Veter je zapihal,
dvignil se je prah.
Ležim v postelji.
* * *
Ko ptice zapojejo,
se jutro prebudi.
Komaj odprem oči.
* * *
Drevo je padlo,
žage so utihnile.
Jaz se bom gledal.
* * *
Pes je zacvilil,
pozdravil gospodarja.
Žalostna sem.
_________________
Slovar slovenskega knjižnega jezika besede haiku še ne pozna, njegov rezervni slovar, Pravopis slovenskega jezika, pa je napravil haiku moškega spola in po njem se sklanja haiku – haikuja in najbrž tvori tudi množino haikuji. Angleški slovarji (a ne vsi) omogočajo tudi nepregibno rabo, se pravi za množino haiku ali haikus. Glede na kratkost (hai-ku, rusko hok-ku) in glede na naglas, ki je na prvem zlogu, je skoraj razumljivo, da se v slovenščini ta beseda ne bi sklanjala. Slovenci so besedo haiku poštajerščili in ga izgovarjajo z obilnim i – ha-i-ku, kjer je i naglašen, ali poljubljanščili, kjer je po vzoru kakú (kako) naglašen prav ú. V slovenščini ima ta stvar še en neprijeten prizvok – zaradi končnice ú pride do avtomatske maskulinizacije (po vzoru menú [ko se tako izgovarja], emú, uhú, intervjú, kanú, kengurú, tatú, tú in podobno). Vprašanje je, če lahko nove besedne pridobitve kar tako nategnemo na kopito starih mehanizmov, ki moško v dvojici moško/žensko postavljajo avtomatsko na prvo mesto. Če že ne more biti srednjega spola, je lahko vsaj ženskega. Pesem je na koncu koncev ženskega spola in to ne brez razloga. Iz teh razlogov smo pustili v naslovu nepregibni haiku.
