Razum si je opasala v kričeči glas. Razum, ki ji je pomagal preživeti, ker življenje je strog in krut učitelj. Zlepa ali zgrda, nekaj je vedno potrebno dati v usta, si je gotovo mislila. Stalnost, ki se klati. Če jo preganjaš, je ne boš nikdar videl, dvoumno, kaj?
»Ali je bela?« »Da, bela je«, je odvrnila.
»Ali je siva?« »Da, siva je«, je odvrnila.
»Ali je črna?« »Da, črna je«, je odvrnila.
Brezpogojna vera, da je vse od tega, kar te sili v samorazvoj. Redko komu udomačena… vrana.
Izkljuva si lačen
modro zelenih jajc, da
vran bo vedno sit.
ON… SVETILNIK
V jasno jutro se prebuja,
nad morjem sanje valovijo,
s poljubom nežno zadrhtijo.
Sol si reže plast spomina,
dnevu kaže se ranljiva,
pove galebu, da je minljiva.
Tam čez obzorje ga opazuje,
oblake rdeče na ustnicah oblizuje,
iskrečih oči svetilnik zapeljuje.
Ni ji treba besed velikih,
ni ji mar pogledov prikritih,
kadar hoče morje si pričara,
on bo svetil tudi ko bo stara.
Z dišečo rjuho telo pokrije,
s terase se pogledom skrije,
v objem utripanja življenje zlije.
UMEVANJE
Rubaijat
Večinoma skrito nedostopna
stoji pod krošnjami, da se žepna
ura izgublja globlje pod oslec.
Pot do cilja ni nikdar brezupna.
LIPA
domoljubna
Daj, sedi pod lipo. Nerazcvetena
ponudi senco rodoljubom. Jasnim
koreninam se vračaj, blagozvočnim
šumenjem iz globin ovrednotena.
Žilava skorja, srcu zaslutena
sreča. Slovensko sveto drevo pristnim
daje zakon, kot vodnjak izpolnjenim,
kje sme teči voda obogatena.
Na mehak les se zastava obeša,
pod težo dejstev hrasti obledijo,
se kdaj črna beli uravnoveša.
Zavedni tvoj cvet stoletja častijo,
tuje obilje te ne razteleša,
kot rej pod lipo spomin bogatijo.
BLAGODAT
Obilje samo
zase ne zmore teže
bitja nositi.
Le ljubezen zna biti
samonosilna.
MARIBOR (TAM DOLI OB DRAVI)
Pogreznjena spne
most in spokojno steče
skozi drob mesta.
