ZORK
odlomki

* * *

Čez nekaj dni je bila Eli cel dan sama doma. Kljub temu da se je gospodinjskim opravilom največkrat poskušala izogniti, se je celo dopoldne zamotila s pospravljanjem hiše, pozneje pa s kuhanjem kosila, da bi pozabila na neprijeten občutek, ki jo preveval že vse od jutra; večkrat se je zazrla skozi okno, saj so vremenoslovci napovedali poslabšanje vremena z dežjem in pogostimi nevihtami.

Od zadnjega obiska v bolnišnici so se njene sanje o Sari le še stopnjevale, a tako resnične kot prejšnjo noč še niso bile. V njih se je prikazal planet podoben Zemlji, a vedela je, da to ni svet, na katerem živi; čeprav je bila okoli nje trda tema, je čutila, da ni sama, in skupaj z nevidnimi spremljevalci je opazovala množico zvezd na planetu. Nenadoma se je ena od njih odlepila od ostalih ter ji poletela naproti; Eli je v hipu prevzel občutek, da ji bo nevidna moč rdeče zvezdice, ki je bila vse bliže, raztrgala telo, a ko je bila že skoraj ob njej ..., se je nenadoma prebudila v svoji postelji. Srce ji je sunkovito bilo in tresla se je, kot bi stala sredi najhujšega mrazu, da se je le s težavo umirila in ponovno zatisnila oči; a sanje se tisto noč niso več vrnile.

Bilo je že pozno popoldne, ko sta prišla domov oče in mama in navkljub temu, da ju je dež dodobra premočil, sta bila dobre volje. Eli ju je presenetila z piščanjčimi zrezki in rižem, za posladek pa z jabolčnim zavitkom, da jo je pohvalil tudi oče, ki je sicer slovel kot izvrsten kuhar lovskih specialitet.

»To je bilo pa naravnost izvrstno,« ji je dejal, ko ji je pomagal zložiti posodo v pomivalni stroj.

»Je bil zavitek narejen po babinem receptu?« je vprašala mama in utrujena sedla na manjši kavč.

»Seveda in v njenih zapiskih sem našla še kar nekaj jedi, ki jih bom kmalu skuhala,« je bila vesela pohval njuna hči.

Resda so bili sredi poletja, a zaradi gmot gostih, sivih oblakov, ki so napovedovale nevihtno noč, se je že pozno popoldne stemnilo. Preostanek večera se je poskusila zamotiti z gledanjem televizije, brskanjem po spletu in partijo šaha z očetom, a vse je počela nezbrano, saj se je njen neprijeten občutek proti večeru le še okrepil.

»Aha, daje te sprememba vremena,« je ugotovil oče, ko je po nepotrebnem izgubila že dobljeno partijo in hči mu je le prikimala. Nebo so osvetlile prve strele in že ob prvem grmenju je kot ponavadi zmanjkalo elektrike.

»Pa saj ni res,« se je razjezil Elin oče, ki je zvečer pogosto sedel za računalnik, da bi dokončal delo za službo. »Jutri bom napisal ostro pismo Elektro družbi,« je še kar godrnjal, medtem ko je pripravljal sveče. »Odkar so postavili novo transformatorsko postajo, je tole postalo prav nevzdržno.«

Eli so plapojoče sveče ter tišina kmalu uspavale in ura še ni odbila deset, ko je staršem zaželela lahko noč; še sama ni vedela, zakaj je ob tem oba močno objela ter zašepetala: »Rada vaju imam.« Od nepričakovane prijaznosti sta se starša začudeno spogledala, a svoje misli zadržala zase, dokler ni zaprla vrat svoje sobe.

»Upam, da bom danes trdno spala,« si je zamrmrala, ko se je v svetlobi baterije pripravila za spanje, »za sanje sem pa itak preutrujena. Pospravljanje in kuhanje ni tako enostavno,« je še zazehala in ugasnila lučko. Zvok dežja in zamolklo grmenje sta ju kmalu zazibala v trden spanec, ki pa ni trajal dolgo.

Spet je lebdela v temi in skupaj z ostalimi opazovala neznan planet, obdan z nevidno pregrado; ta je nepovabljenim obiskovalcem preprečevala pot naprej in njeno pozornost je pritegnila majhna skupina rdečih zvezd. Navkljub bojazni pred neznanim si je želela priti bliže in kot v odgovor na njeno željo so zvezde zažarele še močneje in najsvetlejša izmed njih se ji je začela naglo približevati. Eli je pograbil neviden tok in jo ponesel globoko v osrčje pregrade, kjer se je ustavila in osuplo opazovala zvezdo, ki je pred njenimi očmi počasi pridobila človeško podobo ter spregovorila: »Lepo te je spet videti, sestrica.«

»Sara?« je Eli nejeverno zašepetala in morda je minilo le nekaj trenutkov ali pa cela večnost, preden je lahko spet spregovorila. »Kaj se dogaja? Kako je to mogoče? Zdi se mi, da ne sanjam, a druga razlaga ni mogoča.«

Sarina podoba se je nasmehnila in z mehkim glasom je odgovorila: »Si v sanjah, a ... Oh, Eli, kako vesela sem, da sem te končno priklicala.« Za hip je utihnila, saj je tudi njo presunilo ponovno srečanje s sestro, a se brž spet zbrala. »Si v sanjah, a vseeno ne sanjaš in zmedena nisi nič bolj, kot sem bila jaz, ko sem pred šestimi leti prišla sem.«

Eli je potrebovala nekaj trenutkov, da je doumnela pomen sestrinih besed, a že hip zatem se je iz nje kar vsulo: »Kaj si? Morda Sarin duh? Se te lahko dotaknem? Kje sploh sva in kako sem prišla sem? Zakaj ...«

»Hej ... hej ... utihni že,« je Sara takrat ostro presekala poplavo njenih vprašanj in na njenem obrazu ni bilo več sledu prijaznosti in topline. »Žal nimava veliko časa in prosim te, da me več ne prekinjaš.« Čeprav je v njej kar vrvelo od razburjenja, je Eli vendarle utihnila in napela ušesa.

