Včasih moram ven iz hiše,
na cvetoče travnike,
moram nekam, kjer izbriše
narava misli žalostne.
Po polju hodim, grem v gorice,
ko se počasi večeri,
gozdove gledam in vasice,
mi zarjo iščejo oči.
Zagledam se v gora obrise,
med njimi zarje je odsev,
oglaša v drevju pesem ptic se,
med trto slišim črička spev.
Vse mirno, tiho je pri hišah,
za okni mežikajo luči,
v lepem tihem tem večeru
se moja žalost razgubi.
Na temnem hribu bi ostala,
zaprla trudne bi oči,
tu za vedno bi zapala,
bi zveze mi bile luči.
JESEN NI POMLAD
Pomlad zacveti, se prelije v poletje,
že rože med trnjem poženejo cvetje,
sadje že prvo na drevju zori,
vse, kar je živo, se s sušo bori.
Poletje se kmalu prevesi v jesen,
zemlja človeku naročje odpira,
sad svojega dela kmet zdaj pobira,
jesen pokaže, kdo je priden, kdo len.
Mnogo prezgodaj spet svet je leden,
tako pride v življenju prezgodaj starost,
človek prevesi se v svojo jesen
in zaželi nazaj si mladost.
Toda jesen ni nikoli pomlad,
stoletna cvetica le enkrat zacveti,
enkrat je človeku dan ta naš svet,
smrt pa je kot zima, nas v grob položi.
MLINSKA KOLESA
Mlinska kolesa se več ne vrtijo,
stara, strohnela ob mlinih ležijo.
Ta stara kolesa nekoč so živela,
mnogo žita kmetom so zmlela.
Kmetje s hribov v mlin so nosili,
dolinsko so s konji zrnje vozili.
Mlinska kolesa dan so in noč
mlela za kruh, za potico, za moč.
Ajdo so mlela v moko sladko,
so stope obdelale drobno proso.
Kdor kruha in kaše dovolj je imel,
je s svojo družino zadovoljen živel.
Zdaj mlinska kolesa ob vodi trohnijo,
mlini pa stari skrivnostno molčijo.
Na njivah še vedno zrnje gre v klas,
le mline in stope melje zdaj čas.
KOZOLCI
Gorenjski kozolci,
kako ste mi dragi,
skozi vas gledam
svojo mladost.
Ko smo otroci
se srečni igrali,
pekli kolačke,
delali most.
Kadar ste z žitom
bili obloženi,
za nas in za starše
bili ste svetost.
Klasje prezlato
se je v soncu sušilo,
nam pa v srcih je up prebudilo.
Da bomo kruha dosti imeli
še ptički drobni so žvrgoleli,
petje njihovo -
naša radost.
Zdaj pa ste dostikrat pusti in prazni,
sonce in veter
zdaj sta vaš gost.
NAŠA DRUŽINA
Nekoč nas je bilo devet,
oče, mati, pet otrok
in dedek še in babica,
ki pravljice sta pravila.
Je oče delal in garal,
oral zemljo, kopal, sejal,
da družina bi imela kruh,
naš oče je kot dobri duh
nam zmeraj poskrbel za vse.
Z očetom mama je garala,
na polju, v gozdu in doma,
kljub temu je bila vesela,
kljub temu je z otroki pela
in dobre volje je bila.
Najprej so dedka odnesli,
nato še babico za njim.
Otroci rasli smo, odrasli,
odšel je prvi, mi za njim,
še oče se je poslovil,
je v tihem grobu dom dobil.
Nekoč nas je bilo devet,
oče, mati, pet otrok,
zdaj oče v tihem grobu spi,
mama sama zdaj živi,
ostal je v kotu križ in Bog.
KMEČKA PRAVLJICA
Nekoč bila je domačija,
velika skoraj kakor grad,
nekoč bila je hiša polna,
trdno stal je kmečki grad.
Pred hišo se je razprostiral
kmečki vrt, lepo cvetoč,
stara lipa je dehtela,
fantje peli so pod noč.
Sadovnjak je kakor žena
zdrave sadeže rodil,
grozdje v bregu je zorelo,
na njivi se je kmet potil.
Bila je kašča polna žita,
vina poln v kleteh vsak sod,
živina stala je v hlevu,
kmet bil je sam svoj gospod.
