Še nekaj, kar je z leti skoraj zbledelo - spomin o babici in še zadnja njena iskrica, ki se ji je prilepila v nepoznanem prostoru. Ta je bil poln sonca v temi in poln trpljenja na svetlobi. Začela se je nova pesem o njej, ki je živela pred mnogimi leti.
Hram, stari hram, a grajski hram, poln dobrote in lepote, ki sta ga obdajali z vseh strani: z ene strani vinogradi, z druge gozdovi, z ene prelepi pašniki in z druge spet cvetlični vrt. V njem je upravljala babica Marija, ki je mlada ostala brez staršev in je skrbela za svoje brate. Pomagali so ji sluge in služkinje, ki so opravljali težja opravila. Ptice selivke s severa in juga so se tamkaj ustavile in pletle venec ljubezni s poetičnimi junaki. Do zore so se pesmi zlivale v poezijo, ki jo je pozneje pravljični junak nosil babici na pladnju. Bila je svetleča, z belimi čipkami posuta, nežna, ljubeča poezija.
S pladnja so spregovorile čipke:
Tvoje svetle rjave oči
kot jesenski list v noči šepetajo.
Zapeljive so, a se ne dajo zapeljati.
Temni rjavi lasje so spleteni v debelo kito
nad visokim čelom.
obraz podolgovat,
nos majhen, ozek, eleganten.
Ustnice majhne, sijoče, zaželene za poetičnega junaka.
Značaj strog.
Ali je mogoče, da se v tem nežnem krhkem bitju pretaka hladna kri, se je vprašal Robič, premožni pesnik iz daljnega sosedstva.
Kako bi vpletel ljubezen
med njene lase,
kako bi ji poljubil nežen jaz obraz,
kako dobil bi cvet Marijin jaz?
So to sanje moje,
ali sem to res jaz?
Prišla je pomlad. Nežne dežne kapljice so kapljale po Marijinem nežnem obrazu. Potihoma sem izvlekel iz žepa robček in ji obrisal čelo. Pogledala me je, a jaz sem jo strastno poljubil. Zagrmelo je. Od strahu se me je tesno oprijela in se stisnila k meni, potem pa me s svojo nežno roko močno udarila po licu. Ni me bolelo. Njeni dotiki so bili le kot grom med dežnimi kapljami, ki me je pobožal v tem srečnem deževnem trenutku. Ko sem prišel domov, sem se pogledal v zrcalo in videl na svojem obrazu cvet, Marijin cvet, ki so ga vtisnile njene nežne roke. Pred menoj se je pojavil list, zraven njega gosje pero in črnilo, ki je na hitro zacvetelo po papirju kot čipka Marijinega cveta.
Marijini starši so se trudili in mi hoteli v vsem ustreči. Najraje bi me oni posvojili kar brez Marijine privolitve. Po dolgem času truda so starši le s težavo uspeli Marijo nagovoriti, da se poroči z menoj.
Najprej se moram Bogu zahvaliti,
nato pa še se v cerkvi poročiti in za večne čase njej zvestobo obljubiti.
Bo ljubezni cvet Marijin zacvetel
ali se bo trnjev venec vso življenje okoli mene vel.
POROKA
Marija je imela prijatelja duhovnika. Stanoval je v isti hiši in se je lahko tako o težavah večkrat posvetovala z njim. Prepričal jo je, da ima čvrsti golob v rokah večjo moč kot beraška ovca brez rok. Grenka zgodba na papirju na začetku brez humorja je postala pozneje kot pravljica iz davnine z majhnimi junaki. Molila sta, oba sta molila. Na kljuki sobnih vrat je nemo čakala bela obleka in cvetni venček je sedel na polički. Le v roko ju je treba vzeti in si ju nadeti, je žalostno dejala Marija.
Prišel je trenutek, ko se je morala obleči in iti s svojim izvoljencem pred oltar. Zvon v cerkvi je že oznanjal, ko je prihajala iz vseh strani gospoda na kočijah in z njimi manj premožni. Tudi zvesti psiček Rolfi se jim je pridružil. Cerkev je bila velika, okrašena s podobami. Na desni strani je visel križ. Marija se je žalostno zagledala vanj. Čeravno so cvetlice v prostoru zaplesale in godci zaigrali svatovsko pesem, so težke solze zalile Marijino lice ob času, ki naj bi bil slovesen.
V glavi ženina so rojile misli:
Kaj napisal bom doma za ta trenutek, kaj?