»Vse, kar ti bom povedala, je resnica in prosim te, da mi zaupaš,« je začela Sara. »Moje telo je še vedno na Zemlji, a jaz, moja duša, moje zavedanje že zadnjih šest let živi v drugem telesu na planetu, ki leži za menoj. To je planet Zork in čeprav je podoben Zemlji, je življenje na njem precej drugačno, kot si ga vajena.« Za hip se je obrnila nazaj proti planetu, nato pa nadaljevala. »Po nesreči sem se nenadoma znašla na tem planetu in tudi sama sem bila sprva zmedena ter prestrašena; a čeprav še danes ne poznam cele zgodbe, ti lahko povem, da se je moja duša oziroma moj Dih z dovoljenjem Čuvarja preselil na planet Zork. To ni nič neobičajnega, saj se dih ljudi stalno seli, a ponavadi se to zgodi šele po smrti telesa, ne pa že prej.«

»Kaj pa jaz?« je z razburjenim glasom vzkliknila Eli. »Saj nisem mrtva ali pa v nezavesti. Ravnokar sem zaspala.«

»Dih lahko zapusti telo tudi med spanjem in temu pravimo sanje ... A pustiva zdaj to. Dejstvo je, da že vse od nesreče živim na Zorku in dokler me Čuvar ne spusti nazaj, bom ostala tu; do takrat bo tudi moje telo na Zemlji v nezavesti.«

»Čuvar? Kdo hudiča je ta Čuvar, o katerem govoriš ?« ji je jezno vskočila v besedo Eli. »In zakaj te ne spusti nazaj? Ali ne ve, da te doma vsi čakamo in živimo le za dan, ko se boš zbudila?«

»Oh ... Ne prekinjaj me, zares se nama mudi,« jo je še enkrat prosila Sara in z pogledom ponovno ošinila planet za seboj. »Verjemi, da sem že večkrat poskusila vzpostaviti stik s tabo in ne vem, če mi bo še kdaj uspelo. Tukaj živim s skupino ljudi, med katerimi so tudi prišleki z drugih planetov in prav vsi smo prišli sem z dovoljenjem Čuvarja ter določeno nalogo. Sicer nisem prepričana, a zdi se mi, da je moja naloga pripeljati na Zork tebe in ne morem se vrniti domov, dokler tega ne storim.« Vse pogosteje se je ozirala na planet za seboj in Eli se je zazdelo da sij, ki obdaja njeno podobo, počasi slabi.

»Tukaj sem le zato, ker moje telo na Zorku ta trenutek v posebni vrsti spanca, ki pa se bo kmalu končal in morala bom nazaj,« je dodala. »In če se bom vrnila sama, bom za vedno ostala tu!«

»Ampak kaj hočejo od mene? Kaj bom počela tu?« je osuplo vprašala Eli in skušala umiriti zmedo v svoji glavi; vse, kar je slišala v zadnjih minutah ...

»Tega žal ne vem, a če te Čuvar želi pripeljati na svoj planet, pomeni, da ima nalogo tudi zate in naša voditeljica mi je zagotovila, da se bova po njej lahko obe vrnili na Zemljo.«

»Kaj pa se bo zgodilo z mano na Zemlji? Oziroma mojim telesom; se bova vrnili, še preden se zjutraj zbudim?«

Sara je sklonila pogled in tiho odgovorila: »Če greš z menoj, se tvoje telo do vrnitve ne bo prebudilo. Kot moje bo počasi utonilo v nezavest.«

Eli je šele po nekaj trenutkih tišine grenko izrekla, kar sta vedeli obe. »Očka in mami bosta uničena, saj sta bila že zaradi tebe čisto obupana.« Postava pred njo je skrušeno prikimala in morda je prav zaradi tega v naslednjem trenutku odločno dodala: »Ampak vem, da bosta preživela in njuna bolečina bo poplačana, ko prideva obe nazaj.«

»Oh, vedela sem da mi boš pomagala,« je olajšano zavpila Sara in na njen obraz je za hip legel širok nasmeh. »A zdaj morava zares pohiteti. Če me zbudijo, še preden se bova združili, bo vsega konec že pred začetkom.«

»Povej mi, kaj naj naredim,« je odvrnila Eli in poskušala umiriti napeto pričakovanje v sebi; odločitev je padla in zdaj ni bilo več poti nazaj.

Sarina podoba je prikimala in zaprla oči. S Tami sta večkrat vadili postopek združitve in v spominu je še vedno slišala njen glas. »Vajina združitev bo potekala pod vlivom močnih čustev, ki pa jih boš morala odriniti, saj bo vse odvisno le od tebe.« V mislih je še enkrat ponovila, kaj mora storiti, nato pa zašepetala: »Zapri oči in ne misli na nič; verjamem, da je to v tem trenutko zelo težko, a brez tega ne bo šlo. Odgovore na vsa vprašanja boš dobila kasneje.«

Eli jo je poskušala ubogati, a ob poplavi vsega, kar se je zgodilo v zadnjih trenutkih, je bilo to skorajda nemogoče. Pred očmi so se ji kar naprej vrstile podobe očeta in mame, Sare in njunih teles v bolnišnici, ko je nenadoma začutila, da je v njo, v njene misli, vstopila še ena oseba.

