BLIŽINA

ZGODOVINSKO

Močan, vlažen vonj se skrivnostno vije skozi nosne čutnice ter jih z vsakim vdihom popelje v svoj svet. Moj svet.

Tam v kotu, kjer svetloba komaj lahko doseže do roba mize, ponosno ležijo že desetletja. Jaz pa jih leto za letom, teden za tednom vztrajno hodim obiskovat. Vsaka komaj čaka, da mi lahko pozno v noč pripoveduje svoje zgodbe, ko vsi v mestu že sladko spijo. Ni pomembno kateri dan je v tednu, kateri letni čas je zunaj, koliko časa imaš.  Ona zvesto čaka. Neštetokrat se lahko poglabljaš v njo, jo gledaš, zapuščaš, a ona bo vedno tam, tebi na voljo, ko si boš zaželel miru in samote v srečnih in nesrečnih trenutkih. Samo en obrat in že te lahko popelje drugam. Samo svoje misli ji prepustiš in takoj te zasvoji. Brez izjeme.

Nežno jo dvignem, pihnem z vseh smeri, da beli drobci preteklosti zaplešejo po zraku ter previdno položim na mizo. Zaželim si potovanja. V preteklost. Tako, kot sem to počela, ko sem bila še majhna deklica, željna vedno novih in novih izzivov. Pa čeprav brez besed, v tišini in samoti. Zaželim si spominov in družbe starih prijateljic. Z njimi ni bilo nikoli dolgčas. Takrat so se odvijale najbolj divje pustolovščine v moji glavi. Samo one so me znale v eni noči odpeljati v prazgodovino, v puščave, naslednji trenutek že pod vodo in v gore ali pa kar tako, v tehnologijo in med številke. Samo one so me lahko brez besed potolažile v najhujših trenutkih in brez besed nasmejale do solz.

Z njimi sem brez strahu zaspala. V divje sanje.

Kako lahko vonj prebudi tako stara občutja v naših možganih so ugotavljali že prenekateri znanstveniki, a še danes jim ni uspelo razvozlati, kaj je ključnega pomena, da lahko na podlagi vonja vidimo že napol pozabljene spomine iz preteklosti. Preko zavrženega kupa spominov, lahko takoj zaznamo vonj prvega šolskega dne, minut, ki so bile tako nekaj novega, strašnega a hkrati zanimivega, da bodo tam ostale za vedno, preko tega kupa lahko takoj ugotovimo, kako je dišala prva ljubezen, pa čeprav jo je zabrisalo nešteto mladostniških solza, ugotovimo lahko tudi, kako močno diši poletna, rosna trava in kako ledeno je biserno-modro morje pozimi. Vse to lahko dosežemo z njimi, s stranmi, ki so polne asociacij in emocij, če smo jih le dovolj negovali in spoštovali.

Zame bodo vedno na posebnem mestu, na posebni polici v stanovanju in v srcu. One so bile moje prijateljice, tolažnice, učiteljice ter včasih le predmet namenjen jezi in žalosti. Še v najbolj norem delu našega življenja, v današnjih dneh, ko ni časa za druženje in realno bližino ljudi, one nudijo zavetje. Brez ugovarjanja. Tam so, zate¹.

Knjige namreč, ki imajo toliko zgodb, napisanih in nenapisanih v sebi, da bi lahko združile cel svet, v eno. Če ne zmoremo več trezno misliti z lastno glavo se prepustimo modrostim, ki že toliko stoletij skrbno ležijo med platnicami. Mogoče končno le nekdo prebere rešitev, kako rešiti planet ter nam s tem olajšal dni, ki prihajajo.

Ampak, črke znajo biti zelo skrivnostne, če jih ne razumeš pravilno. Tako da, kdo si upa razvozlati usodo..?

SAMOTA

Nekoč je živela majhna deklica.. ki se je zelo bala teme in neznanih ljudi.. A ljubila je samoto..  Vedno.. ko je prišel kdo nepoznan k hiši.. ga je na hitro ošinila s pogledom.. preverila kakšne kretnje ima.. s kakšnim tonom govori ter pobegnila v svojo sobo.. Risat.. To je oboževala.. Z neštetimi potezami je ustvarjala svoje lastne svetove in poti.. Prepuščala se je toku živobarvnosti.. sijaju oči..

Ko je tako pozabila na čas.. in je ni bilo tudi po več dni skupaj na spregled.. so se le spomnili na njo.. Tujci.. Trkali so.. Na velika.. lesena.. črna vrata in čakali.. Čakali.. Ni prišla odpret.. Ne takrat.. ko so oni želi.. ko so jo želeli s silo spraviti na svetlobo.. Ona je prišla potem.. Prišla je potiho.. plašno.. kadar so že vsi odšli.. Z razlogom..

