trepeče mežika z rosnimi očmi
počaka na sončni žarek
kako lepo je biti kamenček na vrhu trenutka
* * *
moja dva sta odšla v kino
jaz gledam skozi okno
poslušam pomladne ptice
potujem
tudi k tebi
* * *
težek pomladni dan
ptice posedajo po debelih vejah
mačke počivajo
včeraj je sijalo sonce
danes je toplo
a sivo
skozi besede prijateljice
so do mene pripihali velenjski bogovi
slavček je slavček
glej
in sonce ti pokaže jezik
* * *
dvigniva krilo
ujemiva se
kot da je dan drugačen
kot da ni nič res
kot da so vsi ti megleni trakovi
sladkorna pena
ki se nama je ujela v lase
ko sva nerodno spodrsnila v kotel
pred blokom
kjer so včasih prodajali ribe
vili je bil ta prvi
dvigniva krilo
modro krilo
z rdečo kapico na prsih
* * *
slišim ptico
ne poznam njenega imena
ti ga poznaš
a tebe ni
slišim ptico
ker si
* * *
počasi začenjam vedeti
da ni kaj
vse je kar je
in drugače ko zaprem eno oko
kdo
danes je oboje hkrati
bobo
utrujena je posadka mojih besed
prepoln metro
v vozljih hrbtenice je gneča
iz nje raste
zlo
* * *
klovni z lutkami pod podplati
cepetajo po odru
brez senc
se utaplja umetnost
v enaidvajseti prestavi hitrosti
izgublja okus
knor je nor
* * *
na steni visi list
siv list na sivi dlani
večkrat stopim skozenj
na drugo stran slikarja
skupaj popijeva zeleni čaj
in pomočiva palici v reko
loviva semena
pod gazo
če ne bi bila semena naslikana tako skrbno
bi verjela
da se bo mezinček
nekega dne vrnil domov
* * *
veronika se uči slovensko
vsaka beseda je polna dinamita
veronika reče jean-pascala je ženska
v drugem sklonu