»Pomiri se, to sem jaz,« je spregovoril znan glas v njeni glavi, »zapri oči ter dovoli, da ti pomagam.« Njene misli so se umirile, kot bi jih odrezala z ostrim nožem, in že napol v spanju se je prepustila Sari, ki jo je nežno ponesla skozi pregrado in naprej proti oddaljenemu planetu. Eli je vstopila v Zork.

* * *

Vojaki so v tišini, ki jo je le sem ter tja prekinila jezna psovka ujetnikov, pripeljal Jona do kletke. Hodil je pokončno, kot mož, ki ve, kaj je resnični pogum, in ko je ugledal ženo ter sina, jima je ponosno zaklical: »Ne jokajta! Ne privoščita tem zverinam takšnega veselja.« Najbližji vojak ga je že hip zatem udaril z ročajem meča, da je padel v pesek in kakor staro vrečo so ga zvekli skozi vrata, vse do klopi, kjer so bili pripravljeni dolgi jermeni. Tam je Jon še enkrat pokazal, kako umirajo možje. S silnim naporom se je otresel stražarjev in še preden so se lahko pobrali s tal, sam legel na desko, na kateri je umrl tudi njegov oče; v tistem trenutku se je iz Mikinih prs utrgal še zadnji krik, da jo je poiskal s pogledom, se za trenutek zadržal na sinu, ki bo odrasel brez njega, in že so ga stisnili jermeni, ki so se mu zarezali globoko v kožo. Ostal je sam, saj so vojaki naglo stekli iz kletke. Čeprav se ni bal bolečin, je globoko v sebi trepetal; želel si je, da bi bilo že končano in upal, da bo umrl tako pokončno, kot je živel. V zrak se je zarezal glasen vzklik. Grag je izdal ukaz za nadaljevanje.

Tami je tiho stopala po dolgem hodniku in nedaleč pred seboj zaslišala jezen glas. Previdno je naredila še nekaj korakov in prišla do večjega prostora, kjer je sedel starejši vojak. Pred njim je na leseni mizi stal večji vrč, v katerem je bilo lahko le vino, saj je mož nerazumljivo brbljal: »Kas mora ostati … tukaj … Pač ne bo videl predstave … Drugi pa lahko … In to vse zaradi vas, zalega,« je jezno zakričal in sunkovito vstal. »Samo zaradi vas sem tukaj in to mi boste plačali.« Zgrabil je dolg korobač in obrnil ključ v enih izmed mnogih vrat; a še preden jih je odprl, je za seboj zaslišal nenavaden šum.

Presenečeno se je obrnil in se s široko odprtimi očmi zastrmel v stol, ki je lebdel tik pred njim; še preden mu je uspelo ugotoviti, če je to morda le posledica preveč popitega vina, je stol že treščil po njegovi glavi in oblila ga je tema. Tami je skočila izza vrat, preskočila negibno telo ter zaklicala: »Kurak?«

»Tukaj sem,« je odvrnil Kurak in se široko nasmehnil, ko je skozi vrata vstopila znana postava. Tami se je zgrozila ob pogledu na podpluto telo in naglo ga je prijela pod roko ter mu pomagala vstati. Ker sta vedela, da zdaj ni primeren čas za pogovor, sta urno zapustila smrdljivo ječo in z roko v roki pohitela proti izhodu. Kurak se je začudil, ko na temnih hodnikih nista srečela nikogar in Tami mu je v nekaj besedah povedala, kam so odšli vsi stražarji; starec je v hipu prebledel.

Vojaki so skozi široka vrata lesene lope na dolgih jermenih privlekli voz, ki so ga običajno uporabljali za prevoze Slednikov, in pozornost vseh je v hipu pritegnila nizka kletka na vozu, v kateri je bila zaprta jata sivo modrih ptičev v velikosti sokolov. Kar je bilo na njih tako zelo drugačno, so bili dolgi, ostri kljuni, ki so se v mračni svetlobi lesketali, kot bi bili prevlečeni s kovino. To so bili grozoviti Pastadarji. Ptiči ubijalci, strah in trepet vsega živega na Zorku, ki so z ostrimi kljuni zadajali smrtonosne rane in žrtev pogosto požrli še pri živem telesu. Resda so jih že pred leti skorajda iztrebili, a marsikateri Posestnik je imel v svojem gradu še vedno skrite kotičke, kjer je vladal lesket strašnih kljunov in je narava ptic divjala z tako močjo, da je od hrane ponavadi ostal le neprepoznaven kup mesa. Eli je okoli sebe zaslišala val trpljenja in sočutja do ubogega moža, a nihče ni upal povzdigniti glas in tvegati, da se mu pridruži v kletki.

Pastadarji so bili divji. Že nekaj dni jih niso nahranili in razdraženi ptiči so se v kletki že spopadali med seboj, da je na tleh ležalo nekaj skeletov, od katerih je ostalo le sivo modro perje. Vojaki so voz pripeljali do vrat, nato pa pazljivo zgrabili za dolge ročaje, ki so bili privezani na kletko s ptiči. Odnesli so jo globoko v mrežo, nedaleč od klopi z žrtvijo, in se nato urno pognali stran, pri čemer je zadnji izmed njih za seboj vlekel vrv, s katero bo kasneje odprl vrata kletke. Stvori so takrat zagledali svoj plen in daleč naokrog so se razlegli vznemirjenimi kriki, ki so parali ušesa, misli.

