Čutim dotike in poglede na sebi, pa čeprav sem sama v sobi. Čutim pesek, ki polzi mimo mene, pesek v katerega rišem zgodbe svojega življenja. Prsti začutijo in ustnice okusijo. Poznam se in vidim življenje, ki mi hiti naproti. Zardim v barvi sreče, zardim ker sem. Naglas zakričim proti zvezdam, naredim prvi korak in zasujejo me s poljubi. Žareče kot so in ni jih sram. Se spomniš ko sva stala pod lučmi in se spraševala o smislu ljubezni? Se spomniš tistega jesenskega utripa, ko sva skupaj čutila? Se. A sedaj sem zopet jaz in še se spomnim. Včasih se zgubim, v svojih mislih in vprašanjih. Se zgubim in zgubljam, padam in bledim, misli podivjajo, izgubim še zadnji nadzor. Pa se spet najdem in odidem sama naprej v iste ritme in okuse, v iste misli in občutke. Ne morem več zapreti oči, želim si da strah izgine. In izginja. Zares. Zopet sem polna plesnih ritmov in korakov. Izpopolnjena. Edina. Samosvoja. Ponosna. In odločena. Posebna zase in za druge. Želim si priti bliže, čutiti željo, jo oviti v strast in izgoreti z njo. In ko pride je ne izpustim. Ostaja moja in jaz… živim za njo.
PRECIOSO
Ima nekaj v sebi. Ima nasmeh, za katerega se mi zdi, da sem ga že nekje srečala. Spominja me na otroška leta, otroške dni, brezskrbne in čuteče. Na sladke trenutke, pisane lizike in nogavice. Spominja me na čas toplih juter, svežine in pikastih skodelic. V njegovih očeh vidim modro obzorje. Vidim nebo z lesketajočimi se delci svetlobe, vidim nebo, v katerega sem zrla skozi okno hišice na drevesu. Moj svet. Majhen, a poln iskrive domišljije in vonja po toplih kruhkih. Moj raj. In prosila sem te, da me zopet odpelješ tja. Da me odpelješ domov. Na zelene travnike, na lov za kresničkami. V tople večere pod zvezdami. In to njegovo srce. Srce napolnjeno z dušo. Skozi njegove prekate se pretakajo čudeži, in skozi ventrikle svoboda. Svoboda sijaja. Na njegovi koži se odseva lepota. Čista in nežna. Zaslepljujoča. In lahko se obrnem nanj, ker vem, da je zame tu, da vidi, da čuti, da ve. A nikoli nočem izvedeti njegovih načrtov, nikoli ne sprašujem njegovih prijateljev, in nočem da joče. In nad nama je nebo, ki hoče da ga vidiva. Da pogledava skozenj, daleč, daleč v vesolje.
Da, popolnoma moje je. Moje poletje.
DE VEZ EN CUANDO
Včasih si želim, da ne bi bila del sveta. Del tega obveznega dela življenja. Včasih se mi zdi, da ne spadam sem, v to mesto, v katerem sem kot duh, kjer me vsi začutijo a nobeden od njih ne vidi. Nihče ne zagleda bistva. Nihče ne vidi resničnosti. Včasih sem kot ptica v kletki in drugi se zdijo kot srebrne rešetke, ki me obdajajo, ki mi preprečujejo pot na prostost. Pot do svobode. Včasih čutim, da sem popolnoma sama, saj so drugi le iluzije, ki mi visijo po stenah. Ker nočem biti del njih, ker nočem enako čutiti, misliti in razumeti. Saj nisem del te galaksije. Vsaj včasih ne.
Ko odplavam stran, od vsega, se za sekundo ne zavedam lastnega obstoja. Za sekundo izgubim nadzor in lebdim nekje med oblaki, zvezdami, luno in utrinki. Lebdim med črmini luknjami in kometi. Lebdim nad celotnim osončjem. Vsak planet me znova in znova navdahne in nabije z energijo. Vsak atom mojega telesa se sprosti in zvije v neskončno velik brezzračni prostor. Ovije se okoli mojih okončin in kot gost plin buta ob moje telo. Vsaka molekula mi sili v nosnici. Preplavi mi možganske celice in vdre v najglobljo podzavest. Dotakne se mračnih kotičkov in pokuka še globlje.
Vsako sekundo je močnejsa. Moja duša in glasovi okoli nje se zlijejo skupaj s šumenjem živčnih končičev.Odmev mojih misli se nariše na zid poln praznih upov. Veter razpiha še zadnji prah iz dna moje duše in se dvige vse do neba. Energija potuje kot neskončen žarek močne svetlobe in zadane ob moje telo.
