
* * *
To ljubo naključje!
Vse je naenkrat prišlo na pravo mesto –
Zaokrožil sem misel in zdaj je vse prav.
Daleč prodirajo žarki moje gravitacije,
še dlje moč pogleda v nebo.
Zato me ni, čisto naključno …
* * *
Skriti podtalni grozeči napad.
Kje so briljanti, ki jih pošiljajo zvezde?
Brani me nebeška vojska
in zlo bo odpadlo.
Poganska vera v ego.
Kopice poganov.
A na drugi strani
zmagujoča ljubezen angelov,
ki čisti odmišljeno prihodnost.
* * *
Še taka stiska –
nad nami je nebo.
In v njem Odrešenik
in vsa nebeška vojska.
Pogani rijejo po zemlji,
v zmoti samoodrešitve.
Jaz pa gledam tja,
odkoder prihaja rešitev,
žlahtna kapljica zdravila,
ki ozdravi vse.
* * *
Vse mi manjka:
Manjka mi objem.
Tako tavam od oblaka do oblaka
in sam sem, nem …
Saj nikoli nimam vsega,
ranjen sem in zapuščen,
a ne bom se ustavil:
Tukaj srečen s tabo sem.
* * *
V ušesih zvenijo besede ljudi.
V mislih besede z razpela.
Izgubljeno iščem svojo misel,
v premnogih tavanjih tipam za znamenji.
Preveč naenkrat.
Kot bi bil otrok, ki ne more razumeti,
pa mora vseeno odrasti.
* * *
Zemlja me ne more odrešiti.
Šel sem na kolena.
Skupaj z nebom obstaja prostor.
Iz brbotanja vode.
Iz volje ljudi
se silnice srečujejo v dobrem.
A kdo bedi nad sleherno mislijo
in kdo ljubeče spremlja vsakega človeka?
Brbot vode, oblaki so duh,
znamenja so vedno bližje zvezdam.
* * *
Danes je zagugan v sončno popoldne,
vest me svari pred skrajnostmi.
Zamegljena je,
a tiho govori v prid vesoljnega.
Ne bojim se več napuhnjenih,
ne egoističnih, ne pridobitnih.
Postavil sem se z vsem orožjem duha
za glas, ki govori.
* * *
Ravnotežje giba nihanje,
dokler ni preveč.
Potem gre vse nazaj
in nazadnje je mir,
kakor je bilo v začetku.
Ne prijateljujem s pogani,
nihanja so prelahkotna.
Maliki so trdi kot beton,
ko se utapljajo njihovi temelji.
Ostal sem sam
in niham v ravnotežju.