Vojaki so začeli z glasnim vpitjem spodbujati razdražene ptiče, ki so se z besnim zaletavanjem poskušali prebiti skozi kovinske trakove, zbrani ujetniki pa so le nemočno jokali in šepetali želje po čim hitrejšem koncu. Grag se je ozrl proti gospodarju, ki je še nekaj trenutkov užival v napetem pričakovanju, nato pa počasi zamahnil z roko; vrata kletke so se odprla in čez njih se je proti nemočni žrtvi pognal sivo moder vihar.

Eli so se naslednje minute, dolge kakor večnost, vrezale v spomin; Jonovi obupani kriki in goltajoči glasovi zadovoljnih stvorov; vpitje vojakov, kriki Jonovega sina in zadovoljen izraz na Markovem obrazu, ki je razkrival, kako močno uživa v prizoru pred seboj. Tistih nekaj minut je Eli spremenilo. Njeno srce je postalo ledena skala in v mislih je prisegla maščevanje vsem tistim, zaradi katerih je moral vrl mož umreti le v opomin drugim.

Prišla sta do razcepa, kjer se je začel glavni hodnik, in Tami je vedela, da se bo po njem kmalu valila množica vojakov, opitih s predstavo, ki so ji bili priča. Sledila je svojemu občutku, ki ju je po temnem hodniku vodil naravnost do ozkih stopnic in v popolni tišini pomislila, kako nemogoče bi se bilo prebiti ven, če bi bili rovi polni stražarjev.

Previdno sta se povzpela po stopnicah in vstopila v širok tunel, kjer je smrad kmalu postal skorajda nevzdržen. »Valilnice Slednikov,« je zašepetal Kurak in Tami je prikimala; če bi imela vsaj nekaj minut časa, bi vstopila skozi velika lesena vrata in z golimi rokami podavila čim več nemarnih stvorov.

»Za oskrbovanje Slednikov imajo gotovo poseben vhod,« je šepnila Kuraku in ta je z roko pokazal proti mračni svetlobi na koncu hodnika. Stekla sta do visokih vrat, ki jih je Tami previdno odprla, in pred seboj sta zagledala manjše dvorišče, sredi katere je stala ograda s konji. Zraven je stalo nekaj služabnikov, ki so redke minute brez gospodarjev izkoristili za kratek pomenek, ko je eden izmed njih nenadoma prestrašeno kriknil. Proti njim sta tekli postavi v raztrganih oblačilih in najstarejši med služabniki je kaj hitro uvidel, od kod sta prišli; s tihim glasom je posvaril ostale, naj mirujejo, saj se z nekom, ki je uspel pobegniti iz Markovih ječ, res ne gre spopasti.

»Vzela bova dva konja in bolje za vas, da nama tega ne poskusite preprečiti,« je zasikala Tami, ko sta pritekla do njih, a se hip zatem nasmehnila, ko je opazila prijazne in razumevajoče obraze. Tudi služabnikom se ni godilo dosti bolje kakor zapornikom in zakaj ne bi izkoristili priložnosti in jo zagodli neusmiljenim gospodarjem? Kurak je mirno pristopil do dveh visokih konj in pri tem šepetal prijazne besede, ki sta jih čudoviti živali očitno razumeli, saj sta ga sprejeli s tihim hrzanjem. Tami je medtem z jermeni zvezala služabnike, saj ni želela, da jih obdolžijo pomoči ubežnikom, in ko se je še enkrat ozrla na grad, v katerem je preživela zadnje leto, se je oglasih eden izmed njih.

»Vzemita s seboj hrano,« je vzkliknil in z glavo pomignil proti večji borši, ki je visela na ogradi. »Mislim, da je Grag danes ne bo potreboval,« se je zahahljal, ko je opazil širok nasmeh na Taminem obrazu.

»Hvala,« je zaklicala, ko je zgrabila težak zvitek in zajahala visokega žrebca, ki se je, vajen težkih in močnih jezdecev, najprej nemirno prestopal, a nekaj ostrih sunkov z nogami ga je hitro spomnilo ubogljivosti; ko sta konja kakor blisk planila skozi visoka vrata v obzidju, je Tami navdušeno vzkliknila: »V Skrite jame!«

Na drugi strani gradu se je kruta predstava končala. Medtem ko so se stražarji med vračanjem v grad vznemirjeno pogovarjali o pogumu, ki ga je mož pokazal pred smrtjo, je Grag še enkrat opozoril pretresene ujetnike. »Zdaj ste videli, kaj vas čaka, če bi poskušali spet pobegniti, zato ne izkoriščajte dobrote našega gospodarja in glejte, da mu boste dobro služili.« Obrnil se je proti majhni postavi, ki je stala poleg njega, in ukazal: »Povej jim, kam so bodo odšli.«

Ko so čakali v vrsti, da jim bedna kreatura odredi delo, je Eli zrla za osovraženo postavo, ki je počasi zapuščala morišče. Globoko v sebi je vedela, da se bosta z Markom spet srečala, a takrat ne bo tako nemočna kakor danes. »To mi boš plačal, Mark. Ne vem kdaj, a verjemi, da dan obračuna še pride,« je rezko zašepetala.

* * *

»Začeli bomo pri osnovah,« je spregovorila Tami, ko je Eli sedla poleg nje. V jami je bil poleg njiju še Kurak, Sara in Falk pa sta se napotila na vrh bližnje vzpetine, da se razgledata po njhovi okolici. Eli je jama ugajala, saj je bila dovolj svetla in v zraku je bilo čutiti vonj gozda, ki ga je rahel veter prinašal skozi visok vhod; uživala je v občutku varnosti in z nestrpnim pričakovanjem se je zazrla proti Tami. Pouk se je lahko začel.

