Ploha praznih, nepomembnih besed,
ki so le zaradi njih samih in zato,
da razbijejo zloveščo tišino, polno dvomov
in potegnejo cmok iz jokajočega grla.
Besede na silo vrinjene v povprečnost dneva,
ki se pajdaši z agonijo črnega angela.
Besede puhle in prazne odganjajo cunami,
ki se srhljivo in neustavljivo bliža.
Besede, ki jih sipljem vse povprek v prazno
zlepljene v blatnem podzemnem kanalu,
kjer gnezdijo podgane in smrdljivi ščurki.
Na mastni umazani površini so le votle besede.
BILA SEM ZREZEK
Dolgo sem bila velik mesen zrezek,
a vedno od vsepovsod potolčena,
in z lažmi ter zavistjo začinjena,
z nečimrnostjo drugih panirana,
cvrli so me v lastnih pekočih solzah.
Moje vile, obiskovalke rojstev,
so se poskrile in me zapustile,
znašla sem se v puščavi in brez oaze,
sam živ pesek, raznašal ga je vihar.
Včasih je prišel samotni beduin.
Po tem nisem več v nedogled jokala,
ker nisem hotela biti več zrezek.
Vzravnala sem se od tistih blatnih tal.
Zazrla sem se mimo njih v rajske njive
nisem hotela umakniti pogleda.
BOG ME JE POSLAL NA PREVERJANJE
Bog me je poslal na preverjanje, iz kakšnega testa sem.
Mi je bilo dodano preveč soli ali vode? Sem preveč mlahava?
Morda sem nedopustno popoprana ali preveč oslajena.
Sem dovolj čvrsta ali preveč vzhajana, kolikokrat so me mesili?
Pravijo, da je Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in slabo kaznuje.
Zazrta sem v mavrično svetlobo belega goloba,
opazujem popotovanje duš in črno agonijo.
A ga še vedno iščem in sprašujem, zakaj je poslal prav mene?
In kje je on, se je skril? Ima kosmato vest pred mano?
Kdo je sploh ON, je Bog ali Lucifer?
Sužnja sem, njega, vladarja, ko krvava solza obarva črno čipko.
Obraz imam zastrt z robcem in dež mi neusmiljeno joče za vrat.
To je preveč zame, ko postanem nema od bolečine.
Črna praznina zija vame in se mi roga, sika vame, kot kača.
A njega še vedno ni, še vedno ga iščem!
ČAS
Neusmiljeni rabelj stari,
brez črtala zarisuje gube v obraz,
brez kemikalij posrebri sleherni las.
Odšteva iz vzdrhtelega tolmuna.
Sprašujem se: »Ali sem res jaz?«
Pred obzorjem zdaj bežim,
a on za mano se podi, svojo žrtev išče,
v odsevu mojega življenja.
Rad bi vsiljivo poljubil beli obraz.
Tesnobe ladja je razpela temna jadra.
Odšteva leta, mesece in ure.
Minljivost večna me dohiteva.
Kako ustaviti korak v sivi mraz,
kako reči, da to nisem jaz?
MOJ ČRNI VITEZ
Sladkoben vonj kadila, medli odsev luči, bele dlani.
Na pragu sna te vidim, Črni vitez moj s svetlimi lasmi.
Žrtvenik, mrmranje ljudi, hladen zrak kamnitih sten.
Na koru orgel spev, Ave Marije odmev, trpek hlad.
Moj črni vitez z modrimi očmi in toplimi dlanmi,
s sivo senco okrašen, pridi iz svetlobe medle v pohote dan,
v večer s strastjo postlan in v jutro kot zapeljivec noči.
Podaj mi belo dlan in greva v blodnjak zatrtih sanj.
Pojdiva v plimovanja val, kjer ni teme in sonce žge.
Na otoku strasti se že dani in ti ujet v moj grešni stih,
pripet na kamnito steno, kjer ni zvezd, gozdov in vetra.
Proti jutru bom sužnja ruševin tvojega slepega spomina.
