PESEM, NAPISANA SREDI OGROMNEGA TRGOVSKEGA CENTRA, MEDTEM KO NEKDO RAZLAGA O BLIŽAJOČI SE INVENTURI
Iti do konca, to je smisel.
Do konca zbrisati pulte,
do konca preračunati zneske, cene, popuste,
do konca odpreti parfum in ga namestiti vase,
do konca naviti glasnost tega, ki se pogovarja s teboj,
do konca polic iti,
se obrniti in iti do konca in potem spet nazaj,
do konca pojesti jogurt na degustaciji,
ki ga ponuja naveličana študentka s črnim pulijem,
do konca zapetim prek vratu in prsi,
iti do konca vrste z močnim rdečim mesom
in biti dokončen kot kri, ki vstopi v življenje
in do konca vztraja
in na koncu izteče v luč nekega drugega očesa.
In ponovno iti, do polic z rokavicami,
in si jih natakniti do konca, vsak prst posebej –
vsak noht, vsak členek mora biti tesno
v življenju ene rokavice.
Do konca se opravičiti trgovki,
ker si prevrgel polico s pločevinkami,
premalo je reči le: oprostite ali ni bilo nalašč,
potrebno je dodati tudi besedo konec …
In ob tej besedi pomisliš,
da bi bilo dobro tudi tej pesmi narediti konec,
jo morda zadaviti,
prepičiti, da bi stekla kot zrak po lupini lista,
jo morda obesiti.
Še najbolje pa bi bilo, če je sploh ne bi napisal.
Najbolje bi bilo, da jo vsak, ki je vzdržal z branjem do tod,
skoraj do konca,
vrne nazaj domov, v maternico,
jo zbriše od zadaj naprej, od zadnje k prvi črki …
In potem lahko trgovka z lahkoto zapiše rezultat inventure:
TEM BESEDAM JE ŽE ZDAVNAJ POTEKEL ROK!
GOSTILNA NAKUPOVALNEGA SREDIŠČA
Zdi se, da je vse prav sestavljeno:
zrak je gosto pivo, luč žganje,
po hrbtenici navzgor teče najtemnejša kava,
prostor je sestavljanka tvojih oči.
Ti si prvi gost.
Ti si drugi gost.
Ti si tretji gost.
Ti si edini gost.
In natakar si tudi ti.
V tvojem kozarcu je do konca zmanjkalo bližine.
KO SE POVABIŠ NA KAVO
Povabiš se na kavo. Sam si. Sam sediš.
Sam gledaš v poln prostor.
Nekdo te pozdravi. Vpraša, kako si.
Dobro, odvrneš. In gre naprej.
Na trepalnicah čutiš rob večera,
pajka, ki plete čas …
Še nekdo gre mimo. Zdravo, reče.
O, zdravo, odvrneš. V nogah čutiš kri in pozdrav.
In v glavo.
Visoko v najdaljši čas ti ležejo mehki, osamljeni lasje,
na zrak gostilne v največjem trgovskem centru vesolja.
Pogledaš v skodelico –
kava te že dolgo in vztrajno pije …
BISTVO ŽIVLJENJA JE MAKE-UP
Na začetku kreme skočijo nate. Vse se odprejo. In te zalijejo.
Najprej postrgajo s tebe zunanjo plast bivanja.
Potem tečejo. Po telesu. Kot beli traktorji po rjavem polju kože.
Mozolji pokajo kot vrelci sreče. Rjave pike se redčijo.
Madeži požrejo belo bombo kreme, da jih raznese.
Kreme se sprehajajo čezte. In se zaletavajo v izpuščaje.
Vse izginja. Vse se peni v smetani kreme.
V ušesa zleze polž, ki pograbi vse gube tvojega obraza
in jih z velikimi rokami vleče za seboj v polžjo hišico laži.
In potem se ponovno pojavijo madeži, izpuščaji, mozolji in gube.
In celo življenje tavaš od police do police
in iščeš pravo kremo zase
in se vedno bolj bojiš, da je ne boš nikoli našel …
PLASTIČNA VREČKA
Sediš na klopi v velikem trgovskem centru.
Na desni stoji velika plastična vrečka za smeti.
Zdi se, kot bi edina razumela tvoj položaj.
Premakneš drugo nogo in desno oko in prvo roko.
Leva roka ti počiva v vseh rokah trgovskega centra.
In za tem odpreš odprtino za vprašanja v telesu
in se vprašaš z njihovo notranjo steno:
Kako bi se bilo zadušiti v tvoji lepoti, vrečka?
Kako se zamotati vate? Nikoli priti notri in nikoli ven?
Kako bi bilo umreti kot vrečka? Biti mrtev kot vrečka?
Kako ležati v plastiki in misliti, da se še nisi rodil?
Da se sploh ne boš rodil? Nikoli?
Da boš vedno tako … nekje … vmes … nikjer … nikoli?
In vrečka gleda umirjeno v tvoj nemir
in te raziskuje
in brska po najmočnejši govorici tvojega življenja:
smeteh, ki si jih doslej odvrgel.