Objel bom le kapljo dežno na papirju
v sončnem dnevu,
ki srečo trosi mi v naročje.
ZAČETEK NOVEGA ŽIVLJENJA
Začela se je žetev. Vroči dnevi so bili utrujajoči, zato se je morala Marija potruditi s svojimi pomočniki, da bi bila žetev ob pravem času opravljena. Utrujena je legala pozno zvečer zadnja k počitku.
Zopet so strasti zaigrale v pesniški duši njenega moža, hotel se je je dotakniti, jo objeti, poljubiti, a obrnila mu je svoje rame, na katerih se je videl madež cvetnega prahu. Ves trud je bil zastonj. Utrujena je brez oblačila zaspala, le pokrila se je s tanko modro rjuho. Tako je bilo dan za dnem. Čeravno je ob trdem delu denar počasi kapljal v vreče, se je pesniška ljubezen počasi začela sušiti. Do pozne noči je z gosjim peresom krasil papir z ljubezenskimi poljubi in se nalival s penino starega muškata. Družinski prijatelj župnik je opazil, da se okoli pisatelja vijejo temni oblaki. Poklical je njega in Marijo ter ju podučil o skupnih zakonskih dolžnostih. Rekel jima je: Kmetija je velika in morata imeti potomce, ker z leti ne bosta mogla več sama s svojimi slugami vse to opravljati.
Njegove besede so do neke mere zalegle. Počasi so se začeli rojevati otroci. Bilo jih je šest. Pravi cvetovi: štirje fantki in dve punčki.
Prvi je prišel na svet Aleš. Že od malega so ga začeli privajati na skromnost in poslušnost. Ko je bil čas hranjenja, je hitro prišla mati Marija z dela in ga nahranila s svojim mlekom. Previla ga je v krpe, ki jih je sama napravila iz starih rjuh. V poznih nočnih urah je morala oprati umazane krpe, da bi jih lahko zopet imela za naslednji dan. Mali Aleš je dobro napredoval, saj je pol leta pil mamino mleko. Čeravno je bil nagle jeze in trmast, mu je mama večkrat prizanesla. Oče ga je le strogo pogledal izpod gostih obrvi in fant se je pomiril. Pozneje se je razvil v lepega, zrelega in prijetnega fantička. Všeč so mu bili konji, in hlapec Joka je moral varovati Aleša pred njimi. Večkrat je prišla, sosedova Mima, da se je malo poigrala z Alešem. Na žalost se je vedno z njo rad prepiral, čeravno je imela ona prav. Očetova pesniška duša je opevala le Aleševo trmo, ko se je mama Marija jezila in ni imela veliko časa za takšne igrice.
Oče Aleševo trmo opisuje:
JUNAK MOJ
Trma ti je v glavi,
nagajivost v zadnjih petah,
kot morski val
zalivaš svojo žrtev,
ko v laske Mimine spustiš roko,
jo vlečeš,
nedolžno gledaš,
potem kot jagnje nagajivo, zvito,
obračaš svoj pogled,
se ji smejiš,
ko varaš vse gledalce.
Oh, oh, uboga Mimi.
Ko je prišlo leto naokrog, že je prišel na svet drugi otrok, tudi fantek. Dobil je ime po starem očetu Hajnrihu. Ko je dopolnil drugo leto, je začel počasi nerazločno govoriti. Mati Marija je bila zaskrbljena, saj skoraj je težko razumela, kaj ji je hotel povedati. Zmeraj se je držal mami za krilo. Ko je mati kaj pospravljala, ji je hotel vedno pomagati. Stisnila mu je v roke kuhinjsko krpo in on ji je marljivo pomagal brisati prah. Ni se rad igral z otroki, ker se še ni znal dobro sporazumevati. Tako se je najraje sam igral v naravi, pobiral je razne kamenčke, trgal cvetlice za svojo mamo. Kadar je bila najbolj utrujena od vsakdanjega dela, je dobila šopek. Mati Marija ni vedela več, kam naj s tolikimi šopki, a se je hitro domislila.
Dejala mu je: Če odtrgaš rožicam glavico, ostanejo le nekaj časa pri življenju, potem za vedno ovenijo.
Hajnrih se je zamislil in dejal: Mamica, če bi odtrgali meni glavico, bi jaz tudi ovenel!
Ja, ja, sinek tudi ti bi ovenel.
Ko je oče vse to slišal, je dejal: Ta fant bo sposoben za kmetijo, močan je, pa tudi poslušen.