Pustila jim je listek.. Na tleh.. Pred vrati.. Nanj je z velikimi.. rdečimi črkami napisala:

” NIKOLI NISEM SAMA.. IMAM SVOJE SRCE, KI MI VEDNO ZNOVA PRIPOVEDUJE ZGODBE, KADAR VI POZABITE NAME..”

A teh besed zopet ni našel nihče.. List papirja je namreč odnesel veter.. ki se je tako rad podil po zapuščenem podstrešju.. Skoz okno..²

BORBA

Rekli so mi naj se v življenju vedno borim.. naj se nikoli ne obrnem nazaj.. naj nikoli ne predam duše tujim oblastem..  naj nikoli ne neham verjeti vase.. naj nikoli ne umažem lastnega imena.. naj nikoli ne neham poslušati svojega lastnega srca.. In kdo si oni.. ki so mi to rekli..? Oni.. ki so že davno nehali spraševati za moje sanje.. ljudje.. ki jih moj vsakdan ne zanima več.. tako kot nekoč.. vsak večer pred spanjem.. To so tiste osebe.. ki so že davno nehale vsaj navidezno verjeti vame.. To so obrazi.. ki se jih ne spomnim več..

Dovolj je.. da mi v ušesih odmevajo besede.. ki sem jih uspela splesti v mrežo življenja.. Besede.. ki so narekovale moje misli..

In pravim ti.. Tebi..

Nikoli ne pozabi kdo si.. Kaj si želiš.. Za katerim ciljem potuješ in v čigavo srce pripadaš..

Vedno bo odgovor na dlani..

Do zadnjega sončnega dne.. vse dokler ne bo na zemljo padel poslednji, črni mrak smrti.. se PREDAJAJ..³

Dobro veš, kaj vse je zmožna storiti usoda.. zato je ne ustavljaj..

JUTRA

Kako obožujem jutra.. Ko se zjutraj počasi prebujava in si z zaspanimi pogledi poveva vse nočne sanje.. Ko me s poljubi po vratu žgečkaš in me prijazno napodiš iz tople postelje in ko potem jaz vsa premražena pritečem nazaj k tebi.. Še en poljub za začetek dneva.. Nič ni lepšega.. kot biti ob tebi.. se počutit varno in ljubljeno.. V tišini in napol v snu se trudiva navleči nase vse kar je ostalo na tleh po predolgi noči.. Diši po ljubezni.. Vedno.. ko začneš pri puloverju.. s kotičkom očesa na hitro preletim tvoje telo.. da vidim če so vsi odtisi poljubov ostali na svojem mestu.. In ko jaz še kar omamljeno sedim na postelji.. prideš k meni.. da se lahko za trenutek zlijem v tvoj objem.. Nežno mi zašepetaš na uho.. naj pohitim.. da ne bova pozni.. in da bova sanjali naprej.. čez dan.. dokler se zvečer zopet ne znajdeva v najinem svetu.. ..Kako rada imam ta najina jutra..⁴

BLIŽINA

Kdo ve kam so odšli vsi moji spomini..? Kdo ve v katerem letu so obstali..? Verjetno sem jih pustila na kakšni zaprašeni cesti.. ko sem čutila.. da je čas.. da jih povozi še kolona avtomobilov in pohodi skupina ljudi.. Tistih.. ki nikoli ne bodo vedeli.. kaj dejansko so pohodili.. Kaj so resnično srečali.. pa sploh niso opazili.. Mogoče je bil to edini izhod.. da sem preživela.. Počutim se kot da sem se po tistih prespanih letih ponovno rodila.. v nov svet.. z novim obrazom.. Koliko ljudi zapečati svoja čustva in jih skrije na dno svoje duše.. in koliko časa traja.. da zopet odprejo svojo notranjost.. da vsi strahovi pridejo na površje.. Včasih se mi zdi.. kot da imam senzor za tuja čustva.. za odzive v okolici.. da imam sposobnost opaziti in prepoznam vse izigrane.. uničene ljudi na ulici.. ki mi prečkajo pot.. Vse piše v očeh..