Zdaj vse je prazno, zapuščeno,
dom mrtev je že nekaj let,
vinograd uničen, drevje prazno,
odšli so vsi v daljni svet.
ZEMLJA
Še veš kako sva si želela
košček svoje zemljice?
Po lastni hiši hrepenela,
kjer najino bilo bi vse.
Zemljo kmalu sva dobila,
oba garala sva na njej,
da bi kaj večje dokupila,
da otroci bi na zemlji tej
živeli lepše kot midva.
Da vsega bi dovolj imeli
in z zemljo dalje bi živeli,
da zanje svet bi bil svetal.
Nobeden ni doma ostal,
da bi napredni kmet postal,
kmet kot jaz, kot ti.
Po svetu so otroci šli
in midva delava kot prej.
Zdaj zemlja nama še rodi,
a izpila nama bo moči,
kdo bo potem na zemlji tej?
Če veš, moj dragi, mi povej.
NEVIHTA
Kadar se oblaki črni
zbirajo na nebu,
ko pripravlja se nevihta,
mene strah v srcu stiska.
Ko je nevihta razdivjana,
ko blisk in tresk nebo pestita,
bi se rada skrila tja,
kjer nevihta ne divja,
kjer verig rdečih ni,
kjer tišina šepeta,
kjer je mir doma.
A ostati moram tam, kjer sem,
prestrašena skoz okno zrem,
za mir in srečo več ne vem.
A ko nevihta se zdivja,
čez nebo razpne se mavrica,
se v žarkih barvah razigra.
Spet upanje je v dnu srca.
SVEČA
Ti si kakor sveča,
jaz kot temna noč,
ti na pot mi svetiš,
jaz gledam te gredoč.
Ko sveča bo zgorela
in pot bo brez luči,
podoba tvoja draga
vodila bo oči.
Ti si kakor sveča,
jaz samotna noč,
ali boš še moja sreča,
ko odšel bom proč?
MAMA
Moja ljuba, draga mama
čisto sama je ostala.
Tam pod hribom, v hiši beli
so lasje ji osiveli.
Moje misli k njej hitijo,
vsak dan se pri njej mudijo,
že mnogokrat sem jo vabila,
da bi se k meni preselila.
A mama hoče tam živeti
in hoče tam nekoč umreti,
kjer smo otroci se rodili,
kjer smo družina srečna bili.
Povsod me spremljajo spomini
na mladost in starše ljube,
na sestro in na drage brate,
na domače njive, hišo, trate.
Mama, vem, pa misli name
in na svoje vse otroke,
za našo srečo, zadovoljstvo
vsak dan sklepa trudne roke.
MOJI VNUČKI
Moja vnučka, majhna punčka
z nebesnomodrimi očmi,
moja majhna, drobna lučka
z nežno svetlimi lasmi.
Pridi k meni, dete malo,
da te stisnem na srce,
da mladost začutim tvojo,
čas, ki ti naproti gre.
Moji majhni, dragi vnučki,
k meni pridita zdaj vsi,
da v očeh bom vaših uzrla
lepoto svojih otroških dni.
V ŽIVLJENJU ME LJUBITE
V življenju, dragi, me ljubite,
dokler imate še svoj dom,
v življenju mi cvetic nosite
in ne tedaj, ko umrla bom.
Cvetice vedno sem ljubila,
tiste z oken in z vrtov,
cvetlične šopke sem nosila
tudi s travnikov domov.
Želela vedno sem si sreče,
miru, ljubezni in cvetov,
zdaj so dnevi za ljubezen,
ne tisti v žalosti grobov.
MLADINI
Kot jutranja zarja
mladina si ti,
po noči se temni
nov dan zbudi.
Kot sonce pomladno
ste mladi ljudje,
veselo in srečno
je vaše srce.
Upanje naše
je vaša mladost,
med vami in nami
naj trden bo most.
Mladi spoštujte
starejše ljudi,
saj hitro za nami
prišli boste vsi.
KAJ SI, ČLOVEK?
Kaj je človek? To premisli,
ti, ki misliš, da si vse.
Danes si bogat in srečen,
a jutri te nikjer več ni.
Glavo nosiš ti visoko,
kot da sveta si gospodar,
sebe vidiš v luči svetli,
za druge ni prav nič ti mar.