»Želim, da ti je že od samega začetka jasno, da boš za vse, kar se boš v prihodnjih dneh in tednih naučila, uporabljala izključno moč tvojih misli,« je začela Tami in če je bila morebiti tudi sama nestrpna, je to dobro skrila, saj je njen glas jasno donel po jami.

»Vem, da prihajaš s planeta, kjer večino dela opravite z rokami, ker drugačnega načina pač ne poznate, a če bi vedeli, koliko neizkoriščene moči leži v vaših mislih, bi se gotovo odpovedali stalni uporabi mišic v vašem telesu. In ti,« je s prstom pokazala proti Elini glavi, »se boš naučila, kako moč, skrito tu notri, uporabiti v vsej veličini.« Zajela je sapo, nato pa nadaljevala: »Že vnaprej ti povem, da bo največ odvisno prav od tebe, tvoje osredotočenosti, koncentracije in pripravljenosti na učenje. A zagotavljam ti, da boš kmalu vedela in znala toliko ali celo več kakor jaz.«

Eli jo je ob teh besedah le nejeverno pogledala, a Tami je to namenoma spregledala.

»In da ne bova preveč govorili, začniva z zelo preprosto vajo,« je nadaljevala in na skalo pred Eli položila majhen, okrogel kamen. »Poglej ta kamen: če bi ti dejala, da ga premakni, bi ga najbrž prijela z roko, kajne?«

Eli je prikimala in sumničavo pogledala kamen, kot da bo zdaj zdaj oživel, a že naslednji hip spet prisluhnila njenemu glasu. »Če ugibam, bi dejala, da imaš v rokah dovolj moči, da me z njimi dvigneš; da bi to storila, bi morala izkoristiti vso moč tvojih mišic. Kaj pa, če bi bila tako močna, da bi moje telo dvignila z lahkoto, da bi zato uporabila le neznaten del svoje moči? Popolna moč, ki bi jo imele tvoje roke, bi potem morala biti ogromna, kajne?«

Resda rahlo zmedena je Eli kljub temu prikimala in se že hip zatem osuplo zazrla v kamen, ki se je nenadoma premaknil. Ne da bi se ga kdo dotaknil, se je počasi prekotalil ... in še enkrat ... in še enkrat ..., dokler ni padel s skale in s tihim zvokom priletel na tla. Presečeno je planila na noge in zavpila: »Kako si to naredila? Je to čarovnija?«

»Ah, daj no, kakšna čarovnija neki,« je med smehom odgovorila Tami in počakala, da je Eli zopet sedla. Nato je pobrala kamen, ga položila nazaj na skalo in še zazrla vanj; spet se je nekajkrat prekotalil in že je bil na tleh.

»Za to, da sem ga porinila s skale, sem uporabila le delček moči mojih možganov. Poskušaj si predstavljati, kaj bi lahko storila, če bi znala uporabiti vso njihovo moč.« Misel je bila strašljiva in Eli je v tišini našla odgovor.

»Bila bi nepremagljiva,« je zašepetala in Tami je prikimala.

»Žal sem še daleč do tega, da bi v popolnosti obvladovala svoje misli in ne domišljam si, da bi to kdaj dosegla; a mislim, da bo dovolj, če te naučim, kar znam.«

»In tega je zelo veliko,« se je prvič oglasil tudi Kurak, da sta se obe ozrli proti njemu. »Tami je včasih kar preskromna glede svojih moči, a ima prav, ko pravi, da je moč tvojih misli zares velika. Na tebi je le, da se jo naučiš uporabljati.«

»In to se ne bo zgodilo, če boš le poslušala,« se je oglasila Tami in še enkrat položila kamen nazaj na skalo. »Tako, zdaj si na vrsti ti. Zazri se v kamen in ga poskusi premakniti z močjo misli.«

Eli jo je začudeno pogledala in presenečeno vprašala: »Kako pa naj to naredim? Ali moram povedati kakšen urok ali kaj podobnega?«

»Ne,« jo je na kratko zavrnila Tami. »Primi ga z mislijo in ga vrzi na tla.«

Eli je brez upanja na uspeh pogledala kamen in čez obraz ji je šinila hudomušna senca, ko je polglasno zamrmrala: »Premakni se. Premakni se.« Kamen je seveda ostal na mestu in v upanju na pomoč se je obrnila proti Tami.

»Ne glej vanj v pričakovanju, da se bo kar sam premaknil. Predstavljaj si, da ga želiš prijeti z nevidnimi prsti, ki prihajajo iz tvoje glave. Ovij okoli njega svoje misli in ga nato premakni. Žal mi je, da ti ne morem bolj pomagati, a tega se moraš naučiti sama.«

Eli se je znova zastrmela v kamen, a ob misli, da jo oba opazujeta, ji je po čelu kmalu stekel droben potoček znoja. Še enkrat je poskusila, nato pa živčno siknila: »Premakni se že.« Kamen je ostal, kjer je bil in Eli je nemočno zavila z očmi.

»Pomiri se, saj nihče ne pričakuje, da ti bo takoj uspelo,« je mirno dejal Kurak. »Če te moti, da sva tu, te lahko pustiva samo.«

»Ne ne, kar ostanita,« mu je odvrnila, »tudi Tami je to naredila vpričo naju.«

»Ne bodi razočarana, če ti takoj ne uspe,« jo je potolažila Tami. »Tudi sama sem se sprva zelo težko osredotočila na predmet, ki sem ga želela premakniti. Poskusi pozabiti na vse drugo in misli le na kamen.«

Eli je prikimala in še enkrat pogledala proti drobnemu kamnu. »Izprazni glavo, izprazni glavo,« si je ponavljala, a to je bilo skorajda nemogoče. Kot nalašč so se ji začele po glavi poditi misli o starših, šoli in prijateljicah, vse dokler ni zaprla oči in si glasno ukazala: »Nehaj misliti na druge neumnosti in se potrudi, vse je odvisno le od tebe.« Sklonila se je bližje h kamnu in se ostro zastrmela vanj; predstavljala si je, kako ga pobira z roko in ga nato spusti na tla. A kamen je ostal, kjer je bil.

