V četrtek ob šestih
je napovedan smrtni ples.
Prišla bo smrt z Aljaske in
prinesla zobne krtačke
iz kožuha severnega medveda.
Prišle bodo tudi vse čisto navadne
v rdečih prazničnih oblekah
brez smrtne glave,
krasne postave
in srebrno pobarvanih kosti.
Potem bo gala zabava
in če bo padla kakšna glava
udeležencev ljudi,
bo to kar tako
po nesreči.
Na jedilniku bo samo zelenjava
in kaj sladkega.
Igrala abo skupina
iz šestdesetih let smrti
vendar bodo glasbeniki zaradi varnostnih ukrepov,
zastrti s prti.
Po polnoči bo zabava končana kot
vsaka druga zabava;
smrt bo s smrtjo spala,
smrt z Aljaske bo pijana ležala
v plesni dvorani
in pregovarjala mlado nedolžno smrt.
Dve smrti bosta šli na vrt
in se spotaknili ob drugo smrt.
Zjutraj bo smrt z Aljaske jokala,
ker se ne bodo videli do naslednje
gala zabave,
in vse smrti bodo spremljale na letališče,
kjer se bo ljuba gostja smrt odpeljala.
Ničesar ne pridobim,
kadar grejše moje prezeble noge
in žvižgaš misli obvezne igre.
Raje zaprem oči
in se odpeljem daleč proč,
tam počakam, da spusti se noč.
Potem grem z rokami ob svojem telesu
in težim osupljajočo lakoto mesa..
Počakam na ljudi, da me lahko čudno gledajo
in se premeteno
zaprtih oči in perverzno sprenevedajo.
Jaz pa sanjam, da je najina noč,
ki jo pojoč opevam v predvečernih motivih.
Ne maram obvezne igre
po kozarčku konjaka.
Gnile roke mi povzročajo
lažni užitek
in moje nenasitno korito
je skrito
pod rokami plavžiranega mladostnika.
Recept mi pravi,
da naj plazim po zastavi
in zajašemo belo trobarvnico
z rdečo komarsko glavico.
Hvala lepa,
užitki so na koncu sveta
in obe bi lahko odplavali nekam daleč
med delfine,
kjer se bova šla fine ljudi.