AMOR. ANTIGUO Y ENTERRADO
Vidim svoje strahove in sence me vedno bolj opozarjajo. Ne skrbi me, ker skrbi so potrata mojega časa. Videla sem marsikaj živega, lepega, polnega in čutečega, preden sem videla tvoje oči. Nočem, da me zapustiš ob mraku, nočem da me zapustiš ob zori. Želela bi si da rečeš, da boš vedno tu, in da veš, da sem hotela le to, da bi vedel, da mi ni vseeno. Hotela sem čutiti sonce na svoji koži, a prinesel si dež in me poskušal zlomiti. Kaj bi rekli če bi vedeli saj pol resnice? Tisti, ki so in vedo.
Vem, da nisem tisto kar si želiš. Vem da me lahko z vsako besedo potolčeš in da mi lahko spet z drugo polepšaš dan. A kaj pomaga, ko pa samo jaz vem. Ker nima smisla, vse je kot roža brez cvetov, kot potok brez vode in kot nebo brez ptic. A ne pomeni, če zmaguješ, da si najboljši. Kupila sem si iluzijo in jo obesila na steno. Pustila sem, da mi glavo napolni s sanjami. In imela sem vse. Ampak okus ni bil tako sladek, kot sem mislila da je. Zaprla sem vrata, da bi pustila mraz zunaj in nekako sem našla voljo do življenja, a nisem te mogla pozabiti in nisem mogla, da ne bi reagirala, da se je v meni vedno znova nekaj premaknilo, ko sem te srečala. Nervoza, zadoščanje, veselje, izigranost, žalost, maščevanje.
Preveč ljudi, preveč tistih, ki vedo. Veš, da ne maram biti v množici. Počutim se kot obstreljena žival, ki je obsojena v mukah umreti. A vedno živim z nevarnostjo in vedno stojim na robu. Vedno čakam, da me nekdo potisne in da padem. Nikoli se ne odmaknem. Vedno znova in znova. Slišala sem že ogromno laži in doživela neskončno neizpolnjenih obljub. Vse prevečkrat se počutim umazano. In vsi zvoki, ki sem jih slišala so umrli. Tišina. Neznosna, kot bolečina.
A ti si eden od stotih in sam to dobro veš. Mogoče te bom enkrat zagledala tako kot vsi drugi, brez da bi me spravil v jok. Skušam te doseči, a si previsoko. A oba veva, da se srca lahko spremenijo. Če si le to želijo. Saj te pogrešam, ampak sem se vseeno sposobna nasmejati, vseeno sem sposobna početi mnogo stvari. A mrzlo srce, je mrtvo srce in ni dvoma da si ti zdaj v njem. Reka moje krvi ne bo tekla, ne, a počutim se kot živa zakopana. Včasih si mislim, da se ne bom zbudila pred smrtjo, a verjamem da me boš rešil s svojim nasmehom. Vseeno pa so sedaj moje roke zvezane in krvavijo. Naučila sem se, da ne smem zaupati svobodi, preden jo imam v rokah. V grobnici sem bleda in slabotna. Kričim in angeli z mano jočejo kri in rotijo za odpuščanje. Bil si divji ogenj in jaz sem letala okoli tebe, kot vešča okoli luči. Doživela sem pokop svojega srca. Pustil si pečat na strani neskončnega. Še vedno pa z zmrznjeno dušo in z srcem v ognju opazujem, kako se spreminjam v kamen.
Nihče me ne bo ujel ko padem. Ko se bo bliskalo, ko bo zagrmelo in ko bodo vsi občudovali lepoto grobov, bom žrtvovala vse kar imam in v kar verjamem. Počakala sem do takrat, ko se bo vse pravo izkazalo za napačno in ko bo vse belo postalo črno. Za zdaj pa te bom še vedno čutila, ko boš vdihnil in še vedno te bom slišala čeprav boš tiho. Če te bom videla krvaveti in klečati na kolenih ti ne bom odrekla pomoči. Če te bom slišala kričati, bom pregnala stran vse tvoje strahove in če te bom videla jokati, ti bom obrisala solze. Držala te bom za roko in ti dala vedeti, da me še vedno imaš.
Kljub vsemu si bom nadela nesmrten izraz na obraz, kjub vsemu bom dajala vtis nedotakljive. Skušala bom živeti stran od tebe in skušala bom preslišati vse, kar bo imelo kakršnokoli povezavo s tabo. Še vedno bom hodila po robu in iskala roko da me reši, če ne nekdo pahne čezenj. Pot bo dolga in ne bo postlana z rožami, a bom vseeno šla. Čeprav si kot strup, ki mi teče po žilah in si kot milijon rezil in skeliš kot sto kačjih ugrizov, si preprosto ti. Ničesar nočem obžalovati in nikogar nočem kriviti. V srcu ne čutim niti žalosti, a čutim da mi nekaj manjka. Mogoče to nisi ti, kaj pa vem.