»Sta prepričana, da imam res tako veliko moč?« je vprašala čez čas. Ostala je brez odgovora. Kurak se je udobneje zleknil na debelo ogrinjalo in zaprl oči, Tami pa se je obrnila vstran, kot bi jo zanimalo, kaj se dogaja pri vhodu v jamo.

Eli tudi naslednji poskus ni prinesel uspeha, prav tako ne naslednji in tudi ta zatem ne. Minila je že dobra ura in od bolščanja v kamen jo je začela boleti glava. Nemo se je vprašala, kdaj ji bo Tami dovolila nekaj minut odmora, a ta je očitno zaspala, nepremično naslonjena na sivo skalo.

»Še enkrat poskusim, potem bom pa počivala,« si je obljubila in znova pogledala kamen. Zdaj bi že miže lahko opisala njegove temne proge in ko ga je še enkrat poskusila oviti z nevidno roko, je pri tem komajda slišno šepnila: »Premakni se.« Čez nekaj trenutkov je v sebi za hip začutila neznano toploto in kamen se je prevalil na drugo stran. Eli je zadržala vzklik začudenja in se nemudoma spet zazrla vanj; predstavljala si je, kako ga ovija s tisoč nevidnimi nitkami in kamen se je nenadoma spet prevalil. Ni vedela, kako ji to uspeva, a to je storila še enkrat in še enkrat, dokler ni prišel na rob skale; hip zatem je v tišini priletel na tla in zvok je v Elinih ušesih zazvenel kot najlepša melodija.

»Vidiš, uspelo ti je,« je le hip kasneje pohvalno vzkliknila Tami in se je obrnila proti njej. S Kurakom sta ves čas pozorno poslušala, kaj se dogaja za njunimi hrbti, in Eli se ji je namesto odgovora le olajšano nasmehnila. Z roko je prijela majhen kamen, ga položila na skalo in poskusila to ponoviti. Tokrat je veliko hitreje začutila njegovo moč in le nekaj trenutkov pozneje se je že poslušno zavalil po skali. Eli je čutila vsak njegov gib, vsak obrat, in ko je že skoraj padel proti tlom, ga je z mislijo zaustavila, da je obvisel, kot bi bil privezan z nevidnimi nitmi; čez hip ga je izpustila in s tihim zvokom je priletel na tla. Kurak se je glasno zasmejal in Tami se je sklonila, da bi ga znova položila na skalo, a ustavil jo je Elin glas.

»Pusti ga na tleh, prosim. Zanima me, če to lahko storim tudi tako.« Zazrla se je v kamen, zarinjen v mehak pesek, in ko so se njene ustnice neslišno premaknile, je trepetajoče zalebdel v zraku; nekajkrat ga je zavrtela, da je v zraku zaplesal, in ga nato počasi odložila na skalo. Bilo je tako preprosto.

Jamo je napolnil njen smeh in Kurak je razpoloženo dejal: »To je šlo pa hitreje, kot sem pričakoval. Vse čestitke, Tami, dobra učiteljica si.«

Eli je pritrdila tem besedam z navdušenim kimanjem, saj je bila vesela kot majhen otrok, ki dobi novo igračko. Moč, ki se ji je še pred dobro uro zdela tako neresnična, je bila tukaj in bila je njena. S pogledom se je ozrla po jami in nedaleč stran zagledala kamen, velik za moško pest. Zazrla se je vanj in čeprav se je kmalu premaknil, je v mislih začutila razliko od prejšnjega, lažjega kamenčka. A v hipu je vedela, kaj mora storiti; če bi ga želela dvigniti z roko, bi za to potrebovala več moči in tako je tudi zdaj vanj vložila večjo moč svojih misli. Kamen je švignil v zrak, za hip obstal in nato z veliko hitrostjo poletel proti steni; z glasnim treskom se je razdrobil na številne koščke in Eli je, čeprav je bila ponosna na svoj dosežek, priznala: »To je bilo pa že težje. Koliko pa sploh lahko dvignem? Katera je najtežja stvar, ki si jo premaknila, Tami?«

»Kaj vse boš lahko premaknila, je odvisno le od tvojega urjenja in vaje. Največ, kar sem dvignila sama, je bil odrasel človek; a potem sem bila popolnoma izčrpana.«

»In kaj vse lahko še počnem s tem? Hočem reči, z močjo misli.«

»Najprej vse, kar počneš z roko; premikaš stvari, loviš živali, trgaš rastline ... Razumeti moraš, da to ni nobena čarovnija, uporabljaš le drugo mišico kot ponavadi.«

Eli je prikimala in pogled ji je obstal na večjem kamnu, ki ga je že čez hip odneslo proti koncu jame, kjer je izginil v temnem rovu; v trenutku je pozabila na oba opazovalca in s pogledom poiskala novo tarčo.

»Saj ne morem verjeti, da se je tega naučila tako hitro,« je priznala Tami, ko sta s Kurakom pozneje sedela pri vhodu in uživala v šibkih žarkih sonca. V jami je bilo slišati le glasne poke, ko je Eli iskala vse večje in večje kamne, čeprav se je včasih tako utrudila, da je zasopla sedla na tla. A bila je vztrajna in ko je Tami ob mraku prišla v jamo, je osupnila ob pogledu na težki skali, ki sta nekaj korakov nad tlemi lebdeli v zraku.

