Ko se zvečeri
in ko v kaminu zagori,
iz radia melanholija Brahmsovih sonat
po stenah polzi -
takrat se prostor veča.
Takrat se dih poglobi.
Čist tja nizko,
v drobovje zdrsi.
Je le spomin, ki tako živi?
Al’ je še dah živ?
Kaj v meso mi leze?
Kaj širi dušo, da se izpolnijo trenutki, da sem tako jaz?
Je znani spev – sama, sama –
– večno živ?
MESTNO KOPALIŠČE
Koreografija
Rumeno obsijan
galeb
v morskem odblesku
zahajajočega sonca.
Pohajam po Kopru.
Posedam po parkih.
Azil je sesedanje
duha,
ko iščem kruha in iger.
V tem srečam Vuko.
Vzmah njene roke, elegantno koščene,
nakaže let morske
ptice.
Kultura? Kultura?
To je … kult … to je – oplemenitenje človeka.
Vzklik iz osemdesetih na Ra Študent.
Zazveni v meni v novem tisočletju...
Plesalka ob meni ni starka! Prežene dvom, da je svet moj dom.
Tudi grdota je lepa, ko je
ljubezen.
Si z njenim sinom izmenjava dovtip.
GOSPA
Sedem zvečer, zadnji dnevi septembra
… ista gospa ob istem času
na istem mestu se enako oblači,
ravno zlezla iz morja –
mestno kopališče
koprsko.
»V vodo, v vodo!«
Ista gospa priplava bliže.
Sedim na skali in pomakam palec v morje.
Danes je še malček mrzleje kot zadnjič –
kopališče je isto.
Koper, sept. 2007
DOMA
V kotanji plitke Dragonje
ležim.
Kamen, komar … žvrgolenje, šumenje –
šele nič te določa.
Brez doma je svet tvoj
stol.
avg. 2005
DOLINA DRAGONJE
Suha struga reke.
Preostala voda pod skalo –
nudi zavetje par ribam.
V njeni zapuščenosti iščem svoje
zatočišče.
Brez doma je ves svet naš
azil.
avg, 2007
POD KOŠTABONO:
Idila, iščoče telo našlo
mir na skalah reke.
Pozno poletno toploto vpija
željno.
Noge hladim v tolmunu, umirjeno plavajo ribe naokoli.
Nenaden švsc! Vodna kača drži v gobcu zadnji del
ribe.
Jaz gledam, riba hlasta, kača golta.
Čas teče.
Premaknem nogo, kača zgine, riba obleži v blatu.
Frcnem jo – tudi riba trzne,
odplava.
Tudi jaz odhajam – nazaj v azil.
Vizija idile je bila
iluzija.
sept, 2007
JESEN VONJAM
v zapuščenih terasah pod Fjerogo.
V pregnanstvu vidim več ljudi in
živali
pridejo k meni in
rastline se me dotikajo.
Kaj, če se ne bom več želela vrniti?
Ljubljana, konec sept. 2007
V NOVEM TISOČLETJU STRESEM STARE PESMI IZ SEBE
RAD … rad imeti: greni, medi …
žlahtni.
ŽALOST … bolest izostri občut:
trava je drugače zelena,
nebo je modrejše,
veter boža lice,
duh dušo.
SE UPAŠ? Vase stremeti,
ko najbolj duša
ječi?
ČUSTVA so zadoščena;
Potrebe zadovoljene;
Sla potešena;
Strast ugodno rešena …
Praznina.
Jaz votlo odzvanja, puščoben, v drobnih rečeh
cvileč.
TU, V TEJ TESNOBI brezmejne širine osvobojenosti
čutim. Je rojstvo?
Ne vem. Je to ljubezen, ki nikogar
ne potrebuje!?
VZDIH Navdih iz teže leze.
Samo iz težke duše
lahko-tno
duh prileze.
AURORA Ob zori: zarja se dela,
luna svetlobo
na čarobno dvorišče lije,
burja me osveži,
celica v glavi novo misel
rodi.
MATERIAL Telo brez plesa
je kepa mesa.
Zahteva in cvili.
Duh brez poezije je
brezoblična dušna gmota.
Za vratom nam čepi,
srce nam teži.
Korak zaplete.
V sladkem naročju
potuhnjeno upam,
da me moj umetnik ne opazi.
A ustvarjalni čut
mi kaže
njega brezup.
SAMOTA Edino naročje,
ki te omogoča.
Vsa ostala so
pocasta.
ISKALA sem se, v zraku zalebdela …
Brez tebe sem sebe hotela
začutiti.
Takrat, takrat sem te najbolj
čutila.
Se vate stekala, te ovohavala, plazila se za tvojimi
mislimi, čustva lovila kot žival.
Bila sem snov : tvoji odtiski, odbleski, so me polnili…
Je bilo sploh kaj resničnega…
PREPOZNAM Samo pri meni se vase obrneš.
Se zdrzneš.
Včasih drzno obstojiš,
včasih v grozi
zbežiš.
Iskala
sem se v drugih – našla
v sebi
NIKOLI VEČ
Nikoli
več
te ne pozabim,
Zdaj, ko sem te
celo
okusila – samota, edina moja.
Nikoli, nikoli več
te
ne zapustim,
Zdaj, ko sem te
cela
izkusila. Samota, družica moja.
Znova
Ko bo suhi svišč
tvoj občut
spet pritegnil – ti bo
blišč
občutljivo dušco žgal.
Da zbežal stran boš,
Sam.
DRUGI
Nekateri kar so.
Jaz pa ves čas
dvomim, če sploh
sem.
Karkoli.
Nekateri samozavestno
Hodijo, dvigajo glavo, mahajo z rokami…
besede količijo.
