Nekje me čakaš,
nekje ječiš,
ker si mislila, da sem že prišel,
pa je bil zgolj privid,
zgolj senca sreče.
Povsod te iščem.
Vidim te, pa se izmikaš.
Težko je to iskanje,
a ob uri snidenja …
… takrat bo vse to postalo majhno,
kakor so hiše majhne spričo neba,
ko se oblaki soncu umaknejo.
… takrat bo vsaka solza teh nemirnih noči
postala dragulj.
Nekega dne se bova srečala.
Takrat bova vedela,
takrat bo ljubezen premagala strah.
Ti boš potrebovala točno mene
in jaz bom potreboval točno tebe,
da bova končno cela.
EFATÁ!
Pomočil čopič v barvno sem paleto,
v paleto vtisov ranih,
v paleto vtisov, ki so sedli vame,
ko sem te prvič srečal.
Pomočil čopič sem v paleto vtisov
in naslikal v svojem srcu
podobo sveto, večno lepo.
Naslikal tvojo sem podobo,
tvojo podobo željno gledal
in ji dal naslov: Vselej taka bodi.
Ljubil svojo sem upodobitev tebe.
Ko končno sem zablode se zavedel,
mislil sem, da daleč si zbežala …
… zdaj vem, jaz sem davno te zapustil.
AMOR AMICITIAE
O, Amor amicitiae,
ki v temnem kotu luč prižgeš,
kje si?
Preden rečem, ti že veš.
Kje naj te poiščem?
Iskal sem dolgo po zgrešenih te poteh,
te videl, gledal kjer te ni,
zaman sem kričal v nemi zid,
a hrepeneti nisem nehal.
O, Amor amicitiae,
ples ljubezni in razuma,
tu si.
Naj ne zmanjka mi poguma.
Še te iščem.
Živel sem življenje s ciljem in vse počel po ustaljenem redu,
delal, ljubil in trpel.
Dnevi niso videli zaprtih oči
in pitja niso videle moje noči.
Jutra? Zbujal sem se zdrav,
zvečer premislil, kaj narobe je bilo, kaj prav.
Z ljudmi sem vedno vedel koliko in kdaj
in kar sem dal, dobil povrnjeno nazaj.
Le misel nate sem v srcu skrival ljubosumno,
da zdaj po svetu tavam in brezumno
bežim v življenje brez cilja
in vse počnem s silnim nemirom,
delam, ljubim in trpim.
Ko si končno prišla, sta se v meni hkrati prebudila
neznosna teža strahov
in neskončni utripi radosti.
