Nihče več ne posluša poetov. Vsi poslušajo laži,
Vsi poslušajo, kar poslušajo vsi.
Morda se bliža konec svetov A nikomur ni mar
Vsem je važen le še denar.
Svet sliši, a ne posluša. Ignoranca se širi kot okužba,
V hrupu duši se naša tožba.
Morda apokalipsa kmalu pride. Ne morda, zagotovo!
Zagotovo svetu da priložnost novo.
Bomo videli, če bodo potem poslušali. Morda bodo pa znali
Poslušati, ko bodo sami kričali.
VIDETI SLEP
Zaprte oči,
Morda bi mogla jih odpreti.
Spoznati, kaj pomeni sprejeti.
Prižgane luči,
Čutim jih skozi zaprte veke
Kot svetlobo skozi zaveso prepreke.
Sence,
Tiha tema v svetlobi
Bolečina jih ugnobi.
Mislijo, da vedo,
Vedo, da jih ne slutim
A vsakič jih začutim.
In bojim se pogleda.
Pogleda nanje, ki živijo,
Pogleda nanje, ki trpijo.
Zaprte oči,
Veke trepetajo kot ptice
Kalupi prizadete norice.
Lahko bi bila kot drugi
Sprejela sence, postala ena od njih
Zbrisala slednji svoj stih.
A ostajam jaz.
Temni angel brez imena
Slepa, a ne brez pomena.
Prepoznam jih
Prozorne luknje v popolnosti
Neopazne pasti v nedolžnosti.
Navidezne maske
Pokrivajo tihe obraze bolečine
Skrivajo jo, dokler ne mine.
A mine ne nikoli.
Maske spoznajo napake svoje
A zanje prepozno je.
Upanje umira.
Maske postanejo laži
Mreža nečesa, česar ni …
KALIGRAFIJA
Pero se poljubi s tinto,
tinta poljub prenese na papir.
Roka ga vodi, dotik,
mirno in zbrano.
Izoblikujejo se črke,
besede,
pesmi.
Zavoj za zavojem,
črta za črto,
pika za piko.
V črni in rdeči tinti
z vonjem po tobaku
se izoblikujejo prvi stihi.
Nekje nad roko trzne veka,
misel se utrne,
skozi roko se prenese
na papir.
Rdeča tinta jo objame,
oblikuje,
uresniči.
Ogenj jo ljubi,
vname,
uniči.
In ko zmanjka črnila,
se sveča ugasne
v temo zavije nedokončane stihe.
KRIK
Neizrečeni dušeči zvoki
Iz môr, teme prihajajo
Pustijo ustnicam, da govorijo,
In so skriti
Ne upajo na plan
Toda požrešno rastejo
Se hranijo z bolečino
V nas naraščajo
Eden sam postane jim premalo
Želijo, da jih sliši svet
Prodirajo na plan
Počasi, a boleče
V joku na začetku
Nato skozi ustnice speče
Polnijo ušesa bližnjih
Eden za drugim izpraznijo
Dušo gostitelja
Napolnijo duše vseh, ki so blizu
Z bolečino
Dokler ne ustvarijo v vsakem izmed nas
Majhen krik, ki živi
Ki raste,
Ki se veča,
Dokler ne kriči cel svet
Ostanemo prazni, toda krik ostaja
V tisoč odmevih tisočerih ustnic
Dokler nas ne preseže
Se porazgubi v temi
In čaka, da ponovno nas napade …
NIČ IN VSE
Kaj je Nič? Tema? Teme me je strah.
Mraz? Mraz lahko začutim.
Praznina? Praznina boli.
Izguba? Izgubiti pomeni imeti.
Konec? Konec pomeni začetek.
Kaj je Vse? Prijateljstvo, ki zbledi?
Ljubezen, ki dogori?
Čustva, ki zavajajo?
Ljudje, ki odhajajo?
Glasba, ki utihne?
Glas, ki zavzdihne?
Dotik, ki se konča?
Nič ni nič in Vse ni vse. Izgubljeni smo med njima,
iščemo enega,
najdemo drugega.
Vse je nič in Nič je vse. Vedno so napake v popolnosti,
a ravno napake nas delajo ljudi …