»Pridi, Sara je pripravila večerjo,« je zaklicala, da se je Eli presenečeno obrnila proti njej.

»Večerja? Je res minil že cel dan?« je vprašala in šele takrat opazila, da se je tudi v jami zmračilo. »Popolnoma sem izgubila občutek za čas.«

»Danes si me spet presenetila,« jo je pohvalila Tami, ko sta hodili proti vhodu v jamo. »Sama sem za premik prvega predmeta potrebovala nekaj dni.«

»Res? Pa saj je tako enostavno,« se je zasmejala Eli, a se že naslednji hip resno vprašala: »Ali tudi ti čutiš moč predmeta, ki ga želiš premakniti? Kot bi imel nekakšno notranjo energijo, ki jo je treba premagati.«

»Da, vsaka stvar v vsakem vesolju ima svojo zgodbo in svoj namen in na tebi je, da ga poskušaš razumeti. Če je treba, tudi premagati.« S pogledom še vedno uperjenim proti vhodu je vprašala: »Še veš, kje leži tisti kamen, s katerim sva začeli učenje?«

Eli se je obrnila, a bili sta že predaleč od mesta, kjer ji je Tami dala prve napotke; sploh pa, kako naj med toliko kamenja najde pravega?

»Ne. Pa saj sploh ne vem, kam sem ga nazadnje vrgla.«

»No, če te zanima ...« Tami se je ustavila in zaprla oči; Eli je neznaten šum za njima opozoril, da se je še pravočasno obrnila, saj bi ji drugače majhen kamen, prepreden s temnimi progami, priletel v glavo. Z naglim gibom ga je ujela v dlan in se nato nejeverno zazrla vanj. »Kako … kako je to mogoče? Kako si ga našla med vsem kamenjem?«

»Preprosto, včasih lahko določen predmet najdeš in nadziraš z mislijo, četudi nisi ob njem.«

Elino občudovanje do njene moči je še zraslo in zmajala je z glavo, kot da ne verjame, čemu je bila priča. »Hudo, Tami. Hudo.«

* * *

Eli je večino poti molčala, zatopljena v misli o Svetinji in prihodnosti, nato pa se je z željo, da bi končno dobila odgovore na vprašanja, ki so se ji toliko časa podila po glavi, približala Kuraku.

»Kako, da sta fizično obliko dobila le ti in gospodar Ognjenega planeta?« ga je vprašala, ko jo je z roko prijazno objel okoli ramen. »Ali to pomeni, da sta močnejša od drugih Čuvarjev?«

Starec jo je za hip presenečeno pogledal, a nato, kot bi ga nov sunek vetra, ki ga je prepihal prav do kosti, opomnil, da ima Eli vso pravico zastavljati taka vprašanja, odgovoril: »Ne, saj moč Čuvarja ne izvira iz njega samega, temveč iz Svetinje planeta, ki mu je bil zaupan v varnost. In Svetinji Belega in Ognjenega planeta sta neprimerno močnejši od ostalih, predvsem od Svetinj Zemlje in Zorka, katerih prvotna energija se je ob delitvi razdelila na tri dele.«

»Ali mogoče poznaš resnico o Izgubljenem planetu? In njegovem vesolju?«

»Ne, takrat smo imeli Čuvarji preveč dela s svojimi planeti, da bi se ozirali še na druge, priznam pa, da me skrivnost izginotja zelo zanima. Če sploh lahko uporabim te besede, saj le težko verjamem, da bi se toliko energije, potrebne za nastanek vesolja, kar tako izničilo ali izgubilo. Prej bi verjel, da Izgubljeni planet še vedno obstaja, a nam je iz neznanega razloga skrit.«

»Če bi mi kdo še pred kratkim vprašal, če želim spoznati življenje na drugih planetih, bi mu odvrnila, da silno rada,« je tiho priznala Eli, »zdaj pa imam dovolj vsega tujega in želim si le vrniti domov.«

Kurak se je ob teh besedah otožno nasmehnil in odvrnil: »Zanimivo, kako stvari, ki se nam zdijo samoumevne, cenimo šele, ko jih izgubimo.« Za trenutek je obmolknil, nato pa tiho dodal: »Tudi sam si želim vrniti na moj planet. Predolgo sem že tu in čutim, da me doma čaka veliko dela.«

Eli je začutila njegovo žalost in ga trdneje stisnila za roko. »Ne skrbi, na dobri poti smo, da se kmalu vrnemo domov.«

»Prav imaš, veliko je že za nami in zdaj smo res blizu našega cilja; moj planet bo že še malo počakal.«

»Če ti ni odveč, mi povej kaj življenju tam in pot nama bo hitreje minila,« ga je zaprosila in se nelagodno ozrla proti gmoti črnih oblakov, ki so se valili proti njim; okoli njih se je začelo mračiti in stopila je hitreje, da še pred nočjo dosežejo prva drevesa.

