Moj prvi zakon je trajal osem mesecev. Imel sem dvajset let in bil sem kompletno zmešan. Za nianso je bila bolj zmešana, samo moja mlada žena. Ne vem, zakaj sva odšla podpisat tiste papirje, ko pa je bilo vse skupaj skrajno neresno. Po končani prvi stopnji faksa so me pričele preganjati stare grajske more. Živela sva nad vinotočem in moja izbranka je nekaj časa hodila v službo. Njen okrogli otroški obraz, mi je dajal neko vrsto varnosti. Jedla sva izključno konzerve in počasi jo je začelo motiti, da spijem dva, tri litre vina na dan. Nisem vedel kaj naj počnem s sabo. Kljub stalni opitosti so bile noči razsekane na kose. Spal sem po par ur. Po mesecu dni sva se sprla, vrgla mi je železno budilko v glavo in se odselila k mami. Tokrat se ni dalo zgladiti v postelji. Tam sva se res ujemala, bila sva napol otroka, odkrivala sva skrivnosti razdalje telesa. To je ali ni, to, da dva pašeta skupaj.
Sredi tedna je prišla nenapovedana, na obisk. Pod odejo se je skrivala mala mozoljasta soseda, samohranilka. Bila je tako potrebna, da se je dajala dol z vsakim. Tako, je rekla moja žena, jaz sem psihično na tleh, ti pa se fukariš, kurbir, noseča sem! Ni bilo kaj razlagati. Maratonsko, nemo sedenje ni prineslo odločitve. Potem pa: splavila bom, je rekla. Šel sem z njo na Šlajmerjevo, tik pred abortiranjem se je premislila in skupaj sva se zjokala v travi. Nato je to ponovila do konca, sama. Kako naj bi otroci imeli otroke? Samo, od takrat je bil najin zakon mrtev. Še bolj vztrajno sem pil, ona pa je pričela šopati tavorje. Kaj bi brez mene, tako krhka? sem pomislil. Bil sem pač zelenec, ki je podcenjeval žensko moč, Bebo, ženske nas preživijo za deset, petnajst let. Samo, tudi od seksa ni bilo nič. Samo še prepiri, metanje flaš ob steno in obtoževanja.
Odselila se je drugič. Po treh mesecih sem dobil vabilo na ločitveno razpravo. Voščena gospa za mizo je nekaj srala o skupnem življenju, odgovornosti in novih poskusih. Končalo se je še prej, kot poroka. Kar pojdi, sem ji rekel na stopnicah, bomo videli, komu bo bolj zneslo. Čez mesec sem jo že videl z novim tipom. V študentskem sem si našel neko brucko iz Prlekije, ki je rada pila konjak in je imela tak grozovit dialekt, da sem se krohotal, samo, če je odprla usta. Po letu dni, pa sem začel pogrešati svojo bivšo. Zalezoval sem jo, čakal pred materinim stanovanjem in jo prosjačil, da bi spet poskusila.
Niti trznila ni. Ko sem neko dopoldne skočil čez šipo v pisarni kjer je delala, je hladno poklicala orožnike. Bolj se me je branila, bolj sem težil. Nato je prišlo služenje domovini, takratni Jugi, na vojaški psihiatriji v Splitu. Pisal sem svoji bivši za drobiž in začuda je odgovorila. Ko sem se po treh mesecih vrnil iz vojaške norišnice, sem upal, da bova spet skupaj. Skoraj bi zatečnaril in jo zasnubil. Na srečo obeh, pa sem prešaltal na pivo, travo in sadjevec.
Po dvajsetih letih, sva se spet srečala. Kako življenje? je vprašala. Za en kurc, sem rekel in naročil tretje pivo. Še toliko piješ? je bila radovedna. Še tako dobro fukaš? sem ji vrnil z vprašanjem. Konec koncev, črno na belem, osem mesecev je bila moja žena.
OGNJI
Ognji so v tvojih očeh, štejem čebelja krila las, metulje, vsa mi dišiš po medu.
- Me boš počakala, zdaj, ko sem ta tleh, samo obdobja so, pobral se bom, vedno sem se, glej, čutim pomlad v krvi, zemlja diha, bodi na moji strani, jo prosim.