Ko je oče ob večernih urah začel pisati, se je fantek naslonil na mizo in dejal: Oči, a pišeš, kako sem mamici prinesel šopek. Tebi bom šopek samo narisal, ker je mamica dejala, da rožice ovenijo, če jim odtrgaš glavico.
Oče je molčal in pisal:
Tudi mene glavica boli,
ko polna je merlota,
strupenih plinov,
otrok moj.
Ne veš še ti
za bol in bedo,
ki nas je znašla.
V molčečih dnevih
me samo opija,
trobi žarek sreče iz neba,
v tišini nočni,
se igra
z menoj
samo
poeta.
Ko tvoj šopek
zacveti
narisan na papirju
fantek moj,
zaziblje me
v pozen sen.
Zopet je minilo leto in pol, ko je mati zaskrbljeno čakala na svoje mesečno perilo. Zaman je čakala. Ko je nastopil deveti mesec, se je rodila črnolasa deklica.
Oče je dejal: si kot mlado drevo, ki je pognalo korenine v tej hiši. Mati, saj ti bo še v veliko korist, ko bo izrasla.
Punčka je bila močna, zelo hitro je napredovala. Psiče s kodrasto dlako k, ki so ga imenovali črni volkec, jo je naučil delati prve korake. Vsi so se vrteli okoli male princese, le brat Aleš je bil ljubosumen in se ji je z veliko težavo približal. Gledal jo je postrani in rekel:
Si mala polulanka, samo delo imajo mati s teboj. Si prava Micka.
Pa naj bo Micka, je dejal oče.
Sedaj so bili že trije otročički, za katere se je moralo skrbeti in tudi drugega dela ni manjkalo. Hlapec Jaka in služkinja Jula sta jima pridno pomagala. Ko je mati Marija že bila na koncu z močmi, ji je sin Hajnrih narisal šopek cvetlic in jo potolažil, da bo ji on priskočil na pomoč. Oče si ni hotel mazati rok z nobenim delom. Vedno je le bral in ob večernih urah pisal.
Sedaj je pisal o svoji Micki zali:
Lepota njena
v naročju mojem
kot cvet trobentic
trobi na srce mi,
bu, mu, baba, deda,
nežno se igra z rokami,
ko temni biseri v očeh
hoteli bi še več mi spregovoriti,
dušo mojo
z razumom napojiti,
z zdravilnim čajem
me ozdraviti.
Po enem letu počitka je štorklja zopet spustila v zibelko majhnega fantiča Frančeka. Bil je živahen in vedno nasmejanega obraza. Aleš mu je dejal, ti pa moraš biti muzikant, ko se tako rad smejiš. Ker ni rad jedel, se je oče večkrat jezil na njega. Pa tudi drugi prijatelji so mu govorili, tvoj fant je pa nedohranjen. Mater to ni motilo, dejala je, bo pob pač majhen! Tudi drevesa so različna, ena so majhna, druga pa velika. Ko je dopolnil tretje leto, je postal okrogel kot žogica. Ker je imel dolge črne lase, je bil vedno počesan na stran. Micka mu je večkrat naredila rep. Zopet se je oglasi Aleš in dejal: sedaj si pa kot kobila z dolgim repkom. Večkrat je prišel na obisk sosed Tonč. Dejal je: ti si pa fejst fant, samo puška ti še manjka, pa bi bil pravi soldat. Franček ga je z svojimi temnimi očmi pogledal in se je začel na ves glas jokati. Šment, kaj sem res videti kot kakšen robot, da se me še otroci bojijo, je dejal. Otroci so malega Frančeka potolažili in ga oblekli v Mickino obleko. Okoli vratu so mu zvezali pentljo in mu dali v roke majhno košarico. Hajnrih je dejal, sedaj pa lahko greš v gozd po gobe, naš mali princ. Seveda so se začeli vsi na ves glas smejati, še oče, ki je bil vedno resen in zadržan, se je pošteno nasmejal.
Mir!
Pokora moja,
oče je dejal.
Kot čmrlji
v ušesih mi šumite,
okrog okrogle mize
se lovite, smejite,
oblekli ste Frančeka
v Micko zalo,
pentljo cvetno
okoli vratu
mu dali.
Naj cvetje to
prepeva njemu pesem
da princ naš,
Franček je to pravi.
Še ni minilo dve leti, ko je zopet zajokala punčka. Gospod župnik je bil zelo vesel, ko je slišal, da sta dobila hčerko. Če mi dovolita, je dejal, naj ji bo ime Ema.
Ime mi je zelo všeč, je dejala Marija, saj je kratko in mislim, da bo tudi ona zadovoljna z njim.