»Zakaj pa ne,« je odvrnil in pomislil, kako bi pojasnil bistvo Belega planeta. »Tami ti je povedala, da je Planet senc namenjen predvsem počitku, ki ga občasno potrebuje vsak Dih. Za moj planet pa bi lahko rekel, da je v prvi vrsti namenjem Dihom, ki so si bivanje zaslužili s svojimi dejanji. Na Beli planet nikakor ne more priti Dih, ki nosi v sebi zlobna dejanja iz preteklih življenjih in vse dokler se zlobe ne znebi, lahko živi le na ostalih planetih; šele ko doseže zahtevano stopnjo dobrote, znanja in razumevanja, lahko za krajši ali daljši čas vstopi na Beli planet in verjemi – vsak ga zelo nerad zapusti.«

Eli se je z zanimanjem zazrla vanj in vprašala: »Pa lahko življenje tam primerjaš s tem na Zorku ali pa na Zemlji? Tami mi je povedala, da se Planet senc močno razlikuje od tega tukaj.«

»Misliš, ali pri meni prebivajo Dihi v takšnih telesih kot tu?«

»Da, ali je planet podoben Zorku? Ima, saj veš … gozdove, travnike, reke in živali?«

»Ima, pa zopet nima … Težko ti odgovorim na takšno vprašanje,« je Kurak zmajal z glavo, saj Elina radovednost res ni imela meja. »Beli planet je težko opisati z besedami, a mogoče lahko poskusim in ti opišem, kako se počuti Dih, ki prebiva tam.« Za nekaj trenutkov je obmolknil, da je Elina nestrpnost dosegla vrhunec, nato pa z tihim glasom nadaljeval.

»Si lahko predstavljaš Zemljo pozimi, ko je vsa nesnaga in umazanija skrita pod belino svežega snega? Obdaja te prijetna meglica, ki skriva pogled na odaljene stvari, a zakaj bi gledal drugam, če je okoli tebe le mir in spokoj. Globoko v sebi čutiš, da nisi sam, temveč obdan z Dihi, ki jih že poznaš; z nekaterimi si se v prejšnjih življenjih že večkrat srečal, spet drugih nisi videl oziroma čutil že zelo dolgo.«

Takrat je stopil nekaj korakov vstran, da bi obšel globoko kotanjo, in Eli se je ta čas poskusila spomniti, na kaj jo Kurakova pripoved spominja; ko sta bila zopet z ramo ob rami, ga je vprašala: »Ali po zraku mogoče letajo nevidni duhovi in se Dihom izpolni prav vsaka želja?«

Kurak jo je začudeno pogledal, prepričan, da se šali na račun tega, kar je slišala, a uzrl le njene resne oči in obraz brez nasmeška. »Po zraku ne leta nihče, saj Dihi niso ptice, ostalo pa kar drži. Razumeti moraš, da je bivanje na Belem planetu največja nagrada, ki jo lahko prejem Dih, drži pa tudi, da služabniki planeta skrbijo, da imajo Dihi na voljo vse, kar potrebujejo.«

»Ampak tako pri nas opisujejo življenje po smrti,« je razburjeno vzkliknila Eli. »Nekateri učijo, da je človekova duša po smrti telesa nagrajena za dobra dela tako, da odide v nebesa, in vse kar si mi povedal doslej, se ujema z njihovim pripovedovanjem.«

Pogovor je začel zanimati tudi Kuraka in radovedno je vprašal: »Kaj pa se zgodi, če je človek počel zla dejanja? Kam gre potem?«

»Vsi ti naj bi šli v pekel. Opisujejo ga kot grozljiv in strašen kraj, kjer mora duša trpeti do večnosti zaradi zla, ki ga je povzročil.«

»Kakšen pa naj bi bil videti ta … Kako si že rekla … petel?«

»Pekel,« ga je popravila, »bilo naj bi temačno in grozljivo in za spokoritev naj bi duša opravljala najhujša dela,« je odgovorila Eli, ko se je spomnila zgodb, ki jih je prebrala o življenju po smrti.

»Nekaj bo že držalo, saj je nekako tako videti življenje na Ognjenem planetu. Razen tega, da je Dih tam do konca večnosti; vsak slej ko prej zapusti planet in zaživi drugje.«

»Zares? To je Ognjeni planet « je presenečeno vzkliknila Eli. »Torej nebesa in pekel res obstajajta?«

»Videti je že tako. Očitno so nekateri Dihi že na stopnji, ko so živeli na vseh planetih, in zdaj širijo pripovedi o tem; čeprav ne vem, zakaj ne pripovedujejo čiste resnice. Koliko časa pa se na Zemlji že govori o tem?«

»Približno dva tisoč let,« je odgovorila, a še preden je lahko nadaljevala, je Kurak že prhnil: »Komaj dva tisoč let? Torej je to čisto nova stvar … No, potem je še čas, da se izve resnica.«

»Mogoče, a bojim se, da se to ne bo zgodilo še tako hitro,« je dvomeče odvrnila Eli, ko se je spomnila številnih zgodb o nazadnjaštvu cerkve v preteklosti.

»Saj veš, kako tukaj gledajo na vse, kar diši po čarovništvu,« je pojasnila, ko jo je Kurak vprašujoče pogledal. »No, na Zemlji je bilo še pred nekaj stoletji enako. Če bom tam kdaj začela pripovedovati o Zorku in o Belem ter Ognjenem planetu, se mi bodo najprej smejali in me nato strpali v norišnico. Za vedno.«

»Prav zanimivo,« je zamišljeno odvrnil Kurak, a že hip pozneje mu je izpod brk ušel kratek nasmeh. »Potem pa počakajmo še kakšno tisočletje,« je končal njun pogovor in se spet ozrl proti temačnim oblakom, ki jih je medtem veter pognal nižje proti jugu.

»Ha, pa je imela babica vendarle prav, ko je trdila, da jo bodo dobra dela odpeljala v nebesa,« je pomislila Eli. »Mogoče pa jo na Belem planetu kdaj srečam … oziroma začutim,« se je popravila in pogledala predse. V mraku je že razločila prva drevesa Mračnega gozda in dolg pohod se je vendarle bližal koncu. »Skrajni čas,« si je dejala. »Utrujena sem.«