Ljudje mislijo.. da vsi upamo kazati čustva.. jokati.. se zlomiti.. Potem pa čakati.. čakati.. da bodo prišli po nas.. nas objeli in celo noč tolažili.. Čakati..⁵ Koga že..? Kdo takrat pride..? Ja.. mama.. pa najboljši prijatelj.. tudi babica.. pa sestra.. pa.. pa.. Kdo..? Nikogar ni.. takrat ne..  So pa tisti.. ki vedno stojijo molče.. nekje ob strani.. nevidno.. brez besed govorijo življenjske zgodbe.. poslušajo.. Tisti.. ki ne izgovarjajo vedno lepih besed.. ki povedo tudi realne stvari.. nas pravi čas postavijo na tla.. To so oni.. redki ljudje.. ki pridejo.. Nenapovedano pridejo.. takrat.. ko je najhuje.. A jih na nek način pokličemo sami.. Kot klic v sili.. zadnje upanje..

Ne mislim.. NE .. še vedno ne mislim sprogramirati sebe po navodilih družbe.. Še vedno ne bom hodila po pločnikih.. pa tudi čez prehode za pešce ne.. ker pravijo da je tako varno.. Da se nam tam ne more nič zgoditi.. Še vedno se bom kdaj podala na nočni sprehod.. po ”mojih” ulicah in poteh.. kljub temu.. da to naj ne bi bilo varno.. Živeti varno je tako ali tako najtežje.. Biti vedno pazljiv.. pozoren.. prijazen.. v krogu nasmejanih ljudi.. Kakor hitro se izkaže.. da to nisi.. ali pa nočeš biti.. te ocenijo za čudaka.. za drugačnega.. Kar pa pomeni.. nesprejemljivo za današnjo družbo.. 

Pa je to resnično tisto.. kar bi želeli..⁶ Je to res življenje..?

Tisti ”pametni” pravijo.. da je.. da je to del sodobnosti.. Pomembno je tako le tisto kar ljudje lahko vidijo.. Kdo pa še ima danes čas.. se ustaviti.. zazreti človeku v oči.. poslušati in dejansko slišati..?

Redki..⁷ Vendar so..

Preverjeno.

SOBANE

Počasi imam že dovolj..lovljenja sebe..po neštetih sobanah..⁸iskanja vedno novih in novih zasilnih izhodov.. Te prekleto dolge sobe me uničujejo..starajo moje kosti..dušijo pljuča.. Vedno z velikim navdušenjem odpiram težka..skrivnostna..neprebojna vrata.. S previdnostjo naredim prvi korak..globoko vdihnem..da se poskušam privaditi vonja.. pogledam naokoli..da oči zaznajo kaj znanega.. prijetno domačega.. Naslednji korak.. je že korak v neznano..v meglo.. Bežen pogled..odkrije življenje okoli mene..vse polno metuljev..tistih živobarvnih.. mavričnih barv.. Ko poteče rok trajanja enega prostora..takoj zavijem v levo.. v novo neznano.. sobo..

Prestrašim se velikanskih senc.. Če dobro pogledam..vidim ogromne pajke..polno jih je..vsi gredo proti meni z največjim užitkom.. Ne ustrašim se veličine.. Moja prisotnost..vonj..hlad jih ubija.. Niso zanimivi.. Odpravim se naprej..tokrat v desno..⁹

Odprem..

Znajdem se v modrini..v ozadju se svetlikajo gore školjk..zabredem v vodo..prija mi.. slano.. Končno se počutim varno..nekje v samotnem prostoru..na toplem soncu.. No..je le luč nekje visoko nad menoj.. Po napornem iskanju znanega mi zmanjka moči..usedem se na tla..vse se zlije v eno..rjavo.. Izgubljam se..v sencah starih dreves.. Dovolj je bilo..odpravim se naprej..naravnost..za soncem..ki mu vedno bolj peša sijaj.. Noč..¹⁰

S težavo odprem majhna..steklena vrata..na koncu dolgega hodnika.. Padec.. v morje perja.. Vse okoli mene je lahkotno.. nežno..v barvah beline..nedolžno.. To mi je najmanj znano..počutim se zmedeno..v neznanem svetu.. Daleč stran od znanega..domačega.. Ne znajdem se v varnosti mehkobe.. Vsak nežen dotik me zaboli.. Brezzračni prostor mi jemlje dih.. Svetloba mi žge oči.. Ubija.. ¹¹

Življenje je niz sob.. In s kom se v trenutni sobi znajdemo..to nam kroji prihodnost..¹²

Opomba urednika: Zaradi spremenljivosti interneta vse zveze ne delujejo.
¹ neznano
² Aleksander Mežek - Julija
³ Sarah Bettens & Ozark Henry - You always know your home
⁴ neznano
⁵ Declan Galbraith - Bright Eyes
⁶ neznano
⁷ neznano
⁸ Paul Van Dyk - The Other Side
⁹ neznano
¹⁰ neznano
¹¹ Paul van Dyk - White Lies
¹² Paul Van Dyk & Saint Etienne - Tell Me Why