O, le nikar si ne domišljaj,
da si edini in izvzet.
tako je na tem ljubem svetu,
VPRAŠANJA
Ali je tvoj delež to, pisatelj,
da slavijo te takrat,
ko že grob je tvoj prijatelj,
ko v zemlji si postal le prah?
Kdo bil takrat je tvoj prijatelj,
ko si za ustvarjanje živel,
ko na poti si samotni
ljubil, hrepenel, trpel?
Kdo je razumel te, pesnik,
ko si izlival na papir
bolečino in bridkosti,
ko zaman iskal si srčni mir?
Zakaj te niso bolj cenili
in ljubili že takrat?
Zakaj, zakaj, gotovo vprašal
si se sam neštetokrat.
Za umetnika v tem našem svetu
vedno rase bridek kruh,
šele ko ga grob pokriva,
svet prizna mu: »Velik duh.«
MOJA KNJIGA
Prvo knjižico prejela
sem nekoč od mame v dar.
Kako sem je bila vesela,
še spominjam se na tisti dan.
Od takrat bila je knjiga
spremljevalka mojih dni,
z njo živela sem v samoti,
bila z menoj je med ljudmi.
Naj v knjigi bo povest, naj verzi,
v tuje misli se vživim,
vživim v besede se in zgodbe
ob njih vesela sem, trpim.
Kot knjiga naše je življenje,
vsak dan odpre se nova stran,
naj sreča bo na njej, trpljenje,
to knjigo bere vsakdo sam.
GLEDALIŠČE
Gledališče, ti si zame kraj lepote,
sem prihajam, da bi vse slabo pozabila,
da odkrila tiste svetle bi svetove,
ki v življenju sem morda jih zamudila.
Tako je hitro, kmalu vse minilo,
le po lepem želja v meni je ostala,
za pozne dni, za mračni hlad jeseni
bi lepote rada polno si nabrala.
In kadar žalost mi srce prevzame,
k tebi pridem, da me potolažiš
s tem, ko mi življenja nova kažeš, -
že čakam nate, da me spet povabiš.
UTRINEK
Če bila bi jaz učena,
pesem moja lepše bi bila zložena,
lepše rime bi zvenele,
besede bi mi lepše pele.
Moje pesmi v srcu se rodijo,
v dnevih in nočeh, ko drugi spijo,
včasih solza kane na papir,
vzdih pretrga včasih nočni mir.
Moje pesmi, to so čustva moja,
to mladost in zemlja, moja pot in čas,
življenje so, ki ostalo je na zemlji,
moje pesmi, misli v mojih pesmih,
to sem jaz.
KRIŽIŠČE
Skozi okno gledam na križišče,
od koder ceste peljejo na vse strani,
kjer vsak dan je kot mravljišče,
polno avtomobilov in ljudi.
Le kam hitijo vse te ceste,
le kam ljudem se vsem mudi?
ko semaforji se odprejo,
se drug za drugim zapodi.
Večkrat pa treba je obstati,
se vprašati, kam pelje pot,
kako bi semafor življenja
nas varno vodil mimo zmot.
Prav kratka pot je na grobišče
vseh naših upanj, lepih dni,
nevidna pot drži do sreče,
na njej se človek izgubi.
NEMIR
Ko v mojem srcu je nemir,
poiščem svinčnik in papir
in pišem, pišem dolgo v noč,
dokler se mi ne vrne mir.
Ko veselje, žalost v srcu vre,
papirju belemu povem,
kaj me veseli, kaj žalosti,
papir molče sprejema vse.
Ne maram tožiti ljudem.
SMRT
Pravijo ti
bela, črna,
kruta, težka,
strašna, neusmiljena,
milostna in ne vem še kakšna smrt.
Mnogi se te bojijo,
te kličejo,
nekateri ti gredo
v objem
Jaz pa te prosim:
ko boš prišla,
mirno mi pretrgaj
nitko življenja.
Iz zbirke ZEMLJA IN PESMI
NI ME SRAM, DA SEM KMETICA
Ni me sram, da sem kmetica,
ni me sram žuljavih rok.
Ni me sram, da so mi lica
zvenela od dela in otrok.
Ponosna sem, da sem kmetica,
da zastopam kmečki rod,
saj mimo njega je pravica
hodila vedno in povsod.