DOLGČAS PRI TRGOVINI, NA SONČNO NEDELJO, KO POSTANEŠ KOT OBESEK ZA KLJUČ
Danes nimaš več česa delati. Tu že ne.
Sédi na rob cvetličnega korita, ob trgovini,
in si odžagaj dan, tam, kjer je začetek noči.
Odžagaj ga z rokami – žagami bistva.
Potem sédi in glej, kako se temno in svetlo mešata,
kako se izenačita, kako zravnata v ravno ploskev občutkov,
kako je tvoje levo oko belo, desno črno,
kako si čedalje bolj in bolj podoben jin-jan obesku za ključ,
ki ga uporablja nekdo velik in razsežen
in zelo majhen in povsem neviden.
V TRGOVINI, NA LADJI, NIKJER
Kako bi bilo sesti v hladilnik s sladoledom
in se igrati velike ledene ladje, ki pluje po trgovini?
Kako bi te gledali kupci, kam bi dali roke, vtaknili oči?
Kaj bi naredil direktor, kaj trgovka, česa ne bi naredil nihče?
Kako bi bilo mečkati sladoled, ki bi ti prebil hlače s sladkim ledom?
Kako bi se smehljal, kako bi mahal in metal lučke skozi svojo norost
ljudem naravnost v zaprte, vroče in zatohle ustne tunele?
Kaj bi rekli, če bi sploh kaj in kako bi, če bi, polizali divji led življenja?
In kam bi priplul s tako ladjo? V katerem pristanišču trgovine bi te čakale
lisice? Kdo bi ti jih nataknil in kaj bi ti takrat rekel –
Aretirani ste zaradi uporabe ladje? Ugrabitve sladoleda? Metanja ledu?
Izkazovanja norosti? Čofotanja po keramičnem morju trgovine?
Kako bi bilo sesti v hladilnik s sladoledom
in se igrati velike ledene ladje, ki pluje po trgovini?
Kako, se vprašaš globoko v svoji dušni jami,
in iz hladilnika, z nasmeškom, vzameš najmanjšo lučko –
tako majhno, da je tako rekoč sploh ni!
KIT V KONZERVI
In je šla, skozi okus, harpuna
in ti preluknjala jezik
in te je zapeklo
in tistega kosa kruha nisi nikoli namočil v olje
in pomazal z njim po nekoč toplem kitovem življenju.
JOGURT NA POLICI
A na polici začutiš, kako hladen je jogurt,
ki te stisne in te zalepi na svoje telo,
na stegno z belim ledom.
Tako ti je –
da se potegneš notri,
skozi lonček.
In hladilnik te zamrzne
v nekaj,
kar je tukaj in vmes.
KAMERA, KI ŠKRTA NA STREHI TRGOVSKEGA CENTRA, MEDTEM KO GLEDAŠ SEBE V IZLOŽBI IN SEBE ZA IZLOŽBO
In si se povabil v kamero. V glavo je šla cev
in se zlila od tebe k tebi. In še enkrat vate.
Globoko oko se je zahihitalo v črevo.
Kosti so škrtnile v obraz, izrisan v izložbo.
Skozi kabel si šel, povezan z vesoljem,
ki ti je spremenilo kodo oči in kodo ust in kodo rok
in pisknilo z napravo za elektronske cene.
In si se približal. In prišel v kamero.
Po dolgi cevi si šel v dolgo cev.
Z nogami si se držal za tla, z rokami si hodil po žepih krvi,
ki je tekla iz kabla v tvoj kabel in naprej,
dokler se ni vse povezalo v tipkovnico vesolja,
dokler niso pognale zelene dlake iz zemlje travnikov zunaj,
dokler tvoje življenje ni dobilo oblike epruvete,
v kateri je počival ogromen napis trgovine:
NA TEM PLANETU SO BILE PRVE KAMERE!
In med snemanjem drug drugega sploh ne opazita,
da vaju snema še milijarda skritih snemalcev
in da vsi nastopate v isti oddaji.
KIRURG
In si se nenadoma ustavil in približal pacientu:
na tleh je ležal krhek lonček z razlitim jogurtom
in razparanim pokrovčkom.
In si rekel v pričo vseh:
»Jogurtov lonček se je vrgel s police. Samomor. Ne diha. Belo krvavi.
Znakov življenja ni več. Čas smrti: sedem, nič, nič, v belem jutru,
po temni noči, z glasbo Nirvane iz zvočnikov trgovine …«
MRTVAŠKA URA
Greš. Ura bo devet. Zunaj je kri.
V tebi je kri. Med mejo in mejo je.
Samota se prelije po nočno.
Zvočno. Gosto. Lepljivo.
V trgovini, na koncu ulice,
stoji zadnji košček življenja.
K tebi pride, kot kolibri,
in te opraši z občutkom jame,
v kateri boš ležal kmalu.
Negibno. Mirno. Gosto, v trd kamen.
Na koncu se boš razredčil z življenjem nekoga,
ki bo obiskal tvoj grob,
položil nakupovalno vrečko nanj
in rekel:
»To je bil tvoj zadnji nakup.
Ničesar nisi kupil,
ničesar prodal v življenju.
Pravzaprav te nikoli sploh ni bilo …«
