1. junij 2009XII. letnik
jezik že nekaj časa razsaja po duši
divji ugrizi besed so pustili rane in brazgotine na plavajočem telesu potrpežljivosti in obstoja
srce še naprej ostaja zasužnjeno z magijo govora
razum pa potrpežljivo zbira besede in jih spreminja v barve in v črne koščke molka pred zaprtimi vrati jezika
pročelja blokov zijajo v okna na drugi strani spolzke ulice
drhteči prsti premočene svetlobe tipajo zrak na topih vogalih teme
vetrič šepeta pomladne pravljice obcestnim svetilkam
sence mimoidočih pokašljujejo med zaspanimi koraki
in srebajo vonjave premoga iz dimnikov
zgnetene v polmrak odhajajoče zime
modra tempera se je razlila po nebesih kakor pano za razbeljeno sonce na žici poldneva
bobnar je najavil konec lova na izgubljene duše medtem ko srce kakor srna rine v pasti obljubljene dežele
prolog pišem romantični avanturi osvajanja sveta z verzi
pljuvam na pločnik in po žepih premetavam da zberem drobiž za polovico štruce
zbiram tudi pokrpane vreče poguma in norega optimizma da o tem življenju napišem pesem s srečnim koncem