- Ne vem, resnično ne vem, rečeš.
Spomnim se, ko sem te srečal prvič tam na šolskem hodniku, ogrnjeno s plaščem preko ramen, samozavestno in visoko, v zreli lepoti. Spomnim se, kako si nisem upal narediti odločilnega koraka, pisaril sem listke in vabila, ki jih nisem oddal. Ne samo, da so se mi bile pedagoginje posebna kasta, po letih dela histerična in v šablone zaprta bitja, čakal sem, tvoj prvi korak.
Pri obzidju, ker je eden od mnogih džankijev skočil pred dnevi trideset metrov globoko na skale, sem te čakal.
- Zakaj ravno tu? si vprašala.
Sprehodila sva se do borovega gozdička, stopil sem čisto blizu, začutil toploto tvojega stegna, na kocki je bilo, kako boš reagirala. Objel sem te preko ramen, nisi se branila. Tvoja roka me je počasi popeljala do voljnih, napetih bradavic na dišečih prsih.
- Po medu dišiš, sem ti rekel in ti obliznil uho.
Ljubila sva se dolge ure bele noči, brez besed, na trapezu kože si mi vrnila moč, ob svetlobi srebrne lune, črni slap tvojih las, tisti izraz predanosti, tisto telo, napeto v loku, ki trza v verigi orgazmov.
Nisem znal, zakompliciram, nikoli odrasel otrok bi rad vse, ni zadovoljen z malim, ki ti napolni sedanjost, ne, zahteva več.
V sanjah je spomin na najino edino noč postal nož, ki je v bolečini presekal spanec.
Kot žareči val, ves vibriram.
Ne morem tako, rečeš, ti imaš svoje življenje, rečeš, svoje ljudi, kaj bo ostalo meni?
Ne znam ti odgovoriti.
V sanje je zavito, ta najin privid, nisi vedela, takrat, ko si me sprejela, garjavega psa, obrnilo se je proti meni, drobci razbitega zrcala so mi porezali obraz, v jutru, so ciprese postale sovražniki.
Mehko, kot jadro drsijo moje misli k tebi, daj, pridi, kot klovna bova, razigrana, prevarala bova sivino pozabe, daj pridi.
Samo škripanje golih vej v mrzlem jutru. In se zima naseli v krvi.
HORS
Sto let samote je minilo od takrat, ko sva se prvič srečala. Zdaj je sedela v avtu s svojim tipom, bleda, shujšana in brez besed.
- Nič me ne sprašuj, mi je šepnila, ko tipa ni bilo zraven. Njen, nekoč okrogli obraz, ni imel oči.
Nekoč pa, z jogijem sva divjala za štreko, ljubila sva se s tisto silno energijo osemnajstletnikov, ki verjame, da zmore vse. Par let kasneje je spoznala svojega prvega moža. Bil sem v njeni sobi, ko mu je telefonirala in mi ga metala na roko. Pustila mu je, da govori in se prisesala na gobana.
- Imam nekaj šita, hočeš? je vprašala. Na začetku pivskega staža sem eksperimentiral z vsem.
In potem se je ločila in teden dni kasneje znova poročila. Srečala sva se pri nori pianistki, ki si je sama, s kuhinjskim nožem, odrezala kazalec. Vso noč sva se zaman trudila, poiskati izgubljena leta. Ostala ji je hči in stalnost občutka, da jo je življenje prevaralo.
Zadnjič sva se trudila priklicati to, kar sva zamudila kot otroka. Nenehno sem se vračal, k trgajočim se podobam fragmentov, ko smo se vozili v megleno, zimsko noč. Vrgel sem jima spalke in se odpravil na zadnjo pijačo. Ogromna žareča gmota sonca, se je dvignila ob zori. Pozdravil sem ga.
Stal sem pred pol odprtimi vrati brunarice in opazoval par, ki kleči na tleh in si z vžigalnikom, na žlički pripravlja sončni šus horsa. Nič posebnega nisem razmišljal, moj pogled je poiskal njo, ljubezen mojega otroštva. Zaman, ni imela več obraza, oči.
