Izbrisala sem tvoje ime
iz vseh imenikov,
brez čustev sem
pustila praznino,
pridejo druga imena,
sem si dejala,
druge številke
in drugi naslovi,
drugi obrazi,
pridejo drugi glasovi.
V daljavi
sonce spet vzhaja
po mrzli zimski noči,
kar na nebu sije
nova zvezda.
A zaman:
v spominu ostaja tvoja slika,
vonj tvojega parfuma,
ostajajo izrečene besede,
med vrsticami prebrane,
misli, ujete v pogledu,
podarjeni nasmeh.
Vse to ostaja,
ko brišem te iz spomina.
Duša brezmočno ječi, ve,
da te nepreklicno več ni.
Udarjam na tipko
»cancel«,
ker vem,
da se nikoli,
prav zares več nikoli,
ne povrne
Razkošje v travi
iz šestdesetih let.
ONA MOLI
Zapuščena moli v samoti.
Popljuvana od svojih otrok,
matere in moža.
Prekleta od vseh,
ki jim je poklonila
svoje prečute noči,
božala njihove bolečine,
z usmiljenim
srcem na dlani.
Zapuščena od prijateljev,
ki so se širokoustili,
da so njeni prijatelji in
tistih, ki so živeli
od njene dobrote.
Danes moli samotna
v nezakurjeni sobi
ob skorji kruha,
ki jo je dal neznanec.
Njene oči so izjokale
vse solze tega sveta.
Ona pa kleči pred
njegovim obličjem,
še vedno moli,
in pravi:
Zdaj me Gospod uči ponižnosti.
Kako nizko mora pasti,
da bo Gospod
uslišal njeno molitev?