Jaz povsod lazim, tipam, omahujem, se spotikam,
okoli voglov šnofam, pobliskavam z očmi, jih priprem,
si jih zastiram, pogled povešam.
Ljubi z zastirko pokriva drevca.
Jaz si z dlanmi zakrijem trebuh.
ŠAVRINIJA
Dol, prek teras, skozi gozd
prideš na jaso.
Tam doli je
kraj,
kjer spet najdem svoj ritem.
Svojo barvo
odkrijem,
svoj vonj zaznam, moje potrebe mi tu krojijo
lastni gib,
moja misel mi narekuje,
svoja čustva berem.
* * *
Misel hoče biti neskončna.
O, ne - dam ji začutiti,
da tudi ona ni
vse.
Ko telesa ni,
Se duh veseli.
Sapo zajame,
prsni koš
razširi – kar ga je,
se hahlja.
Besedo uveljavim
v ogromni količini časa.
Ko je prostor, zazveni.
Šele odzven
Da stavku pomen.
Zvenenje je dušni ples besed.
Zazveni vsebina
v občutku.
VIHTETI
V ihtenju se ihta prelevi v nevihto.
Iz sladke sreče steče potoček.
Odnaša osamo.
Prinaša samost.
Ta mi gosti prisotnost sebe. Bit »TISTEGA«,
Gosta bit.
A ne biti Tisto.
Sova se oglaša.
Življenje, ko teče vate neposredno, ima tisti okus iz otroštva.
Ko se Drugi lepi nate zaradi močnih čustev, se uhhhuu sove drugače sliši.
Štiri metre dolg oblak nad griči – dolžina steklene južne stene v moji sobi - je na isti višini z mojo posteljo. Od BelvedErja do Sečovelj.
Jutro se me drugače dotakne, v tej gostoti mene. Samota vedno znova rojeva intimo.
Vsakič ena nova zasebnost.
V ednini je tisoč in en doživljaj intime.
Dvojina je samo ena.
Prisebnost je osebnost v osebi.
Kako počasi leze ta občut iz globin - v sebi vztrajati bit sebe.
Zažrem se v svojo sladko gmoto.
Ko se nažrem sebe, grem v samoto, da se lažje prebavim.
Da postane nič čimbolj zaželjen.
Jasna Knez, jesen-zima, na poti od Koštabone do Rokavcev.
Od Padne do Sočerge. Od Hrvatinov do Škofij.
Od studia do podstrešne sobane
O TAM
… dopolnilo – mašilo
Tragika je lepa,
ko se ji upamo predati.
Bolečino dojeti, brez strahu,
da se v njej izgubim!
Žalost je bogastvo -
če si jo drznem doživeti.
Je užitek,
ko nam širi
zavest.
Lepo je bivati z vsem
kar je.
Le v sebi v samoti
je samost
plodna.
Le tu je preživelo
na novo doživeto.
Ta trenutek je neskončen –
jaz pa večni vir.
Ta trenutek –
je vse res.
Naslednji hip je –
vse kot tihoten kič.
Vse ali nič –
pa je nagačen (p)tič.
Bližina me sladka.
Daljava me prebuja.
Stik omamlja - odmik trezni.
Dotik veže ... premik odvezuje ...
OSVOBOJENA DOTIKA
Osvobojena dotika postajam lahkotna.
Svojo težo cenim. Nosim sama -
ljubim zavezanost njej.
Ljubiti je: ceniti, nositi, potrpežljivo.
Ljubeznivo skrbeti za svojo težo.
Vztrajati, ko te vleče na dno - tam so tvoje
korenine.
Brez njih ne dosežeš - nebo.
Lebdiš-ne tu, ne tam.
...prijetno je -z iluzijo privzdignjenosti
obdan.
jasna, dec-jan 04/05
EKOLJUBEZEN
V hiši v Rokavcih - vse polno spominov...
ko kukavica se oglasi in zunaj rosi,
hrepenenje se zbudi...polna sebe,
le v sebi upe budim;
duh se zmedi in občepim, obsedim...
Tavajoč po zemlji, travi, kamniti cesti...do roba grmičevja, kjer sva ljubila se, v blagi Istrski zimi...nasmeh, vzdih, sto okusov ljubezni v samoti; ne pokličem,
ne vračam se...ker sem se dosegla,
sem spet tu, v sebi.
Zadostna - okušajoč biodiverziteto samotnih okusov
ljubiti...koliko razsežnosti je v tem občutju!
Kako lepo in slastno je ljubiti samotne okuse ljubezni.
ŽELIM BITI S TEBOJ
Želim biti s teboj
ko bo dež namakal zemljo.
S teboj bi se rodilo toliko lepega.
Nekaj, kar še nisem slutila.
Bodi nežen, ko prideš,
pusti besedam, da utihnejo. Pusti lasem,
da ti nagajajo in potem me
objemi
in ne daj, da me bo zeblo. In nesi me s seboj
kamor greš.
In pojdi daleč na
skalnate
obale.
1972
TAM DOLI
V sebi zajamem tišino.
... razlezem se vanjo -
v njej preverjam svoj nič.
... da mi danes zadošča ta okleščena scena
golega bivalnega trenutka -
glasba, hiša, žival in jaz.
... da mi godi, ko me poželjivost grizlja,
in ne ljubega vroča usteca ... ko počasi skrepenevam v želji!
... po dotiku duše, kože, pogleda, molka ljube osebe;
a obstanem v tej tesnitvi - raje kot v potešitvi.
Ko mi odrekanje nudi tak prežitek, kot nudi običajnemu človeku
izpolnjeni užitek.
Sem nora? Je tak jaz kot vsak, ki se zmore preseči?
