Tistega vročega dne v poznih sedemdesetih sem zakorakal iz otroštva v odraslost. To sem storil s pogumom, ki so ga nekateri označili za nepojmljivo predrznost, nevede, in le v enem segmentu zrelosti.
Dotični korak mi je prinesel številna spoznanja. Najbolj neprecenljivo je bilo tisto o Pravici, prelestni deklici prevezanih oči. Ugotovil sem, da revica ni le slepa, ampak tudi gluha kot noč.
Letovali smo na Stenjaku, kakor Slovenci pravimo otočku Sv. Jeronima v bližini Pule. Osnovnošolcev nas je bilo ogromno, saj je bilo to znano otroško letovišče. Mi, domovci, smo takšne počitnice doživeli prvič. Imeli smo se čudovito, če izvzamem modrice, ki sem jih prislužil od vzgojitelja. Deležen sem jih bil, ker sem pred tem z njimi tudi sam okrasil razvajenega mulca iz naše skupine, ki je teden dni dobesedno prosil zanje.
Sedel sem na obali in strmel na Brione, na najbližji in največji otok Titovega carstva.
»Tja grem, k Njemu. On bo razumel,« sem rekel sošolcu, ki je strmel v daljave skupaj z mano.
»Kam?« je vprašal.
»K našemu Titu,« sem rekel med skokom v morje.
»Počakaj, s tabo grem!« je zakričal in skupaj sva odplavala v smeri našega predsednika. Pred nama je bil vsaj kilometer naporne vodne poti, ki sva jo v tišini premagovala meter za metrom.
Bila sva utrujena, vendar nisva imela kje počivati. Malo čez polovico je začel prostovoljec težko loviti sapo in obupano kriliti z rokami.
»Utonil bom, utonil bom!« je kričal.
Ni mi preostalo drugega, kakor da ga pospremim do plavajočega svetilnika, ki se je kakor otok odrešitve prikazal pred nama. Zasopel se je oprijel varnostne ograje plastičnega balona, na katerem je bil le nekaj sto metrov do najinega cilja zasidran svetilnik.
»Astmo imam,« se je opravičeval zariplega, vijoličastega obraza in prestrašenih oči, »ne bi zdržal niti metra več.«
Zameril sem mu, ker me ni predhodno opozoril na možne težave in s tem ogrozil najin podvig. Po drugi strani pa sem spoštoval njegov pogum in lojalnost, kar je utrdilo najino prijateljstvo.
Pridal sem ga seznamu spoznanj, ki je začel nastajati ravno tisto poletje po končanem šestem razredu.
Sam sem nadaljeval plavalni maraton in le nekaj ducatov zamahov me je še ločilo od obale. Tudi meni je zmanjkovalo moči in sape, povrhu tega pa sem se moral občasno potopiti in se tako skriti pred vojaškim patruljnim čolnom, ki je kolovratil med otokom in svetilnikom ter stražil obmorski pas.
Prostovoljec, ki se je neumorno drl na pomoč, je dobil prevoz s civilno barčico, sam pa sem bil prisiljen dvigniti glavo visoko nad vodo, saj je kontrola plula preblizu in zbal sem se, da me zagrabi vijak motorja.
Opazili so me, jasno, to je bilo njihovo delo.
Zvlekli so me v čoln, vprašali po imenu, zanimalo jih je tudi, od kod sem. Kam jo maham, je bilo jasno, zakaj, pa vojske ni smelo zanimati.
Patrulja, ki se ne sme oddaljiti od začrtane poti, je gotovo javila, da se pri svetilniku nekdo pretresljivo dere, kmalu zatem pa, da imajo na krovu še enega saboterja.
Čoln, ki je mojega prijatelja odpeljal na Stenjak, se je vrnil pome. Kaj so vojaki povedali čolnarju Barbi, ki je skrbel za Stenjak, mi ni uspelo zvleči na ušesa, sem pa kasneje ugotovil, da vsekakor nič takšnega, kar bi mi koristilo.
Z obale nas je opazovala množica malih občudovalcev, ki je čakala svojega junaka, mojo malenkost, kakor sem bil napačno presodil.
Morda so me res, vendar je nadaljnji razvoj dogodkov pokazal, da za junake z zmago v eni bitki vojna nikakor ni končana.
Vzgojitelji našega doma, ki se jim je pridružil Barba, odgovoren za otok in prestopke razposajene mladeži, mi niso postavili niti enega vprašanja. So pa poskrbeli, da so postarane modrice na mojem telesu dobile mlade, družbo pa so jim naredile številne buške. Kazen, ki je še sledila, je imela zgolj moralni učinek, za čofotanje po morju tako nisem bil sposoben.
Medtem, ko so se za druge otroke nepozabne počitnice nadaljevale, sem jaz obtičal v sobi, osamljen, prebuškan, pozabljen. Slednje je prekinila Titova varnostna služba, ki je poslala k meni predstavnike, da razčistijo, kaj se je kuhalo v glavi dvanajstletnika, da si je privoščil nekaj tako predrznega. Saboterski napad na varovane Brione je bil tudi napad na našega najdražjega vodjo in celoten družbeni sistem.
V širnem vesolju sta obstajala samo dva dobrotnika, k katerima bi se obrnil po pomoč ali razsodbo. To sta bila tovariš Tito in ljubi Bog. Ker je bil drugi predaleč, prvi pa pred mojim nosom, sem se pač bil napotil k bližnjemu.
»Hotel sem do predsednika Tita, da mu razložim, kakšna krivica me je doletela. On bi razumel in se potegnil zame,« sem pojasnil agentom, ki so si vse pridno zapisali in taisto pojasnili Barbi in našim vzgojiteljem, preden so pridobljene informacije prenesli v Udbo, druge tajne službe in v mojo kartoteko.
Barba, ki je edini razumel, da sem vsem le nastavil ogledalo, je naslednje jutro prišel k meni v sobo.
»Je res, kar si povedal policistom?« je vprašal.
»Res. Nikoli ne lažem,« sem rekel.
Z malo besedami sva na barčici odplula v Pulo in odšla na tržnico, kjer sem se po mili volji najedel sadja, katerega koli sem si zaželel. Popoldne sva izlet zaključila z razkošnim kosilom. Praznični dan bi bil veliko lepši, če bi me kosti manj bolele, pa vendar sem užival privilegij, kot sem ga le lahko. Med vrsticami se mi je opravičil in žal mu je bilo, da je sodeloval pri trdih vzgojnih prijemih, ki sem jih bil bogato deležen.
Zame je bilo letovanje končano. Ko smo se vrnili s kolonije v zavod, me ravnatelj zavoda niti okaral ni. Od nekdaj sva imela sklenjen tihi pakt o nepovzročanju težav drug drugemu in lahko rečem, da me je imel na nek način rad. Znal je z mano in če sem mu kaj obljubil, je to držalo kakor pribito.
Obljubil sem mu, da nikoli več ne ušpičim kaj tako neumnega, neodgovornega in nevarnega. Obljubo sem izpolnil, resnici na ljubo pa za kršenje ni bilo več prave priložnosti. Do konca osemletke morja nismo več videli.
Tistega vročega dne sem spoznal, da mi je kljub navidezni oddaljenosti ljubi Bog bližje kakor tovariš Tito.
O Pravici pa svojega mnenja do današnjega dne nisem bistveno spremenil. Spoznanju, da je slepa in gluha, se je z življenjskimi izkušnjami pridružilo še eno: Pravica je vlačuga, ki da tistemu, ki plača več.
In od takrat, ko sem bil še naiven in mlad, se je tudi ona postarala za dobrih štirideset let.