Nikoli se ne bom zbudila v tvojem naročju in čutila tisto pravo. Nikoli ne bom resnični del tvojega življenja, sem le še ena oseba več. A nikoli ne bi mogla vedeti, kako lep nasmeh imaš, če te ne bi spoznala. Čeprav včasih vidim v tebi nekaj, kar želi k meni, se vse prehitro konča, da bi uspela izvedeti kaj je to. A mislim da bi lahko poljubila tvoj beli obraz in se dotaknila tvojih ledenih rok, če bi tvoj čas prišel prezgodaj. Lahko bi storila vse, da te obudim. Lahko bi se izognila vsaki prepreki, se izpovedala vseh grehov in se dotaknila neba. Lahko bi.
Nočem, da se me spominjaš in da ti spomini prinesejo grenak okus. Naj bodo lepi, pa čeprav so samo spomini. Ne bom te pozabila.
MI SUENO
V mojih sanjah živijo majhne vile, ki vsako noč preurejajo nebo. Odmikajo planete in prižigajo zvezde, ustvarjajo meglice in božajo sonce.
V mojih sanjah obstaja svet kvadratnih in okroglih oblik, pisanih vsebin in bleščeče polnih trenutkov. Tam se ura ustavi in kazalci ne poznajo svojih poti, tam se za zmeraj čas ujame v preplet zvokov in šumenja, svetlobe in sijaja.
V mojih sanjah je pomol in na njem slikarsko platno. Ob njem ni nikogar. Na platnu se same rišejo besede, rišejo se obzorja in magistrale.
V mojih sanjah se dotikam neba in ljubim svet z vsemi njegovimi lažmi. Nihče me mrzlo ne pusti na dežju, ki iz mene izpira upanje.
V mojih sanjah si želim odvzeti vse bolečine, želim si, da vsi gledajo z očmi polnimi isker svojega sonca.
V mojih sanjah si včasih želim pobegniti stran brez slovesa,želim si vedeti resnico, brez vprašanj, želim izvedeti odgovore, nič več laži, želim zapreti vsa vrata in odpreti pot svojim mislim.
V mojih sanjah živijo čarovniki, od katerih se učim trikov.
V mojih sanjah so noči brez obžalovanja in so strasti brez slabe vesti. V njih prenesem svoje telo na drugo stran in sprožim električno valovanje, ki se dotakne tujega sveta. Šok, ki ne sprašuje, šok ki le pretrese in zadane ob um posebnih ljudi.
V mojih sanjah vem kaj se dogaja in poznam izhod iz zmešnjave čustev in pozornosti. V njih mi znajo povedati več, znajo se skriti in znajo oditi. Tam se najde pravi čas in tam pravi čas resnično obstaja.
V mojih sanjah plavam v morju, v čisti vodi brez grehov in kesanj. V vodi, ki je nežna,živa, ki me objame, se ovije okoli mojega telesa, me ohladi in pošlje drugam. V njej mladost postane še bolj mehka, še bolj diši in je še bolj sočna.
V mojih sanjah mi nič ne gre na živce, tam si ljudje prevetrijo misli s pahljačami, tam hodijo bosi po toplih tleh, tam vonjajo sladki med in okušajo svetove sanj.
V mojih sanjah živali govorijo in zlobne duše ne obstajajo.
In navsezadnje.. so iz mojih sanj narejene večne stvari, njihova lepota živi naprej in nikoli ne zbledi.
EL FRIO
Prvi hlad, ki se kar ovije okoli telesa, butne v obraz, sili skozi nosnici. Prvi sneg na okolških gorah. Prvikrat po vročem poletju, ki se sedaj zdi že daleč, na dan privlečem jakno, pisano rutko, ki mi z barvami prikliče nazaj tople žarke in milino ,ki mineva.
Stopim na prag hiše. Prvič me strese od mrazu, in zopet se zavem, da je poletja konec. Konec pa ni samo najlepšega časa v letu, konec je marsikaterega objema, poljuba, pogleda.. Ko nastopi mraz, mi kar naekrat vse postane težko. Zjutraj težko vstajam, zmanjka mi volje in vse stvari postanejo obveznost, nekaj kar .. Moram. Ja, priznam, stalno me zebe in res nisem človek za dolge zime, še jesen me zadnja leta moti, saj je izgubila svoj čar. Vse prehitro listi porumenijo in popadajo iz dreves. Vse prehitro se toplo podnebje spremeni v nesramen mraz. Pogrešam jesenske barve. In letos bom pogrešala tebe. Zdi se mi, da sem se tudi jaz, tako kot klima, spremenila. Brez posebnega razloga menjam razpoloženja, menjam toplino za hlad. In hlad ostaja v meni. In prenesla sem ga nate. Pa si ga nisi želel. Rekel si, da nočeš.
V meni pada dež. Divja nevihta, neizprosna, mrzla. Želi prekriti mojo dušo, zmočiti lepoto, odnesti drobce upanja. Ti stojiš sredi nje.. a vseeno ostajaš v mojem srcu, za vedno.