Oče si je bolj ogledal hčerkico je dejal: Kako nežen in lep obrazek ima, jaz jo bom pa imenoval Lilija.
Hitro je napredovala in zrasla v pridno in marljivo punčko, kakršno bi si vsak le želel. Šola ji ni delala težav. Čeravno je bila najmlajša, je starejši Micki in bratom priskočila na pomoč.
Prvo mesto pri očetu je sedaj zavzela Lilija. Oče je takoj opazil, da mu bo ona s pisanjem na veliko sledila.
Kot duh v senci mi bo govorila, je dejal, kadar bom kaj dal na papir in kadar bom kaj moral odviti iz njega.
Na papirju črke
noge so dobile,
od veselja
smejijo se,
skačejo,
ko srečen očka
Lilijo opeva
s črkami na listu.
Za vsaki tanki listič njen,
njej pesmico nariše.
Slika njena,
belo zdaj cveti,
kdo ve,
nekoč, ko bode ovenela,
bo od Lilije cvet
prepeval pesem to.
Iz cveta žalost
bo iz strun zvenela,
ko duh na nebu,
Liljin cvet
bo plaval
med spomini.
Ko sta zakonca že mislila, da sta zaključila s potomstvom, se je nekega lepega jesenskega dne zgodil čudež. Zopet je Marija v najlepšem mesecu, septembru, ki je poln jesenskih darov in čudovitih portretov v naravi, povila še zadnjega fantička. Dala mu je ime Maks.
Oče je vprašal Marijo, zakaj ravno ime Maks, ko pa imamo toliko lepih domačih imen? Ona ga je pogledala in nato žalostno dejala: saj so pa vendar prve tri črke mak, ki je poln rdečih spominov. Ponosna bom na ta naš cvet, ko se bo razcvetel, zažarel z ljubeznijo do svoje družine in do svoje domovine.
Oče se je zamislil in rekel: Vsakdo, kdor resnično ljubi, zelo trpi. To pomeni, da bo ta naš fant s tem imenom moral še veliko pretrpeti. Kaj pa črka s na koncu maka, je radovedno vprašal Marijo. To je pa repek na koncu, ki pomeni srečo.
Imaš prav Marija, je dejal. Vzel je v roke svoje pisalo in začel pisati.
Vidim že oblake sive,
gozd in vse kar okoli njega je,
vidim že rdeči mak na polju,
ki cveti in krvavi,
ko svojo ljubezen nam deli.
Vidim dom, plodove cvetne,
trud njegov in pesem sreče.
Vidim harmoniko, njegov nasmeh,
vidim, vidim rdeči mak,
ko trpi
in odcveti
ljubezen sreče.
Mati jih je ljubila, skrbela je zanje in jih pripravljala za nadaljnje življenje. Oče se je dalje utapljal v strupeni tekočini, ki je počasi razjedala njegovo notranjost. Njegove pesmi so zbledele. Bral jih je, bral, le sebi bral.
Dejal je:
Še zadnji up
uničil mi je strup,
in zadnji up,
odplaval je v neznano.
Od šestih cvetnih spevov
se bom moral za vedno posloviti
in pero gosje
enemu od njih
bom moral zapustiti.
V jutranjem svitu pesnik zadnje sporočilo piše,
da pero svoje gosje
svoji mali Liliji nariše.
Od daleč mi nekdo prihaja,
to mati v belem oblačilu pesem riše,
na glavi ji je krona s cvetjem vsa posuta,
vzame me za roko,
k sebi vleče
in duša plane z njo
v smrtno melodijo
in odplava daleč stran
od mojih šestih cvetov.
Žalost je zavela po hišnih prostorih. V Mariji se je prvič v življenju do moža prebudila ljubezen, ki so jo z njim za vedno zakopali. Šest cvetov se je stisnilo k njej. Žalostno so poslušali očetove zgodbe o junakih, ki jih jim je brala mati. To so bili junaki iz raznih krajev naokoli, ki so še tako drobno čipko poezije ovijali v papir in mnogi od njih so tudi končali z opojno strupeno tekočino, ki jih je spodbujala k delu.
Mala Lilija je vzela v roke pero in pisala, risala jabolko rdeče, grozd zeleni in hruško, vse te dobrote, ki jim jih je oče zapustil in z grenkim vinom jih zalil.
Zdaj je pela Lilija njemu, samo njemu:
Kje je svila, mama,
da napravim čipko
in ovijem v njo
to našo bolečino skrito.
